Natašina čudovita porodna zgodba iz časa epidemije

Foto: Shutterstock

Nataša in Uroš Meden sta se marca pripravljala na rojstvo četrtega otroka. Nihče si ni predstavljal, da bo porodno izkušnjo zaznamovala epidemija koronavirusa, zaradi katere je morala Nataša v porodnišnico sama. A tja se je odpravila polna zaupanja v Božje varstvo in doživela čudovit porod. Z nami je delila zgodbo o rojstvu sina Benjamina.

V tem svetem postnem času smo v naši družini pričakovali rojstvo dojenčka – četrtega otročka. Rojen na predvečer svetega Jožefa nam je prinesel veliko veselja in polnost življenja, ki z gotovostjo pride, kadar smo odprti Bogu.

Tudi v izrednih okoliščinah je porod čudovita priložnost, ki jo lahko vzamemo kot preizkušnjo zaupanja.Z vami delim svojo porodno zgodbo, in sicer zato, ker v smislu popolnega zaupanja Bogu sovpada z zgodbo pandemije koronavirusa, v kateri smo se znašli. Žalostna sem, ko vidim, da tudi mi, ki pravimo, da smo Jezusovi, ne zaupamo Bogu. Vem, da so se mnoge nosečnice znašle v stiski ob novici, da jih mož ne bo mogel podpirati ob porodu, saj so porodnišnice začele ena za drugo prepovedovati prisotnost očetov pri porodu. A tudi v takšnih okoliščinah je porod čudovita priložnost, ki jo lahko vzamemo kot preizkušnjo zaupanja.

Nosečnost – čas prepuščanja Božjemu načrtu

Čas nosečnosti sva z možem živela kot običajno – vse sva želela delati z Bogom in za Boga. Vse svoje bistvo in ves najin zakon staviva Nanj. »Z nitkami ljubezni ste privezani.« Da teh nitk ne bi pretrgala, se poleg vsakodnevne molitve drživa rednega mesečnega obhajanja zakramenta svete spovedi, ponedeljkove molitvene ure pred Najsvetejšim v naši domači cerkvi in svete maše, kadar le imava priliko. To naju vodi, da stvari, ki nama jih prinaša življenje, jemljeva takšne, kot so, in ne siliva, da bi tekle po najinih človeških pričakovanjih. Tako je bilo tudi med tokratno nosečnostjo.

Glede prisotnosti pri porodu sva se z možem prepustila: kar bo, pač bo. Danes smo ženske navajene, da gre mož z nami, in tudi sama sem vse tri prejšnje porode doživela z njim. Ravno en dan pred tokratnim porodom pa so prisotnost res prepovedali še v zadnjih nekaj porodnišnicah. Ob tem me je malo zbodlo, a sem se spomnila stavka: »Iščite najprej Božje kraljestvo in vse ostalo vam bo navrženo.«

Med porodom sem se počutila povezana z možem

Na dan pred porodom smo z možem in otroki pri jutranji molitvi brali Božjo besedo o Danijelovih prijateljih, ki gredo iz zaupanja v Gospoda v gorečo peč in ne zgorijo, ter psalm 25: »Moj Bog, vate zaupam.« Mir, ki ni od tega sveta, in veliko veselje sta se naselila vame. Z besedami: »Moja pota niso vaša pota in kakor se nebo visoko boči nad zemljo, tako so moje misli visoko nad vašimi mislimi,« sem se vsa prepustila.

Ko sem se naslednji večer s konkretnimi popadki poslovila od moža pred vrati ljubljanske porodnišnice, sem bila izredno mirna, neverjetno sproščena in vsa osrediščena. Porod je bil čudovit, izredno močno doživet v vseh fazah, čeprav sem mislila, da sem že pri tretjem porodu doživela vse, kar se doživeti da.

Ko sem se s konkretnimi popadki poslovila od moža pred vrati porodnišnice, sem bila izredno mirna, neverjetno sproščena in vsa osrediščena. V dobre pol ure je bil dojenček na svetu, notranje pa sem se kljub fizični odsotnosti počutila zelo povezana z možem. Zaradi poporodne krvavitve sem morala za nekaj ur na intenzivni oddelek. Še sama sem bila presenečena, ko sem čutila, da mi nasmešek kar ne gre z obraza. Ker sem bila nekoliko slabotna, sem rekla: Gospod, nimam posebnih besed, ampak hvala Ti, hvala, hvala … Čeprav je bilo sredi noči, nisem mogla zaspati od nebeške sreče. Ti občutki so me presenetili, saj sem po vseh treh prejšnjih porodih doživela stisko.

Tudi med tremi dnevi, ki sem jih preživela na oddelku, sem bila pripravljena na žalost in tesnobnost, ki sta me preplavili po tretjem porodu, zato sem se brez razmišljanja vrgla v molitev rožnega venca. Pa ni prišel niti en sam trenutek stiske …

V zaupanju, da bo On poskrbel za nas in za našega otroka

Zdaj sva z detetom doma, življenje teče naprej, mi pa živimo v Njegovi ljubezni in milostih – včasih se jih zavedamo bolj, včasih manj, trudimo pa se zahvaljevati za vse.

Bolj ko zaupam Gospodu, bolj se mi dogaja, da ob neljubih ali nepričakovanih okoliščinah najprej pomislim: Le kaj Gospod spet pripravlja? Ker vem, da me bo presenetil. Tudi če me čaka trpljenje, se mi ni treba bati, saj me On nosi na svojih rokah.

S svojim nezaupanjem vsakič znova bičamo Jezusa in ga kronamo s trnjem. Zaupanje ni enostavno – to je pot in milost. A v težkih trenutkih lahko rečemo: »Glej, težko zaupam, strah me je, ampak, Jezus, podarjam ti svoje gorčično zrno zaupanja in vem, da mu boš Ti dal rast, ne jaz.« Sv. Terezija Deteta Jezusa je vedno ponavljala: »Saj jaz ne zmorem ničesar sama od sebe, jaz na poti do Jezusa samo dvignem svojo nožico in On me vzdigne.«

Drage mamice, ki ste te dni v skrbeh – On, ki je dal vašemu otročku življenje, bo poskrbel zanj in za vas. Obračajmo se Nanj z vsem srcem, od skrbi se obrnimo k molitvi. Živimo tako, da bomo vredno obhajali dan Njegovega vstajenja!