Novopečena mamica svoji prijateljici: “Želim si, da ostaneš v mojem življenju”

vir: freepik.com

Ko postane mama, se marsikatera ženska znajde v začaranem krogu prepletenosti skrbi za dojenčka in osamljenosti. Hrepeni po družbi in hkrati ne zmore več negovati vseh odnosov, ki jih je imela prej.

Žal se v tem obdobju izgubi ali vsaj na stranski tir postavi marsikatero prijateljstvo. Kar je za ženske lahko zelo boleče. Prijateljice, ki razumejo, da mamica trenutno ne zmore vračati vsakega klica in biti vsakič na voljo za klepet ali kavo, so zlata vredne.

To je zapis mamice Jessice Urlichs, ki iskreno povzame misli in hrepenenja marsikatere ženske, ki v prvih mesecih po porodu hrepeni po prijateljici, pa ji vendar ne zmore nuditi svojega časa. Naj nežno popiha na dušo vsem, ki imate prijateljico z dojenčkom in vas spodbudi k razumevanju, da vas ima zelo rada in vas potrebuje.


Draga prijateljica,

še vedno sem jaz.

Na nek način.

Tukaj sem, čeprav v popolnoma drugi verziji same sebe.

Trenutno sem v mehurčku hrepenenja in ljubezni.

Vem, da si mi zjutraj poslala sporočilo … ali je bilo to že včeraj? Vse skupaj je rahlo zamegljeno in moj telefon je zakopan nekje poleg moje postelje (ki se, mimogrede, nikoli ni zdela tako majhna).

Tako močno si želim ponovno se povezati s teboj, ampak trenutno si tako močno želim tudi povezati se s seboj.

Veliko stvarem se trenutno odpovem in težko razložim zakaj. Kot bi bila v krču strahu in se ne želim pogovarjati o ničemer in hkrati o vsem. Želim si natočiti kozarec vina in se smejati s teboj. Ampak ne vem več, kako naj bom oseba, kakršna sem bila.

Prav tako si želim, da bi se lahko malo naspala. In še takrat, ko bi se lahko, preverjam ali dojenček diha. Ali pa počnem kakšno drugo, povsem nesmiselno stvar.

Še nikoli se nisem počutila tako izpolnjeno in hkrati tako prazno.

Sedaj sem mama.

Moje noči niso prav nič zabavne. So polne dojenja in razmišljanja, kako naj grem preko ovir. Poskušam najti čas za obrok, za tuš – si predstavljaš, da moram to načrtovati?

Nisem prepričana, da zmorem držati vse niti v svojih rokah. Nisem prepričana, da zmorem obdržati vse odnose. Ampak želim si, da ti ostaneš v mojem življenju.

To je moj vsakdan – vsebuje hranjenje, načrtovanje počitka, preoblačenje ob dveh zjutraj, raziskovanje po spletu o vseh mogočih skrbeh, obiski pediatra in konstantno opominjanje mojega telefona, da nekomu nisem odpisala.

Težko vse to vsrkam in hkrati bi rada vdihnila vsak trenutek.

Je vihravo in hkrati sem hvaležna, da sem ujeta v tem.

Prosim, še naprej mi pošiljaj sporočila.

Ne pozabi me povabiti kam.

To mi pomeni več, kot si lahko predstavljaš.

Kmalu bom nazaj.

V kakršnikoli obliki že.

Komentarji

  1. Čestitke najprej vsem, ki se odločijo biti mamice. Bi bilo pa pošteno, da nehajo nenehno jamrati o času, ki ga ala nimajo ob dojenčkih. Zdrav dojencek ali pa zalivancek večino časa spi, vecina je zdravih in mamica ima neomejeno časa. Tiste, ki jim organizacija in prilagajanje ni tuja, kar tudi pomeni, da ima sicer urejeno podstrešje, lahko govori o najlepšem obdobju svojega življenja. Za otroka naj bi se odločili vendar zato, ker vidimo v tem smisel, veselje, neskončno ljubezen…… Seveda se pa način življenja spremeni, ni neskoncnih debat po družabnih omrežjih, posedanja na kavicah dopoldan in popoldan , hobiji morajo počakati…. No, in tista, ki tega ne zmore, naj se raje ne odloči za oroka, saj jih nimamo zaradi statusa….

  2. Vsi dojenčki niso kot po “katalogu”. Mnogi dojenčki so jokavi, zelo malo spijo, ponoči se non stop zbujajo, potem so lahko tu še težave z dojenjem in napenjanjem. Če se mlade mamice kdaj kaj potožijo, zato še niso lene in razvajene.
    To malo, nebogljeno bitje ti življenje obrne na glavo!
    Nekatere mame imajo carski rez ali pa drugače težak in travmatičen porod (vakuum). Nekatere imajo posledice lahko celo življenje. Če je mama utrujena in nervozna, potem bo tudi dojenček jokav.
    Mislim, da toliko sočutja pa tudi moramo imeti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.