O najtemnejših trenutkih starševstva in zakaj o njih ne govorimo?

Vir: Shutterstock

Objavljamo zanimivo razmišljanje o tem, zakaj si starši ne upajo spregovoriti o stiskah, ki jim jih povzroča skrb za otroke.

Ali je res nekaj nespodobnega, da bi spregovorili tudi o hudih stiskah, ki jih doživljajo kot starši? Bi jih moralo biti teh najtemnejših trenutkov res sram?

Zakaj ne zmoremo biti bolj iskreni glede vzponov in padcev starševstva?

Ko sem pred petimi leti postala mama, sem pričakovala, da bom izčrpana, pod stresom in da si bom obupno želela, da bi šla lahko vsaj enkrat na stranišče sama. Česar nisem pričakovala, pa je, da me bodo drugi starši poskušali utišati, kadarkoli bom spregovorila o tem, kako se resnično počutim ob starševstvu.

Ob vzgoji svoje hčerke sem doživela tako vznemirljive vzpone kot globoke padce. O vseh izmed njih sem bila iskrena.

Znova in znova so mi govorili, da bo, ko bom postala mati, kot bi se pridružila klubu, toda še  sanjalo se mi ni, da je cilj omenjenega kluba zavijati resničnost vzgoje otroka v 21. stoletju v tančico skrivnosti.

Zakaj se torej zdi, da se toliko staršev sramuje svojih izkušenj starševstva?

Naj razložim.

Ob vzgoji svoje hčerke sem doživela tako vznemirljive vzpone kot globoke padce. O vseh izmed njih sem bila iskrena, nenazadnje tudi zato, ker če sem se naučila ene stvari, je to, da smo starši ljudje in da ljudje nismo popolni.

Zato me ni sram priznati, da sem v prvih petih mesecih moje nosečnosti jokala od žalosti za svojim starim življenjem in da ob rojstvo svoje hčerke nisem drugega kot obupne potrebe po kavi.

Podobno sem jo, ko sem jo kot dojenčka prišla iskat v jasli, le redko prepoznala (na srečo so jo izdale čudaško vzorčaste oblekice, ki jih je nosila); njena umetniška dela pogosto najdejo svojo pot na dno koša za smeti; njen jok me občasno pripelje do srkanja ruma naravnost iz steklenice; in nedavno zdravljenje v bolnišnici je bil zame čas blaženosti, saj sem imela možnost spati in brati.

O, in še ena stvar, čeprav raje poglejte stran, če ste zlahka šokirani: ko sem trpela muke hude poporodne depresije in posttravmatske stresne motnje, sem občasno pomislila, da bi jo zadušila.

Oh, ne glejte me tako. In tudi ne trudite se s klicanjem socialne službe, saj me bodo zdaj našli, kako piham maline na vedno prikupno ritko moje hčerke in grulim ob njenem nastopu na lokalnem festivalu.

Sama nimam nobene težave priznati, da mi starševstvo ni bilo prirojeno ali da me je pognalo do najtemnejše kotičkov depresije.

Medtem ko sama nimam nobene težave priznati, da mi starševstvo ni bilo prirojeno ali da me je pognalo do najtemnejše kotičkov depresije, zakaj je to težko slišati tolikim staršem?

Morda sem starševska različica bavbava, ki mamice in očke straši z resničnostjo, ki se skriva pod posteljo, ko začne pozna neprespana nočna ura puščati posledice na njihovi zdravi pameti.

Po drugi strani pa spet nisem edini bavbav. »Sposobnost pozabiti na svojega sina, ko sem vedela, da je v varnih rokah, me je ohranila pri zdravi pameti,« razlaga Jen. »Včasih sem ga dajala spati kar na trebuh, saj je bil to edini način, da se je umiril; alternativa bi bila, da bi ga ubila med besnenjem, do katerega bi prišlo zaradi pomanjkanja spanja.«

Pri iskreni.net se dobro zavedamo, da starševstvo ni enostavno. Na skupinah za mamice, očete in nosečnice zato odpiramo prostor, kjer lahko starši v varnem okolju izrazijo svoja čutenja in delijo svoje izkušnje.

»Bili so tudi časi, ko sem se napila, da sem lahko prespala noč, ko je bil mož na vrsti za vstajanje.«

»Ne obžalujem ničesar, kar sem storila, saj je ljubeč, dobro prilagojen, prikupen 13-letnik, in smo se takrat vsega skupaj šele učili.«

Jen je prav tako kot jaz brez sramu zaradi svojih izkušenj, nenazadnje zato, ker zavrnitev odkritega pogovora o tem, skozi kaj vse gremo kot starši, ni nič drugega kot vaja v osamitvi.

Zavrnitev odkritega pogovora o tem, skozi kaj vse gremo kot starši, ni nič drugega kot vaja v osamitvi.

Kakorkoli vzgojimo svoje otroke, se vsi strinjamo, da je to edinstvena izkušnja, ki nepreklicno spremeni naše življenje. Toda utišanje, ko si drznemo spregovoriti o resnici – kakorkoli grda ta resnica lahko je – nas prepusti prenašanju tega bremena v osamljenosti, hkrati pa odteguje roko pomoči mamam in očetom, ki jo najbolj potrebujejo.

Dobro, na starših je res velikanski pritisk, da moramo biti popolni, a to je le pritisk, ki si ga naložimo sami; kakor da ni dovolj mučno že pomanjkanje spanja, nešteta vprašanja, stalno izmišljevanje zgodb in zbiranje smrkljev.

Alison se strinja. »Kar dočakati nisem mogla, da je šel moj sin v vrtec. Komaj je še hodil, ko sem ga skorajda vrgla skozi vrata, nato pa zbežala domov, kjer sem dve uri sedela na kavču in gledala v steno, preden sem ga šla spet iskat. Preprosto sem bila naveličana ves čas biti mama in v pogonu.«

»Okrog materinstva obstaja velik mit, da nam bo vsem všeč. Sama sem se morala odpovedati svoji službi (urednica lokalnega časopisa) in čeprav sem oboževala svojega sina, se mi je materinstvo zdelo, kot bi osamljena sedela na dnu vodnjaka.«

»Monotonost, neprestana otrokova potreba, da si ob njem … Z veseljem bi koga ubila, samo da bi šla lahko iz hiše in imela zanimiv dan.«

Alisonin poudarek, da obožuje svojega sina, med drugim kaže na to, da starševske stiske niso dejanski odsev ljubezni, ki jo otrok prejema. Samo z odnosom se spoprijemamo na različne načine. Če bi kdo želel škodovati moji hčerki, bi ga raztrgala, vendar to ne pomeni, da nisem ene noči njenih zgodnjih let preživela sedeč v snegu v spalni srajci, ker nisem več mogla poslušati njenega glasu.

Starševske stiske niso dejanski odsev ljubezni, ki jo otrok prejema.

Zato dajem zadnjo besedo Katji. Pravi: »Res sovražim to idejo, da bi se sploh “morali” sramovati vidikov našega starševstva.«

»Obstaja veliko načinov, kako biti starš, in ne pričakujem, da bi vsi ostali skrbeli za otroke tako kot jaz, saj nimajo mojega otroka.«

Morda torej ne gre toliko za to, da se ne bi smeli sramovati, ampak bolj za sprejemanje dejstva, da čeprav mi izberemo eno pot, bodo drugi starši izbrali drugo.

Vsi se po svojih najboljših močeh trudimo za svoje otroke, vendar smo ob tem vedno samo ljudje.

Vir: Cath Janes, parentdish.co.uk