Advent me nagovarja na mnoge načine. Še posebej preko svetopisemskih likov staršev, mater in očetov. Marija se je, brezmadežna, rodila materi Ani in očetu Joahimu. Bila je deklica, mladenka, zaročenka, žena, mati. Vzornica. In čeprav je menda ženskam danes vedno bolje, po drugi strani čutim, da je ta lik danes napadan bolj kot kadarkoli.
Kdaj se je začelo?
Kaj vem. Mogoče tedaj, ko so ženske v imenu svobode množično zapuščale dom in odhajale v službo. Morda tedaj, ko so smele obleči hlače. Ko so dobile kontracepcijsko tabletko … Stanje zatiranosti, podrejenosti so prve borke skušale zaobrniti v prihodnost, ko bo ženska enakovredna, bolj spoštovana in cenjena. Iskren boj prvih se je kmalu sprevrgel Ženske že dolgo smemo oblačiti hlače, ampak na semaforjih so po novem spet zasvetile figure v krilih, smo finančno neodvisne od moža, ampak še kako presneto zasužnjene s strani delodajalcev, korporacij in položnic, ki jih samo moževa plača vsak mesec zelo težko pokrije.v skrajnosti, nerazumevanje in željo po enakosti na eni in v bitko za prevlado na drugi strani. Čutim, kot bi nas zanašalo iz ene skrajnosti v drugo pa spet nazaj. Marijin vzor je namreč po tihem izginil.
Ženske že dolgo smemo oblačiti hlače, ampak na semaforjih so po novem spet zasvetile figure v krilih, smo finančno neodvisne od moža, ampak še kako presneto zasužnjene s strani delodajalcev, korporacij in položnic, ki jih samo moževa plača vsak mesec zelo težko pokrije. Kontracepcijska tabletka, ki naj bi žensko ali par naredila brezskrbna, kar se tiče nezaželene nosečnost, je prinesla le navidezno svobodo. Svobodo, ki ima strašno ceno razčlovečene zasužnjenosti nepristnih odnosov in namesto katere vsepovsod ostaja hlepenje po občutku ljubljenosti na kakršen koli način.
Tekmovanje z moškimi
Tekma pridnosti in tekmovalnosti z moškimi se skoraj vedno zalomi takrat, ko se mlada ženska odloči postati mama. Čas nosečnosti, poroda in skrbi za majhnega otroka je naporen, poln neprespanih noči, bolniških odsotnosti. Rešitev, ki jo ponuja družba? Mama naj bo čim krajši čas na porodniški, da ne bo padla iz delovne rutine, bolniške pa naj si pravično razdelita oba starša. Ker je očka baje depriviligiran in premalo vključen v vzgojo in družino. In ker sta enaka.
Vse to smo pridno požirali. Si ob tem mislili svoje in počeli stvari tako, da smo bili s tistim zadovoljni.
Otroci niso več dar
Potem pa je priletelo z druge strani. »Otrok ni več dar in veselje in sreča in upanje. Otrok je modni dodatek in strošek in delo in pravica. In ekološki problem. Tisti, ki ste družbeno odgovorni in dovolj inteligentni, jih boste imeli čim manj. Če ste slabše situirani, pa sploh ne pomislite na otroka. Treba mu je namreč neizmerno veliko nuditi, sicer se utegne razviti v prav takega družbenega zajedavca, kot ste vi, ki prejemate otroške dodatke.«
»Več otrok? Ojoj, kdaj pa najdete čas zanje? Mama doma? Ah dajte no. Saj nismo v Očka se bo menda bolje povezal z dojenčkom, če ne bo grda sebična mama otroku kar naprej ponujala dojke.srednjem veku. Ali mama doji? Uf, zoprno. Ampak imamo rešitev. Steklenička, ki jo lahko otroku da kdorkoli. Očka se bo menda bolje povezal z dojenčkom, če ne bo grda sebična mama otroku kar naprej ponujala dojke. Pa še spočila se bo in šla kdaj zvečer žurat s prijateljicami. A da bi vseeno radi dojili? Če že vztrajate. Ampak bomo možnost ponudili tudi očkom. Seveda imajo to pravico, če so že prikrajšani za porod. Morda pa so moški celo neskladni s svojim biološkim spolom in jim je res treba ponuditi rešitev. Dojenje na plastični dojki, ki si jo pripneš na prsi, otrok pa pije iz cevčice. Evo vam enakopravnost. Ne bo več samo mama lenarila na porodniškem in starševskem dopustu.«
Oseba 1 in oseba 2
»Čakaj, čakaj, mama? Kakšna mama? Zakaj mama ni enako oče? Zakaj dva, zakaj pa potem ne dve mami, zakaj ne dva očka, zakaj… Zakaj se pravzaprav imenujeta drugače? Zakaj ne kar oseba 1 in oseba 2? Bingo.«
Če se je nama z možem tole še nekaj časa zdelo smešno, neverjetno in nemogoče, da bi kdo pograbil, nama postaja zdaj jasno, da gre zares. Da glasna manjšina kriči svoje, tiha večina pa opazuje in se počasi kuha.
Ali je mama sploh še lahko mama?
Tisti, ki me poznajo bolje, vedo, da sem že skoraj 20 let predana svetovanju doječim materam. Da v dojenje res, res verjamem. In tukaj se vedno bolj pojavlja problem. Kajti izrazi doječa mama, dojka, dojenje,… postajajo odveč, napačni, nekorektni.
Ko sem leta 2000 končala izobraževanje, pridobila certifikat in se kot aktivna svetovalka pridružila LLL, me je, poleg poudarjanja pomembnosti dojenja, zelo nagovarjalo dejstvo, da njihova filozofija prepoznava pomembnost obeh, mame in očeta za zdrav razvoj otroka. Danes temu ni več čisto tako.
V svojih dokumentih potiho spreminjajo izraze in poimenovanja. Doječa mama postaja doječi starš ali celo doječa družina, dojenje postaja hranjenje ali prsno hranjenje, nosečnica postaja noseč starš… Skratka poslužujejo se vsega, samo da se beseda mama ne bi več uporabljala. Da bi ne bila več potrebna, da morda ne bi užalili tistih nekaj procentov »družin«, kjer za otroka skrbita dva moška. Ali kjer se ženska v resnici ne počuti ženska. Ali kjer se nekdo počuti vsak dan nekaj drugega. Ker je po njihovem itak pomembno edino to, da se imajo radi.
Razmečimo že enkrat tempelj, kot je to storil Jezus
Mislim, da prihaja čas, da dvignemo glas vsi mi, tiha večina, ki se, in to edini po pravici, počutimo užaljeni. Starši, ki so nas rodile matere. Moški in ženske, ki smo naše otroke poklicali v življenje in zanje skrbimo v skladu s svojo vlogo. Pari, kjer mame otročičke dojimo na svojih dojkah in očetje opravljajo druge edinstvene naloge in vloge v otrokovem življenju. Možje in žene, ki se z božjo pomočjo trudimo za svoj odnos, za svojo družino, za Ljubezen.
Rodila nas je mama. Dojila nas je mama. Noben starš 1 in noben noseč ali doječ starš. Mama. Pika.
Bravo!
Bravo!