Naredi si zlata leta zdaj

Vir: Envato.com

Kris Carr je ameriška pisateljica in govornica, ki so ji leta 2003 diagnosticirali neozdravljivega raka v četrtem stadiju (epiteloidni hemangioendoteliom jeter in pljuč). Gre za počasno rastočo obliko raka, s katero Kris živi že več kot 20 let.

V svojem zadnjem podkastu je spregovorila o tem, kako jo je diagnoza sprva predramila, da bi živela bolj umirjeno življenje, a je kmalu po tem ponovno zdrsnila na stare tirnica in čakala. Čakala na pravi čas, na pravi trenutek, pravi življenjski letni čas, da bi začela zares živeti.

“Toda tukaj je resnica, ki ti je nihče ne pove”, pravi. “Tako imenovana ‘zlata leta’ morda nikoli ne pridejo. In tudi če pridejo, morda ne bodo videti tako, kot si si predstavljal.” In kaj jo je do tega razmišljanja privedlo? Trenutek, ko je tudi njen oče zbolel za rakom.

Kovček, poln zdravil

Toliko let dela, varčevanja, čakanja … za to.”

Kot pripoveduje Carrova, sta nekega dne njen oče in mama prišla k njej na obisk. Svojemu očetu je pomagala nesti kovček po stopnicah, a je moral na pol poti počivati. Tam, na tisti mali stopnički, se je naslonil ob ograjo, zajel sapo in rekel nekaj, kar ji je za vedno ostalo v spominu: “Veš, moja draga, včasih so zlata leta za en drek.”

Potem je pokazal na kovček v roki in dejal: “Veš, kaj je tukaj noter? Ena sama torba zdravil. Toliko let dela, varčevanja, čakanja … za to.”

Carrovi se je zdelo, kot da v tisti torbi ne nosi samo zdravil, ampak vse odložene sanje, vse tiste “nekega dne bom”, ki se niso nikoli zgodili. Takrat je pomislila: tako verjetno zveni obžalovanje. In v teh njegovih besedah je našla tri lekcije, ki jih želi podeliti tudi z nami.

1. Nehaj čakati na pravi čas

Kris se spominja očetovih besed: “Zdaj so tvoja zlata leta. Ne čakaj, da se boš počutila pripravljeno.” Kajti, vedno čakamo, da bo življenje bolj urejeno, da bomo imeli več denarja, več časa, več poguma. Ampak “pravi čas” je samo izgovor.

Življenje ne pride, ko je lažje. Pride, ko se odločimo, da ga želimo živeti. Če nekaj čakaš, ker “ni pravi trenutek”, verjetno ga ne bo nikoli. Zato pošlji tisto sporočilo, pojdi na telovadbo, pokliči tistega in mu povej, kar že predolgo zadržuješ. Ne čakaj, da si boš zase privoščil/a nekaj, ko bodo potrebe vseh drugih zadovoljene.

2. Ustvari svoj “več tega” seznam

Carrova pripoveduje, kako so tistega dne pri njej praznovali očetov rojstni dan. Kot vedno je oče odprl buteljko dobrega vina, skupaj so nazdravili, nato pa ji je rekel nekaj, kar se ji je globoko vtisnilo v spomin: “Želim si, da bi imel v življenju več tega.” “Tega” ni mislil na alkohol, temveč na trenutke, ko so se kot družina zbrali in si privoščili nekaj posebnega: malo boljše, dražje vino in skupen čas.

Po očetovi smrti si je Carrova ustvarila nekaj, kar sama imenuje “več tega” seznam. To ni seznam opravil ali sanj za prihodnost, temveč zemljevid za sedanji trenutek. Na njem so vprašanja, kot so: Kateri del dneva me resnično osrečuje? Kdaj se najbolj počutim “jaz” in kaj takrat počnem? Kako si lahko ta teden dovolim “več tega”? Morda vsaj za pet odstotkov?

3. Postavljaj si boljša vprašanja

Ko se nam življenje poruši, je prva misel pogosto: “Zakaj? Zakaj jaz, zakaj zdaj, zakaj tako?” In to je naravno. Mislimo, da če bomo le ugotovili zakaj, zakaj se je to zgodilo, bomo morda lahko to popravili. Zelo razumljivo, povsem logično. A sčasoma nas vprašanje zakaj samo vrti v krogu, ne premakne pa nas naprej.

Carrova nas spomni naj si raje postavljamo drugačna vprašanja: Kaj potrebujem zdaj, da se pomirim? Kaj odlašam brez razloga? Za kaj bi mi prihodnja jaz danes rekla hvala?

Nenavadna očetova želja

Za konec podkasta še Carrova pove zanimivo zgodbo o svojem očetu: ko je že bil v hospicu, jo je nekega dne prosil, naj mu kupi nosne trakove, tiste male kozmetične lističe, ki jih uporabljajo najstniki. Najprej se je zasmejala. On, izčrpan, pred njim je bilo samo še nekaj dni življenja, pa si je želel … “facial” (nego obraza, prev. avt.)? A potem je razumela. Ni čakal, da bi se počutil bolje, da bi se počutil dobro. Izbiral je preprosto tisto, kar je lahko, dokler je še zmogel.

Veselje ni nagrada na koncu poti.

Ob tem pa jo je spomnil, kako pogosto mi tega ne počnemo. Veselje odlagamo za kasneje, ko bomo ustvarili neko mitsko “boljšo verzijo sebe”, ko bomo bolj produktivni, bolj zdravi, bolj urejeni ali morda “dovolj dobri”.

A resnica je, da veselje ni nagrada na koncu poti. Veselje je tisto, kar naredi pot vredno hoje. In veselje ne potrebuje “ko je vse urejeno”. Lahko se prikrade v nered, sredi “gneče”, morda tudi sredi bolečih trenutkov.  Ustvari si svoje zlate trenutke danes. To so tvoja zlata leta.