Foto: ShutterstockStarogrški pregovor pravi, da je o mrtvih primerno govoriti le dobro. Prevzela ga je tudi rimska in pozneje krščanska civilizacija in še danes v naši družbi velja, da se o mrtvih ne govori slabo. Vsaj na osebni ravni ne.
Do neke mere je to vsekakor primerno. Mrtvi se več ne more braniti in njegovi bližnji ne potrebujejo dodatne bolečine. Gre za neko civilizacijsko normo in modrost uglajenega človeka.
Toda kaj pa, če nam je pokojni storil veliko zla in krivic? Velja to pravilo tudi takrat? Kaj pa pravica in naše duševno zdravje? Je (lažno) dobro ime pokojnega nad tem?
Ta tema, ki je še danes, žal, pogosto tabu, je zelo odkrito in dobro obravnavana v nedavno izdani knjigi dr. Ivana Platovnjaka, Preobrazba bolečine.
Vsak pokojni, žal, ni bil ljubeča in spoštljiva oseba
Če nam je pokojni povzročil veliko trpljenja, se zdi pristop “o mrtvih le dobro” zelo neiskren. V nekaterih primerih je tudi molk nemogoč in nepošten.
Vsak pokojni, žal, ni bil ljubeča in spoštljiva oseba. Njegovi bližnji so morda ob njem doživeli prevare, zaničevanje, poniževanje, spolne in duhovne zlorabe, telesne, duševne in duhovne poškodbe ali kaj drugega. Kako naj se žalujoči po smrti takšne bližnje osebe pogovarjajo samo o dobrem, če to ni bilo navzoče oz. je prevladovalo predvsem slabo? Kako naj govorijo samo o dobrem, če pa so se morda po njegovi smrti razkrile stvari, o katerih še slutili niso?
V takšnem primeru (ki jih žal ni malo), je zelo pomembno, da svojih čustev in bolečine ne potlačimo. Pretvarjanje, da je bilo in je vse v najlepšem redu ne bo koristilo nikomur, še najmanj pa nam.
Najti varno in zaupno okolje
Gotovo pa ni vseeno kje, kdaj in s kom spregovorimo o svojih občutkih in bolečini, ki nam jo je prizadejal pokojni. Če svoje trpljenje delimo povsod in vsem, to lahko vodi do dodatnih nepotrebnih konfliktov in povečuje bolečino.
Zato je izjemnega pomena, da poiščemo okolje, kjer bomo zmogli iskreno izreči vse in bomo sprejeti sočutno in spoštljivo, brez komentarjev, moraliziranja, pohujševanja, obtoževanja … Morda je to prijatelj, zaupnik, duhovnik, duhovni spremljevalec, terapevt, skupina za žalujoče … Pri preobražanju čustev nam lahko pomaga tudi pisanje dnevnika in pisem (ki jih ohranimo zase ali jih preberemo zaupni osebi, morda tudi v molitvi).
Pretvarjanje, da je bilo in je vse v najlepšem redu ne bo koristilo nikomur, še najmanj pa nam.
Pravičnost in odpuščanje se ne izključujeta
Če je pokojni storil zoper nas kaznivo dejanje (civilno ali cerkveno), je prav, da poiščemo pravico tudi preko pravnih poti. Ni prav, da bi o storjenih krivicah molčali. Pravičnost je ključna za družbeno urejenost in osebno dostojanstvo. Iskanje pravice je legitimno in pomembno, zlasti kadar gre za povrnitev dostojanstva ali popravo škode. Obsodba krivic je del procesa zdravljenja in tudi konstruktivnega žalovanja.
Moramo pa se zavedati, da nam samo to, da dosežemo pravico, še ne bo samodejno prineslo miru in odpuščanja.
Odpuščanje kot ozdravljenje
Odpustiti ni lahko, a je ključno za osvoboditev od jeze in sovraštva. To, da nas prizadejano zlo boli, je znamenje, da smo duševno zdravi. Če se urežemo z nožem, nam zdrav obrambni mehanizem našega telesa z bolečino sporoči, da je nekaj narobe. Podobno je z našo notranjostjo. Vsa naša najrazličnejša čustva, kot so jeza, razočaranje, žalost, prizadetost, zagrenjenost, strah, negotovost, sovraštvo, samopomilovanje, maščevalnost … nam razodevajo, da smo duševno zdravi.
Problematično pa je, če ta čustva potlačimo. Takrat se velikokrat zgodi, da zmoremo gojiti le še maščevalnost. Ena izmed pogostih oblik maščevanja pokojnim je, da o njih ob vsaki priložnosti govorimo slabo. Takšno ravnanje nam ne bo nikoli dalo resničnega zadoščenja, ampak nas vedno bolj potiska v položaj večne žrtve. Pokojnemu s tem ne škodujemo več, škodujemo predvsem sebi in tistim, ki so ostali za njim.
To, da nas prizadejano zlo boli, je znamenje, da smo duševno zdravi.
Z dejanjem odpuščanja udejanjimo ljubezen do sebe
To, da pokojnemu odpustimo, je predvsem dar za nas same. S tem se osvobodimo.
Odpuščanje je kompleksen in oseben proces, ki nikakor ni preprost. Dejstvo, da je oseba pokojna in nam kot taka ne more več škodovati in povzročati nadaljnje bolečine, nas na nek način osvobodi strahu in nam omogoča, da morda lažje pričnemo proces zdravljenja, brez strahu pred novimi ranami.
Do pokojnega moramo, če se želimo osvoboditi in ozdraveti, slej ko prej vzpostaviti nov odnos. To je lahko odnos distance, lahko pa je tudi odnos usmiljenja, do nekoga, ki je imel sam tako globoke rane in zmaličeno notranjost, da ni zmogel in znal ravnati drugače kot je.
Do pokojnega moramo, če se želimo osvoboditi in ozdraveti, slej ko prej vzpostaviti nov odnos.
Kristjanom je odpustiti nekoliko lažje
Seveda takrat, ki imamo globoko osebno vero. Takrat se namreč zavedamo, da smo vsi grešniki in da Bog je in bo odpustil tudi nam samim naše grehe in zlo, ki smo ga (hote ali nehote) storili na tem svetu. Verujemo tudi v to, da po smrti ljudje pridemo do jasnega spoznanja o sebi in svojem zemeljskem življenju. Sklepamo torej lahko, da je pokojni, ki nas je ranil, po smrti spoznal težo svojih dejanj in da jih obžaluje. Če izražamo notranjo pripravljenost, nam Bog želi podariti milost odpuščanja, ki je vedno dar. Nenazadnje pa verujemo tudi v to, da le Bog vidi celotno sliko, mi pa le majhen delček nje in morda je točno naš delček žalosten in siv. Vedno znova se spomnimo na to, da ima zadnjo besedo in sodbo Bog.
Vsebina zapisa je povzeta po knjigi dr. Ivana Platovnjaka, Preobrazba bolečine. Kupite jo lahko v naši spletni knjigarni.
Andreja, hvala za tole. Veselimo se življenja in negujmo družinske odnose. Zdajšnje, ker to je naložba za prihodnost. Veliko nas je živelo v družinah, kjer so bila čustva in vse ostalo tabu tema, veliko nas je živelo v družinah, kjer je vladalo nasilje. Mi smo lahko boljši. Prekinimo vzorce naših bioloških družin in si poiščimo pomoč, če ne zmoremo sami. Naši otroci si zaslužijo, da jim damo varnost, toplino in ljubezen.
Hvala za članek v katerem sem se našla. Imela sem teto okoli katere je zaradi pijače trpela vsa družina. Je pa nekaj časa trajalo, da smo ji / sem ji uspela odpustiti. Čeprav je težko je odpuščanje zdravilno.