O nasvetih neprespanim staršem

Vir: Shutterstock

Biti starš skoraj triletnemu otroku, ki ponoči še nikoli ni spal več kot tri ure skupaj, je … neprecenljivo.

Ko cela ulica spi, eden od naju z možem z malčkom sestavlja lego kocke. Ali bere. Ali leži poleg njega in vsake toliko dobi udarec pod rebra. Ali obupuje. Velikokrat prosi in moli za čudež. Izroča Njemu svoje utrujeno telo.

Včasih so nama bili nasveti po neprespani noči kot olje na ogenj že tako kratke vžigalne vrvice. Zadnje čase pa naju rešuje le še humoren pogled na mnenja drugih.

Eden od naju se takrat, ko cela ulica spi, jezi in je na meji histeričnega izpada. Ko cela ulica spi, eden od naju podkupuje. Eden od naju se takrat smeji, poje, se z nespečnežem skriva pod odejo na kavču.

Včasih so nama bili nasveti po neprespani noči kot olje na ogenj že tako kratke vžigalne vrvice. Zadnje čase pa naju po okoli 950 zaporednih neprespanih nočeh rešuje le še humoren pogled na (verjameva, da dobronamerna) mnenja drugih.

Verjamem, da je dobronamerno, toda …

»Da, dragi stari starši, imamo večerno rutino. Že več let isto. Le da je pri eni tretjini sistem odpovedal. Statistika pač. Ne, ne bi pomagalo, če bi šel spati eno uro kasneje. Da, z veseljem izkoristimo, da ga to noč vzamete k sebi. Ali lahko namesto njega vzamete raje mene?«

»Da, drage sosede. Preizkusila sva že vse napoje, napitke, namaze, dišave in poparke.« Včasih bi katero najraje vprašala, kaj meni o tem, da bi mu dala še Persen ali Apaurin. Pa se bojim, da bi imela socialno službo na vratih, preden bi uspela razložiti, da se hecam.

»Ne, kamilice, toplo mleko, oves, banana, med, sivka in niti tiste čudežne otroške uspavalne kapljice iz lekarne ne delujejo. Da, pravilno pogrejem, prelijem, doziram. Da, pol ure pred spanjem. Ne, res ne deluje.«

Eni in isti pogovori in eni in isti zaključki. Razen tega, da se v trgovini občasno zaletim v tisto veliko stekleno steno, ker prvo polovico dneva bolj megleno vidim – mi morda na čelu piše, da ne spimo in da nujno potrebujem kulinarični nasvet?

Zahvaljujem se tebi, dragi starš drugemu nespečemu otroku, za tiho razumevanje in prijazno besedo upanja.

»Da, dragi znanec, veliko smo na svežem zraku. Ne, ura počitka po kosilu mu ne škodi. Da, bom premislila o tem.« In potem se stopnjuje. »Ne, ni kriv položaj njegove postelje.« Smo poizkusili. Tolikokrat, da ni več prostora, kjer še ni bila. In potem pride do še bolj eksotičnih idej – kaj bi mu morali obesiti nad glavo ali kaj položiti pod posteljo.

“Da, draga znanka, prebrala sem tisto knjigo o spanju. Pravzaprav sem jih prebrala kakšnih osem. Ali deset. Kakšnih šest poznam na pamet. Ne, čisto nič od tam napisanega ne deluje. Res, se vam zdi zanimivo?” Oprostite, zanimivo?! To, da otroku zadoščajo tri ure spanca na noč, je zame zdravstveni fenomen, ki nikakor ne sodi v rubriko Zanimivosti.

Zahvaljujem pa se tebi, dragi starš drugemu nespečemu otroku, za tiho razumevanje in prijazno besedo upanja.

In kot sem vam vsem že velikokrat omenila – prosim, ne sprašujte me vsak dan sproti, če je spal. Verjemite, ko BO prespal noč, boste to izvedeli čisto vsi 🙂