Moj fant se ne želi poročiti

Foto: Shutterstock

Pozdravljeni! Sem ženska sredi tridesetih, s službo in partnerjem, s katerim sva skupaj 5 let in se dobro razumeva. Pred kratkim sem se na kavi dobila s prijateljico, ki mi je naznanila, da se bo letos poročila. Ob njeni novici sem pokazala veselje, vendar globoko v sebi me je zaskelelo: tudi jaz bi se rada poročila, moj partner pa mi vsakič, ko to omenim, pove, da še ni pravi čas. Enkrat je bil problem njegova negotova služba, drugič njegova bolna mama, tretjič pa, da za poroko nimava dovolj denarja. Vedno me prepriča, da je bolje še malo počakati. Jaz pa ne vem, na kaj ali na koga je treba počakati. Saj je poroka lahko tudi majhna, v ožjem krogu. Po glavi mi hodi vse mogoče: ali ni povsem prepričan, da želi biti z mano, ali ima strahove pred zavezo?


Sami ste (si) zastavili dobro vprašanje, ko ste vprašali, na kaj ali na koga je treba počakati. Kaj je pravzaprav (dovolj) dober razlog za poroko oz. odlog poroke? Nobeden od preteklih razlogov za odlaganje poroke, ki jih navajate, ni relevanten: to, da je služba negotova, da je mama bolna oz. da ni dovolj denarja, so kvečjemu razlogi, kako speljati ohcet in vse rituale. A poroka ne temelji na ohceti – ta je samo zabava po poroki. Prav tako so tudi vsi običaji (npr. fantovščina/dekliščina, šranga) in vse, kar je povezano z dogodkom (npr. obleka, okrasitev, glasba, fotografiranje, hrana), namenjeni predvsem temu, da na zunaj izrazijo pomembnost zakonske obljube, ki je pravzaprav bistvo vsega tega.

Jedro poroke je, da se mož in žena v svobodi in polnosti sprejemata in obljubita, da bosta drug drugemu zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da se bosta ljubila in spoštovala vse dni življenja. To obljubita drug drugemu, ostali pa so priča temu. Če ste verni in razmišljate o cerkveni poroki: tudi duhovnik je samo priča poroki, zakrament si podelita vidva.

Poročna obljuba gre v globino odnosa. Če na hitro razmislimo, kaj pomeni ta obljuba: pomeni, da sprejemam drugega takega, kot je: z vsemi (telesnimi, duševnimi in duhovnimi) pomanjkljivostmi in močmi, z vsemi kapricami, preteklostjo, z izobrazbo, statusom v družbi, finančno sposobnostjo, z vsemi odnosi, ki jih goji s sorodniki in prijatelji.

Poroka ne temelji na ohceti – ta je samo zabava po poroki. Jedro poroke je, da se mož in žena v svobodi in polnosti sprejemata in obljubita, da bosta drug drugemu zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da se bosta ljubila in spoštovala vse dni življenja.

Da lahko to izrečem v svobodi, moram dobro poznati sebe. Sedaj so redkejše situacije, ko me družina ali družbeni status »sili« v poroko z drugim. Pogosteje pa si sami nalagamo to prisilo, ker je npr. na poti otrok, ker imava toliko skupnih projektov, kreditov, prijateljev ali pa ker nekako čutim, da brez njega (ali nje) ne zmorem živeti ali pa ker sem že toliko let investiral(a) v odnos, da pač nima smisla zaključiti te zgodbe.

In seveda sama obljuba zvestobe v vseh okoliščinah. Zvestoba ne le v smislu spolnega (ne)varanja, ampak predvsem v čustvenem smislu. To pomeni, da sem lahko pred tabo tak, kot sem. Brez mask, brez skrivnosti. Da zmorem deliti svoj notranji svet in tvegati, da ga boš zavrnil(a), se mu posmehoval(a). In če me sprejmeš takega oz. tako, kot sem, je to največje darilo in tudi največji vir moči v odnosu. Je tisti delček izgubljenega raja, ko sta Adam in Eva »bila naga, a ju ni bilo sram«.

Zadnji del obljube pa sta ljubezen in spoštovanje, ki pomenita, da obljubljam, da bom zate najboljša verzija sebe. To pomeni, da sem pripravljen ob tebi rasti, hoditi s tabo pot življenja, razreševati konflikte, se prilagajati. Da sem pripravljen narediti svoj del v odnosu.

Vse to, do konca svojih dni. Pomeni, da sva od zdaj naprej midva na tem čolnu sredi oceana življenja in da je vsak problem čolna nekaj, kar morava skupaj reševati. Da nimam zraven še rešilnega gumenjaka, na katerega se ob težavah zavihtim in jo popiham. Morda je ta del še najbolj srhljiv v sedanjem času, kjer smo vedno oprezni za boljšo priložnostjo in smo fleksibilni na delovnem trgu, pri nakupovanju itd. A v resnici, če prisluhnemo hrepenenju, ki je v nas, želimo nekoga, ki nas pozna in ki ga mi poznamo in za katerega vemo, da bo tam za nas, ne glede na vse.

V tem smislu je zelo razumljivo, da je vašega partnerja strah koraka. Ta stiska kaže, da se zaveda pomena tega dogodka. In ta stiska lahko naredi, da iz »vajinega zrelega odnosa« stisne sok, ki potem sčasoma postane vino, tj. nekaj žlahtnega, tj. zakon. Če pa bosta predolgo pustila to zorenje, bo odnos zgnil ali pa ga bodo skljuvale ptice (če se poigramo z metaforo).

Gre za obljubo zvestobe v vseh okoliščinah. Zvestobe ne le v smislu spolnega varanja, ampak predvsem v čustvenem smislu. To pomeni, da sem lahko tak pred tabo, kot sem. Brez mask, brez skrivnosti.

Po petih letih zveze v odrasli, zreli dobi si najbrž lahko odgovorita na vprašanje, ali sva za skupaj. Gotovo sta se že skregala, pa tudi bila skupaj dlje časa in v preizkušnji (npr. na potovanju, skupaj živela v stresu vsakdana), najbrž sta tudi že kak skupen projekt izpeljala. Vse to so lahko izkušnje, ki pomagajo odgovoriti na vprašanje, kako midva funkcionirava in ali bova lahko skupaj. Čisto dokončno pa ni mogoče odgovoriti na to vprašanje, saj prihodnost prinese svoje neznanke. A tudi o tem se lahko pogovarjata in skupaj razmišljata, kako bi se odzvala v različnih okoliščinah.

Temu so namenjene tudi priprave na zakon. Svetujem vam, da povabite partnerja v katero od njih. Saj se ni treba poročiti takoj po njej, a preko temeljite priprave na zakon bosta sistematično šla čez teme, ki so pomembne v zakonu, in si pomagala s tem ovrednotiti vajin sedanji odnos. Svetujem vama, da izbereta kakšno poglobljeno pripravo na zakon (npr. e-pripravo Zavoda Iskreni ali katero od celoletnih šol za predzakonce), saj bosta lahko lažje izpeljala proces in se bolj povezala.

Vsekakor je iz vašega zapisa videti, da ste si vi že prišli na jasno glede odgovora, ali se želite poročiti. Vztrajajte s temi vprašanji tudi pri partnerju. Vprašanja naj se ne tičejo samo dogodka poroke, ampak predvsem vseh vidikov obljube, ki sem jih prej omenjal in ki so pravzaprav gradniki vsakega globokega in trdnega odnosa. Koliko bo vas razumel v vašem hrepenenju in se odzval na vaše legitimne prošnje, je tudi pokazatelj trdnosti in globine vajinega odnosa.

V primeru, da se bo partner še naprej izmikal, iskal izgovore in »bežal« v druge teme, pa je pomembno, da si tudi sami ovrednotite, ali ste še pripravljeni slediti moškemu, ki vas ne jemlje resno in ki vam ne zmore biti sogovornik v ključnih temah odnosa.

Vam želim, da bi zmogli z vsem pogumom in tudi tenkočutnostjo najprej razmisliti o teh vprašanjih, nato pa se pogovoriti tudi s partnerjem. Verjamem, da je vse to lepa priložnost za poglobitev vajinega odnosa.

Odgovor je zapisal dr. Miha Rutar, oče, psiholog ter zakonski in družinski terapevt.

Svoje vprašanje za naše strokovnjake v sklopu Svetovalnice Iskreni lahko pošljete na [email protected].

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Ženske, mislim, da vsaj večina, si želi poroko in otroke. So tudi ženske, ki so drugačne in si ne želijo imeti otrok. Osebno jih težko razumem, ampak, pustimo to.
    Ženskam tudi tiktata biološka ura. Moški so glede tega dosti na boljšem, saj teoretično celo 70. letnik lahko zaplodi otroka. Ženskam pa čas ni prijazen, po 40. letu je vedno manj možnosti za zanositev. Včasih so imeli tridesetletnice, ki so bile prvič noseče, za stare prvesnice. Spomnim se, kako mi je povedala moja prijateljica, ki je rodila prvič pri 32. letih, na vsakem pregledu so jo opozarjali: Gospa, ampak niste več mladi!
    Danes se rojevanje prelaga na kasnejši čas. Velikokrat so moški tisti, ki zavlačujejo, češ, da ni še čas, da manjka to in to in da se ne počutijo pripravljeni na otroka! Punce vztrajajo pri takih moških, potem pa je že prepozno. Predvsem za punco! In velikokrat potem take punce ostanejo same, njihovi partnerji pa si dobijo mlajše in potem te mlajše takoj zanosijo!!!
    Če se fant in punca ne moreta zmeniti okrog poroke, potem se ne razumeta dobro, ampak slabo! Nimata skupne točke o osnovnih življenjskih vprašanjih.
    Dejstvo je, da poroka lahko stane ogromno, lahko pa je čisto enostavna. Nikogar pa ni za silit v poroko. Če dva nista za skupaj in če nimata skupnega cilja, potem nima smisla sploh hoditi skupaj.
    Moja znanka npr. je celo svojo mladost zapravila s fantom, ki se ni hotel poročiti. Za otroka še ni bil čas, oz. se ni še počutil dovolj zrel. Pomagala mu je ustanoviti podjetje, mu ves čas stala ob strani in mu vodila vse knjige. Na koncu je ostala sama, brez fanta, brez moža in brez otrok.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja