
Včeraj, ko sem sesala, sem našla obesek na sliki. Pred leti mi ga je podarila najstarejša hčerka. Imam tudi lonček za čaj s podobnim napisom. Tega mi je podarila mlajša. Štiriletni sin, ki se je glede lončka že pozanimal, kaj na njem piše, se vedno malo zmoti in mi, ko pijem iz njega, obvezno reče, da sem najlepša mama na svetu.
Objektivno gledano nisem niti blizu nobeni od teh kategorij. O lepoti ne bi, pa tudi sicer sem precej zdolgočasena, zadirčna in tudi cinična mama, ki je izjemno hvaležna svoji sestri (in mami), ki vzame moje otroke vsaj enkrat tedensko za par ur. Imam jih seveda neizmerno rada, a tisto točko, ko sem verjela, da je moj otrok nekaj posebnega in da je moje materinsko poslanstvo specialna nebeška misija, sem prerasla kmalu po rojstvu drugega otroka. Z dojenčki in malčki mi še kar gre, pri starejših pa je moj starševski barometer že na precej mlačnem območju. Takoj zdaj znam našteti vsaj tri ženske, ki jih dobro poznam, ki so bolj ljubeče, potrpežljive in materinske od mene.
Obesek in lonček torej …
Super, hvala, dragi otroci. Ampak to so tista darila, ki so malo preveč. Ko se hvaležen nasmehneš nad njihovo naivno ljubeznijo, se je seveda veseliš, a ti je kristalno jasno, da je le vprašanje parih let, ko bodo ugotovili, da nisem niti najboljša niti najlepša mama na svetu.
Narava z ljubeznijo zaslepi otroke, da verjamejo, da imajo najboljšo in najlepšo mamo na svetu. Ker je to zanje najboljše.
Spoznanje med sesanjem
S pogledom sem torej včeraj ošinila ta obesek, pomislila na vse zgoraj zapisano, ga pobrala in dala na polico, da ga ne bi hčerka našla na tleh in ne bi padli kakšni očitki o tem, kako malo cenim njena darila. Sesala sem naprej, potem pa me je prešinilo in presunilo spoznanje.
Res objektivno gledano nikakor nisem najboljša mama na svetu, ampak moji otroci imajo samo mene in za njih sem najboljša in tudi najlepša mama na svetu. Druge mame, ki jih jaz ocenjujem, kot boljše (in lepše) za moje otroke nimajo nobenega pomena. Jaz sem merilo za dobro in lepo svojih otrok. Jaz sem tisti pravzorec, ki se vtisne v njihovo dušo glede tega, kaj je dobro, pravilno, lepo, kaj prinaša življenje. Po meni bodo umerili svoje vrednote in pričakovanja. Po meni bodo umerili, kaj za njih pomeni dobro. Po meni (in seveda svojem očetu in najinem odnosu) bodo sodili, kaj si v življenju zaslužijo v odnosih in kaj je prav. Če sem vsaj približno dovolj dobra mama. In to si upam reči, da sem.
Pomislila sem na svojo mamo. V mojem otroškem in tudi najstniškem srcu nikoli ni bila nič drugega kot najlepša in najboljša mama na svetu. Še danes, ko nanjo gledam z odraslimi očmi in predvsem z očmi svojega materinstva, nisem spremenila mnenja.
Tudi če morda moje karte niso sami asi in jokerji, moram z njimi igrati najboljše, kot zmorem. Cilj igre je postati najboljša verzija same sebe kot mame.
Obuti svoje čevlje
Nobeno splošno tekmovanje ne obstaja za najboljšo mamo. Vsaka mama pa je najboljša mama za svoje otroke, če je vsaj približno dovolj dobra mama. Zato je skrajni čas, da stopim v svoje čevlje. Niso preveliki niti premajhni. Narejeni so po moji meri. Samo meni so prav. Čas je, da jih razhodim, če kje tiščijo, in s srcem prevzamem svojo vlogo. In moja vloga je biti najboljša mama svojih otrok.
Moje materinstvo je moj okvir. Igram lahko le s kartami, ki jih imam. S svojo preteklostjo, s svojo osebnostjo, sposobnostmi … Z osebnostjo svojega moža, z otroki, ki so mi dani … Tudi če morda moje karte niso sami asi in jokerji, moram z njimi igrati najboljše, kot zmorem. Cilj igre je postati najboljša verzija same sebe kot mame. Za svoje otroke. Ne morem igrati s kartami svoje sosede niti svoje prijateljice. To je pot moje osebne rasti. Kakorkoli se bo življenje obrnilo.
Narava z ljubeznijo zaslepi otroke, da verjamejo, da imajo najboljšo in najlepšo mamo na svetu. Ker je to zanje najboljše. Tako da dejansko sem najboljša in najlepša mama na svetu. Za svoje otroke.
Ljubezen, ki preobraža
Ne gre za samovšečnost ali pretirano samozavest. Gre za to, da zavzamem svoje mesto in svojo vlogo v življenju. In moje mesto je, da sem najboljša mama na svetu za svoje otroke. Oni me vendar že vidijo kot tako. Ali me vsaj želijo videti. Kakšna motivacija in priložnost je to. Komaj jecljaš v tujem jeziku, pa te nekdo zaradi tvojega poizkusa že dobronamerno dojema kot vrhunskega lingvista. Ker te ima tako zelo rad. Bog nas je res ustvaril, da delujemo na motivacijo in ne na korekcijo. In očitno ni brez razloga rekel, da če ne postanemo kakor otroci, ne pridemo v nebeško kraljestvo … (Mt 18,3)
In še nekaj!
Imam tudi najboljše in najlepše otroke na svetu. Zame in v mojih očeh. Točno taki so bili poslani meni, da bom dala in dobila ljubezen, da bom presegla samo sebe in nekaj dala od sebe … In točno oni imajo moč, da mene spreminjajo v najboljšo mamo na svetu. Tudi s svojo naivno slepo vero v mojo nadpovprečnost, kajti samo ljubezen ima v sebi moč resničnega preobražanja.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Dober pogleda na besedo MAMA.
To je beseda, ki jo otrok med prvimi izreče in oseba, s katero je otrok, od spočetja dalje v najtesnejšem stiku.
Res je, da se mame otrokom nesebično razdajamo in jih učimo od rojstva dalje.
Toda, tudi mi (glede na tiste, ki otrok nimajo), se od svojih otrok veliko naučimo.
Kot nona, lahko povem, da se dandanašnji VELIKO naučim tudi od svojih vnukov.
Materinstvo, tudi če je včasih naporno, pa vseeno nam prinaša veliko srečo.