[Mnenje] Pri homeopatiji ne gre za nič nadnaravnega

Foto: Shutterstock

Prispevek je mnenje zdravnika homeopata dr. Jošta Klemenca, ki je nastalo kot odziv na intervju z dekletom z izkušnjo satanizma. Cerkev se o homeopatiji nikoli ni uradno opredelila, znotraj nje so mnenja o primernosti homeopatije zelo deljena. Portal iskreni.net ne zavzema stališča “za” ali “proti”, ampak bralcem svetuje, naj preučijo argumente obeh strani, molijo, razločujejo in se odločijo po svoji vesti.

V času pred vsemi svetimi smo na straneh Iskreni.net lahko prebrali zanimiv intervju z dekletom, ki je zabredlo v satanistične vode. V njem iskreno obrazloži svojo pot v duhovno škodljive vode in iz njih, hkrati pa navede še precej “informacij” o možnih načinih delovanja hudega duha, ki niso njene osebne in ker so neresnične, zelo znižujejo kvaliteto celotnega prispevka.

Članek namreč ne pušča nobenega dvoma, da so vsi pasivni in aktivni uporabniki homeopatije pod hudičevim vplivom. Pri razkrinkavanju največjega mojstra laži in zavajanj moramo biti izjemno previdni, da se ves čas držimo preverljivih dejstev in čim manj osebnih neracionalnih prepričanj, sicer se rado zgodi, da mu zapremo ena vrata in hkrati nevede odpremo druga. Iz teh razlogov dovolite, da si pogledamo nekaj dejstev o homeopatiji.

Homeopatijo je s svojim spoznanji utemeljil nemški zdravnik Samuel Hahnemann pred nekaj več kot 200 leti. Vsa njegova spoznanja slonijo na preverljivem znanstvenem opazovanju stvarnosti, naravnih zakonov in kasnejšem teoretičnem razmisleku o mogočih mehanizmih delovanja oz. induktivni logiki sklepanja. Homeopatija torej ni plod manipulacije narave posameznika, pač pa spoznanje naravnih zakonov in opis le teh s strani najprej dr. Hahnemanna, kasneje pa še mnogih drugih bolj ali manj odličnih zdravnikov homeopatov.

In kateri so ti naravni zakoni oz. opažanja dr. Hahnemanna? Ko je prevajal znanstveno delo o učinkih skorje kininovca, ki so jo tedaj zelo učinkovito uporabljali za zdravljenje malarije, je Hahnemann sklenil najprej na sebi preskusiti učinek tega zdravila. Opazil je zanimiv pojav, da je zaradi tega zdravila dobil vročino vsak tretji dan in še druge simptome, ki so v svoji celovitosti izgledali tako, kot da bi bil sam zbolel za malarijo. Utrnilo se mu je spoznanje, da v naravi očitno obstaja tak naravni zakon, da zdravila lahko zdravijo bolezni tudi na ta način, da sama sprožajo simptome, ki so zelo podobni simptomom tiste bolezni, katero želimo pozdraviti. Utemeljil je načelo podobno zdravi podobno in ga potrdil tudi s preskušanjem drugih zdravil medicine tedanjega časa na zdravih ljudeh, ki so jih nekaj časa jemali in dobivali simptome podobne boleznim, za katere so jih predpisovali.

Zdravila konvencionalne evropske medicine tedanjega časa so bila večinoma izdelana iz zdravilnih rastlin, mineralov, kemijskih elementov in živalskih produktov in kot taka pogosto strupena in škodljiva, večkrat še bolj kot bolezen sama. Hahnemann se je tega zelo zavedal in se je zato podal v eksperimentiranje, v kolikšni meri lahko te substance razredči, da so še učinkovite. Redčil jih je po tedaj uveljavljeni laboratorijski metodologiji z devetimi ali devetindevetdesetimi enotami topila (vode) proti eni enoti substance. To je počel zaporedoma in vsako raztopino vmes dobro pretresel in premešal. Zakaj to razlagam? Zato, ker so vsa homeopatska zdravila, ki jih tudi danes uporabljamo in jih izdelujejo registrirani in nadzirani proizvajalci homeopatskih zdravil po standardiziranih in definiranih postopkih iz farmakopej, narejena iz istih substanc in na enak način, s tem da to danes delajo večinoma stroji. Nobenega drugačnega postopka, kot je zgoraj opisani, ni vpletenega. Vsa homeopatska zdravila morajo v vsaki državi, tudi naši, skozi zahteven registracijski postopek, saj so v zakonodajah definirana kot zdravila za uporabo v humani medicini. Če se vrnemo k Hahnemannu, je ta ugotovil, da tudi na tak način zelo visoko razredčene substance še vedno imajo učinek na žive organizme. Ne samo, da so se logično na ta način izgubili neželeni toksični učinki, kar ga je presenetilo je dejstvo, da so se želeni učinki še okrepili oziroma spotencirali in odtod ime za višino razredčine homeopatskih zdravil – potence. Ta navidezni paradoks ultrarazredčin se nekaterim zdi nerealen in ne verjamejo, da imajo te razredčine lahko moč, da lahko zdravilno vplivajo na žive organizme. Homeopati pa pri svojem delu tudi dandanes vsak dan opažamo enako kot Hahneman pred stoletji. V smer domnevne vprašljive učinkovitosti homeopatije današnje razprave ne bomo dalje peljali, saj presega njen osnovni namen. Kar želimo z zgornjo razlago pojasniti, je homeopatska filozofija pristopa k zdravljenju bolnika in njegovi bolezni ter kakšna homeopatska zdravila so in na kakšen način se jih izdeluje. Vidimo, da okultne prakse nimajo pri vsem skupaj popolnoma nobenega mesta, zato tudi takšnih posledic ne moremo pričakovati. Taisto te prakse nimajo nič opraviti s pregledom pri zdravniku homeopatu, ki se drži klasične homeopatske doktrine. Poteka zelo podobno kot pri običajnem zdravniku, le da mora biti bistveno bolj natančen in temeljit, saj moramo za predpis pravega homeopatskega zdravila dobro poznati bolezen v vsem njenem obsegu, ki se kaže v simptomatiki na različnih področjih organizma.

Ker drevo najbolje spoznamo po sadu, preglejmo še nekaj zgodovinskih dejstev. Kljub nenehnemu nasprotovanju uveljavljenih konvencionalnih zdravnikov se je nad njo kmalu navdušilo precej zdravnikov, pa tudi splošnih intelektualcev iz vrst plemstva in predvsem duhovščine. Med preprostimi ljudmi se je hitro “prijela”, saj je bila lahko dostopna, neagresivna v postopkih in poceni, predvsem pa učinkovita. Videli so njene izvrstne uspehe v hudih epidemijah tedanjega časa. Do danes so ohranjeni dokazi, da so imeli bolniki pod homeopatskim zdravljenjem v teh epidemijah tudi več kot 10x nižjo smrtnost kot brez njega ali ob pomoči tedaj večinoma nemočne konvencionalne medicine. Nekaj povezav za vse radovedne: tu, tu, in tu.

Tudi v naših krajih se je homeopatija hitro uveljavila. Znan je podatek, da je zdravnik homeopat Matej Faust Gradišek, sicer prior usmiljenih bratov, med prvo epidemijo kolere na osrednjem Kranjskem l. 1835 zdravil 220 ljudi s to boleznijo. Od teh jih je umrlo 5, medtem ko je bila običajna smrtnost nad 30%. Slovenska etnologinja dr. Nena Židov je raziskovala razširjenost homeopatskega načina zdravljenja na Slovenskem v devetnajstem stoletju in pred leti objavila zanimiv članek, v katerem je dokumentirala, da se je pri nas tedaj s homeopatijo ukvarjalo vsaj 50 duhovnikov, med njimi veliko slovenskih misijonarjev, navedimo samo letošnjega jubilanta Ignacija Knobleharja. Med zanimivostmi iz članka velja izpostaviti, da je kmečko prebivalstvo rado prihajalo s svojimi boleznimi k tistim svojim dušnim pastirjem, ki so se ukvarjali s homeopatijo in da so ga vsi ti zdravili zastonj kljub nasprotovanju konvencionalnih zdravnikov, da se vtikajo v njihovo delo. Pri vztrajanju v svojem homeopatskem delovanju so se lahko oprli na bulo papeža Pija IX iz leta 1852, ki je duhovnikom v primerih, ko ni bilo zdravnika in potreba urgentna, dovolil zdraviti s homeopatskimi zdravili.

Poglejmo še, kako je homeopatija zašla v papeževe dokumente. Homeopatski uspehi pri zdravljenju kolere v Rimu so pritegnili pozornost papeža Gregorja XVI, ki je l. 1841 povabil homeopatskega zdravnika dr. Wahleja, naj mu razloži tovrstno zdravljenje. Po tem pogovoru je papež dovolil uporabo homeopatije v Vatikanu, rimska skupnost jezuitov, ki je bržkone tudi tedaj nekaj vedela o razločevanju duhov, pa je istega zdravnika zaposlila kot zdravnika svoje skupnosti. Od takrat je homeopatija v Rimu in Vatikanu stalno prisotna, poleg omenjenih dveh papežev pa so jo podpirali ali se z njo zdravili tudi papež Leon XIII, Pij XII, Pavel VI in Janez Pavel II, požrtvovalnim zdravnikom homeopatom pa podelili precej častnih papeških odlikovanj. O homeopatiji v Vatikanu piše Dana Ullman v knjigi The Homeopathic Revolution: Why Famous People & Cultural Heroes Choose Homeopathy, na spletu pa si lahko nekaj o tem preberemo tu in tu.

Kaj sem želeli sporočiti s tem pregledom dejstev, ki se nanašajo na homeopatijo? Homeopatija je empirično utemeljen sistem zdravljenja, ki temelji na skrbnem opazovanju in beleženju dogajanja v živih organizmih, ki so izpostavljena delovanju netoksičnih razredčin oz. homeopatskih potenc naravnih substanc (večinoma zdravilnih zelišč). Drži, da natančnega mehanizma delovanja teh zdravil sodobna znanost ne zna razložiti, kot drži tudi, da ne zna razložiti nastanka prenekaterih bolezni. Vsekakor pa velja, da niti pri izdelavi homeopatskih zdravil niti pri aplikaciji terapevtskih principov niti pri učinkovanju le-teh niso prisotne nikakršne nadnaravne sile. Homeopatski sistem zdravljenja je v svojih temeljih povsem znanstven in popolnoma nespiritualističen, zato je neracionalno in zgrešeno, da se v določenih krščanskih krogih vedno znova pojavljajo indici o njegovi povezavi s satanizmom. Seveda se da tudi ta sistem izkrivljati po svoje, ga zlorabiti in speljati v newage-ovske in ostale bolj ali manj okultne in duhovno škodljive vode, a to ni lastno homeopatskemu sistemu samemu. To pa na splošno velja za vse dobro, lepo in plemenito v naši družbi.

Jošt Klemenc, zdravnik homeopat