O čem pa vi razmišljate ob 9h zvečer?

Vir: Unsplash

Ko sem v kuhinji opravila še z zadnjo posodo tistega dne, sem se s komolci naslonila na pult in si z rokami podprla glavo. Na pogled sem morala biti videti precej obupano, saj me je sin prav previdno vprašal, o čem razmišljam.

Ob tej uri te to skrbi?

„O tem, kaj bo jutri za kosilo.“ Kar se mi je pravzaprav zdelo zelo korektno, pametno in preudarno razmišljanje za tisto uro. Nič spornega in neprimernega nisem videla v tem.

Zvečer naj ne bo prostora za nič od tistega, ko bi nas lahko kdo vprašal: „Kaj, a to razmišljaš ob tej uri?!“

“Kaaaj?  A to te zdaj ob tej uri skrbi??” Vsa moja utrujena bit se je v trenutku napela. Da, dragi mladenič! O tem razmišljam! Ker če o tem začnem razmišljati šele jutri okoli dvanajstih, ko boste vsi že lačni, bo rahlo prepozno, kajne? Ker je potrebno vzeti kakšno meso iz skrinje. Ker moram preveriti, če sploh imam vse sestavine za tisto … karkoli že.

Mislim, da je v tistem trenutku začutil, da mi vre pod kožo, saj se je previdno izmuznil iz mojega vidnega polja in celo iz polja dometa mojega glasu.

S svojim „pojma nimam, kaj sem rekel narobe, a bolje, da grem“ odhodom mi ni dal priložnosti, da vso svojo utrujenost nergavo spravim nanj s pridigo o „odgovornosti, ki jo imam in nehvaležnosti zanjo pri tej hiši“ (kar v bistvu ne bi imelo popolnoma nič skupnega z njegovim vprašanjem in mojim slonenjem na komolcih, bi pa neverjetno dobro delo povedati par stvari). In ker je bilo takole pravzaprav prav prijetno sloneti in prisluhniti svojim mislim, sem si čez čas priznala, da je bilo vprašanje povsem na mestu.

Kaj naj torej razmišljam ob tej uri?

Dan se zaključuje. Dovolj je bilo. Vsega. Smeha in skrbi. Pripravljenih obrokov in pomivanja in pranja in zlaganja perila. Dovolj je bilo učenja in poučevanja. Dovolj tistega, kar je bilo potrebno opraviti za službo. Dovolj pregovarjanja in spodbud in pohval in dovolj prepiranja. Dovolj sistematskih pregledov in obiskov pri zobozdravnikih, dovolj nakupovanja hrane. Dovolj sesanja. Dovolj branja otrokom in družabnih iger. Dovolj narezanih jabolk in dovolj popite kave.

Dovolj fizičnega in spihičnega napora in definitivno premalo počitka. In zdaj je čas za to. Za nekaj strani dobre knjige, za tuš, za penasto kopel. Za prijeten pogovor. Za film. Za zahvalo današnjega dne. Čas, da sprejmemo, da je bila dnevu dovolj lastna teža in da mu ne nalagamo še jutrišnje. Da zadihamo in v miru pustimo za seboj, kar je dan prinesel in odnesel. Čas, da postavimo mejo med danes in jutri. Jutri je nov dan, v katerem bo spet vsega dovolj. Zvečer pa naj ne bo prostora za nič od tistega, da bi nas lahko kdo vprašal: „Kaj, a to razmišljaš ob tej uri?!“


Preberi še: