Moj molilni kotiček

Vsak človek ga potrebuje. Čisto vsak. Ni vezan samo na prostor, vezan je tudi na čas. Kam ga torej umestiti?

Tek življenja

Če pustim za seboj čas otroštva in mladostništva in se sprehodim samo skozi svoje odraslo življenje, lahko opazujem razvoj. Najprej je bilo megleno spoznanje, da tak čas in prostor potrebujem. Potem je In živela sem potopljena v slabo vest občutka, da Bogu ne dajem najboljšega, kar premorem, ampak tisto, kar ostane, ko vse drugo postorim.bilo iskanje kam in kdaj ga vtakniti med opravke. Dokler sem bila samska in v dvoje, je to šlo kar brez težav. Sploh ker mi takrat še ni bilo čisto jasno, da je to za življenje nujno, kot je nujen kozarec vode. Opravki so se s prihodi otrok množili. Časa je bilo vedno manj, prostora pa je zmanjkovalo. Eden se je tukaj igral, drugi je tam spal. Tretji je potreboval obrok, četrti je klical iz stranišča. Vsaka mama ve, o čem govorim. Moji molilni kotički tistega obdobja so bili vezani na kratke vzdihe k Bogu, Mariji, svetnikom, na prve besede Očenaša (ker sem na sredi drugega stavka že spala), na večerne ure, ko je otroški vrišč potihnil, na križ na čelo … In živela sem potopljena v slabo vest občutka, da Bogu ne dajem najboljšega, kar premorem, ampak tisto, kar ostane, ko vse drugo postorim. In ostalo ni kaj dosti.

Leta tečejo

Ko gledam nazaj danes, ko so otroci skoraj odrasli, sem s seboj bolj prizanesljiva. Zdaj vem, da ima vse svoj čas. Bil je čas razdajanja, dejanj in fizične pomoči, zdaj pa je tukaj drug čas. Čas, ko lahko moje delo aktivneje posvetim Bogu, ko lahko mirno sedem, ko me nihče ne zmoti, ko lahko grem spat kadar hočem, spim celo noč in vstanem sama, brez jokajoče ali žlobudrave budilke.

Kje moliti?

Moja molitev je počasi prestopila okvirje nečesa spontanega (čeprav je tudi takšna!). Kar nekaj časa sem iskala prostor. Spalnica? Ne, preveč mi je bila mamljiva horizontala. Kuhinja? Ah, tukaj je bilo vedno treba še nekaj postoriti. Kot idealno se je zame izkazala dnevna soba. Za redno molitveno srečanje z Bogom namreč potrebujem mizo, udoben stol, svinčnik, papir, vazico s cvetom, svečo, Sveto pismo in lep rožni venec. Dobrodošla je tudi kakšna meni všečna podoba, ki jih menjam. Včasih gre za Marijo z Jezusom ali kakšno ikono, drugič navdihujočo fotografijo narave, obožujem tudi Chagalove slike. Kot so nekoč imeli Bogkove kotke, tako imam zdaj jaz izkrčen delček našega dnevnega prostora, ki mi predstavlja malo kapelico in si želim, da je čim bolj pospravljen.

Kaj pa čas?

Iskanje časa mi je dalo več vetra. Sprva sem verjela, da se bom molitve lahko lotila brez načrta. Ko bo pač čas. Ne bi se mogla bolj motiti. Kar ni na urniku, nikoli ni nujno, pa še tisoč stvari lahko pride vmes. (Neverjetno kako domiseln je hudič!) Iskala sem torej del dneva, ko dnevne sobe ne bo potreboval noben drug član družine. Večer ni prišel v poštev zaradi moje utrujenosti, popoldne zaradi neprestanih motenj in tako je ostalo zgodnje jutro. Takrat sem sveža in spočita, glava še ni prepolna, ostali še spijo.

Snidenje z Bogom

Naučila sem se, da pred molitvijo naredim nekaj razteznih vaj, ki me popolnoma zbudijo. Zelo mi pomaga častilna drža ali preprosto sklenjene roke. Včasih čutim, da moram objeti Sveto pismo in si ga pritisniti na srce … Pač odvisno od teže obdobja v katerem sem. In potem z Bogom klepetava. Včasih sem neustavljiva in je tiho On, drugič sem tiho in poslušam. Včasih Bog kriči in včasih ne slišim ničesar. Včasih nobeden ne reče nič. Včasih sem povsem raztresena in na koncu nimam pojma, če je kdo kaj rekel.

A trudim se čim bolj redno prihajati, ker v veri vem, da me On vedno potrpežljivo čaka. Tam in takrat.