Nežna disciplina

Thumbnail

Ali kdaj udarite svojega partnerja? Ali udarite svoje starše ali stare starše? Kaj pa vašega šefa? Seveda ne. Ne samo, ker je to nezakonito, ker je to čustvena in telesna zloraba in ker to ni sprejemljivo v naši družbi. Zakaj potem mislimo, da je povsem v redu, če udarimo majhnega otroka?

Seveda to ni v redu. Nobenega razloga ni, da bi se ljudje morali zateči k nasilju, da bi naše otroke naučili, kako naj se obnašajo.

Kakšen vzor dajemo otrokom? Mnogi starši udarijo otroka, ker je njihov otrok udaril drugega otroka. Kako jih lahko na tak način naučijo, da je udarec nesprejemljiv in napačen? Ali pa ko mame kričijo na svoje otroke, naj bodo tiho. Otroci so zmedeni.

Zakaj se zdi sprejemljivo za odraslega, da besni in kriči na svoje otroke? Če udari? Če obravnava svoje otroke le z malo ali nič spoštovanja? Lahko to razumete?

Nežno discipliniranje otrok še ne pomeni, da ni discipliniranja. Pomeni le to, da do otroka pristopate na nežen način. Hkrati pa pomeni tudi, da ga učite najpomembnejše oblike discipline – samodiscipline oz. notranje discipline. To pa je nekaj, kar manjka veliko odraslim. Zakaj ne znamo otrok na nežen način naučiti, kako naj se kontrolirajo? Ker je to težko. Težko je ostati miren, ko otroka že milijonkrat »prosiš«, naj preneha razbijati z igračo, ker vas boli glava. Discipliniranje otrok je težko, ker se hkrati borimo z discipliniranjem samega sebe.

Kaj je torej rešitev? Moramo se učiti skupaj z otroki. Učenje samokontrole je proces, dolgotrajen proces, kjer potrebujemo podporo. Zavedati se moramo, da tepež ni vzgojna metoda, ter da je večino vedenja, ki nas tako zelo moti, povsem normalno otroško obnašanje. Kako pa starši reagiramo na to normalno otroško obnašanje, je izrednega pomena za otrokovo čustveno in duševno zdravje.

 

Vir: www.thewigleys.net

Komentarji

  1. pa res ne …

    lahko bi recimo dodali vsaj kako postavimo meje na spoštljiv način:

    najprej preventiva je zakon: ko vidiš da se kuha, je tvoje mesto blizu otroka in ko hoče udarit, delat škodo mu preprosto to ne dovoliš. in ostaneš miren in mu dovoliš da izraža čustva ne pa tudi da je grd do drugih ali da uničuje stvari.

    če pa zamudiš … takoj ustavimo nedopustno, dovolimo da vsi izrazijo svoja čustva (to ni čas za pogovarjanje), tudi to otroci potrebujejo vendar na spoštljiv način (pri partnerjih, še bolje pri prijateljih, sodelavcih nam je čisto jasne kako to narediti na spoštljiv način).

    otroci se vedejo “grdo” ker nimajo izkušenj, imajo slab zgled ali so ujeti v negativna čustva, ki se jih ne znajo rešit. kaznovanje ni potrebno, nasprotno ne naredi nič pozitivnega. ko se strasti pomirijo raje ugotovimo kaj je narobe, kaj fali. pričakujmo od otroka da popravi škodo in mu pri tem pomagajmo (ti pomagam pospravit), ga spodbujamo k razmišljanju kako lahko popravi če je koga užalil, prizadel …

    če se noče pogovarjat … potem potrebuje čas. najdimo spet stik z njim, ne pustimo da gredo take situacije mimo brez epiloga (kar pa ne pomeni da najedamo cele dneve)…

    otroci ki imajo dober stik s starši in niso nikoli kaznovani (so pa deležni pozitivne discipline) se najlepše vedejo, sledijo, sodelujejo in zrastejo v odgovorne odrasle.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.