Moralni razvoj: Od otroka, ki je središče sveta do odgovornega odraslega

Vir: Unsplash

Poznavanje moralnega razvoja odraslemu pomaga razumeti otroka, da ga lahko vzgaja v moralno osebnost z vestjo in trdnimi vrednotami. Moralni razvoj je povezan tako z razvojem mišljenja in učenja vrednot kot temeljnih vodil življenja ter pomemben tako za posameznika kot tudi za delovanje družbe.

Ameriški pedagog in socialni psiholog, Lawrence Kohlberg je bil eden izmed vidnejših strokovnjakov, ki je svoje strokovno delo posvetil proučevanju morale in moralnega razvoja. Kohlberg je bil prepričan, da se otrokovo moralno razsojanje oblikuje po treh stopnjah, od katerih je vsaka še posebej razdeljena.

1. Predkonvencionalni nivo

Ta nivo moralnega presojanja doseže večina otrok v obdobju otroštva do približno devetega leta starosti. Otrok je moralno motiviran od zunaj. Pravila sprejema večinoma od staršev in jih upošteva, da bi bil deležen odobravanja, pohvale in ljubezni ter da bi se izognil kazni.

1. stopnja

Tukaj otrok postavlja sebe za središče vsega dogajanja. Težko razlikuje med svojimi lastnimi potrebami in potrebami drugih. Moralno presoja na podlagi družbenih pravil in norm. Zaradi strahu pred kaznovanjem ugodi močnejšim in vplivnejšim. Moralno pravilno je zanj tisto, kar ne povzroči negativnih posledic, ki bi privedle do kazni.

Primer: Če bi Peter vzel prijatelju igračo, zanj to ne bi bilo dobro, saj bi ga učiteljica kaznovala.

2. stopnja

Tudi tukaj otrok še vedno presoja iz lastnega vidika. Še zmeraj mu je pomembno, da zadovolji svoje lastne potrebe in želje. Moralno je zanj tisto, kar zadovoljuje potrebe drugih in omogoča lastno korist. Pravično vidi v pošteni medosebni izmenjavi.

Primer: Če je Ana prijazna do Sare, bo Sara prijazna, če pa je Ana neprijazna, se tudi Sara ne bo počutila slabo, če bo neprijazna.

2. Konvencionalni nivo

Človek zelo postopoma zori v razumevanju tega, kaj je dobro in kaj ni. Da postane moralno zrela, samostojna in odgovorna oseba, mora prehoditi pot od tega, da sebe postavlja v središče, do tega, da se prilagaja drugim in avtoriteti in nazadnje do tega, da razvije osebno odgovornost.

Ta nivo moralnega presojanja doseže večina posameznikov v času mladostništva in zgodnje odraslosti. Posamezniku postanejo pomembna socialna pričakovanja, pravice drugih, pravila in norme. V ospredje stopi posameznikova potreba po tem, da se njegovo ravnanje sklada s pričakovanji drugih. Posameznik podpira in zagovarja tisto, kar sprejema večja skupina ljudi.

3. stopnja

Posameznik na tej stopnji že razlikuje med osebnimi potrebami in moralnimi normami. Njegov moralni pogled upošteva skrb za medosebne odnose znotraj skupine, ki ji pripada (družina, razred, ipd.). Njegove individualne interese zamenja skrb za dobrobit drugih.

Primer: Bolje je, da Luka ne pije in vozi, ker bo imel Matej o njem slabše mnenje. Ob tem pa bo tudi Luka imel slabše mnenje o sebi.

4. stopnja

Tukaj posameznik razlikuje med moralnimi pravili in dolžnostmi ter pravili, ki jih priznava njegova skupina. Moralno pravilnost presoja z družbene perspektive. Družbene zakone in norme sprejema kot ključne smernice, ki veljajo v vseh situacijah in za vse ljudi.

Primer: Marko je proti nasilju, vendar ne bi nikoli javno protestiral na fakulteti, razen če bi imel za to dovoljenje vodstva.

3. Postkonvencionalni nivo

Ta nivo moralnega presojanja dosežejo le nekateri ljudje, običajno okoli tridesetega leta starosti, običajno pa ne pred dvajsetim. Posameznikova moralna presoja temelji na notranji motivaciji in na notranjem nadzoru nad dejanji. Posameznikova moralna sodba temelji na univerzalnih načelih.

5. stopnja

Tukaj posameznik spozna, da je sistem družbeno sprejetih norm za ljudi potreben, vendar vse norme niso najbolj pravične, dobre in uporabne v vseh primerih. Potrebno jih je spreminjati skladno s spreminjanjem potreb v spreminjajoči se družbi.

Primer: Eva verjame, da v primeru, ko gre za življenje, ni sporno prevoziti rdeče luči.

6. stopnja

Na tej ravni ljudje sledijo moralnemu kodeksu, ki temelji na univerzalnih načelih, ki vsem posameznikom zagotavljajo dostojanstvo in osnovne pravice. Družbeno veljavna pravila so za posameznika zavezujoča le, če omogočajo uresničevanje teh načel. To pomeni, da, če so družbeni zakoni v nasprotju z univerzalnimi etičnimi načeli, jih posameznik v svojih moralnih sodbah in dejanjih ne upošteva.

Primer: Tomaž zavrača upoštevanje zakona, ki velik del prebivalstva obravnava kot manj vredne državljane.

Človek zelo postopoma zori v razumevanju tega, kaj je dobro in kaj ni. Da postane moralno zrela, samostojna in odgovorna oseba, mora prehoditi pot od tega, da sebe postavlja v središče, do tega, da se prilagaja drugim in avtoriteti in nazadnje do tega, da razvije osebno in avtonomno odgovornost.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.