Matevž Vidmar ob Tednu vzgoje: Vsak dan na poti v službo molim za blagoslov vseh zaposlenih, otrok in njihovih družin

Vir: osebni arhiv

O vzgoji otrok v šoli in pri verouku ter vlogi katoliškega pedagoga v javnih ustanovah smo se pogovarjali z Matevžem Vidmarjem, podpredsednikom Društva katoliških pedagogov in koordinatorjem Tedna vzgoje, ki je potekal v tem tednu. 

Kaj je osnovni namen Tedna vzgoje?

Namena sta vsaj dva. Najprej, da v prvem polnem tednu šolskega leta poudarimo pomen vzgoje na vseh vzgojno izobraževalnih ravneh. Drugi pa je za nas, v Društvu katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), še bolj pomemben. In sicer, da duhovno podpremo začetek šolskega leta. S Tednom vzgoje spodbujamo k molitvi za vse, ki so vpeti v vzgojno izobraževalni proces. K temu vabimo pravzaprav celo leto, mnogi naši člani so namreč lastniki molitvenih kartic in vsak dan molijo za člane društva.

Katere so bistvene teme, ki jih je obravnaval letošnji Teden vzgoje?

Letošnji Teden vzgoje nosi naslov V vzgoji hodimo skupaj. Združili smo našo pobudo in sinodalno pot, na katero je stopila Katoliška Cerkev z naslovom Hodimo skupaj. K pisanju različnih razmišljanj smo povabili, povsem sinodalno, najrazličnejše pisce. Od škofov do ravnateljev javnih osnovnih šol. Brošura, ki jo najdete na povezavi, pravzaprav prinaša sinodalne prispevke, ki so osebni razmisleki, kako sta povezana sinodalnost in vzgoja.

Teden vzgoje je letos na poseben način obravnaval “stransko” osebje v šolah, ki ga ne vidimo zelo pogosto, a so za nemoteno delovanje ustanov nujni. Lahko poveste kaj o njihovi vlogi?

Vrlina katoliškega pedagoga je, da njegove besede in dejanja nekaj veljajo in da za njimi stoji.

Vsak dan Tedna vzgoje prinaša tudi prošnje za vse ravni vzgoje in izobraževanja, od vrtcev do visokošolskega izobraževanja. Kot ste omenili, pa nismo pozabili na vse tiste, ki v ozadju skrbijo, da vsi procesi potekajo nemoteno, pa so velikokrat nevidni. Kar pa ne pomeni, da ne vzgajajo. Kajti v vzgoji res hodimo skupaj. Takšna je tudi moja osebna izkušnja. V srednji šoli (Škofijska gimnazija Vipava) smo imeli res srčnega hišnika in kuharice. Večkrat smo si izmenjali kakšno besedo, če ne drugega smo se prijazno z nasmehom pozdravili. In ko sem se po desetletju, odkar sem ustanovo zapustil, vrnil, mi je bilo najbolj dragoceno, ker so se me spomnili, kar pomeni, da smo v štirih letih vzpostavili nek odnos. Hodili smo skupaj.  Danes sem sam v položaju, ko moram s sodelavci skrbeti, da “v ozadju” vse poteka nemoteno. In še vedno ohranjam držo srednješolca, ki je čutil, da je vsak pomemben. In da si vsak zasluži vsaj prijazen pozdrav, prijazno besedo.

Kako naj katoliški učitelj (vzgojitelj) živi svojo vero v javni šoli (ali vrtcu)?

To je zame osebno malce nehvaležno vprašanje. Rad namreč povem, da sem kot podpredsednik DKPS in član upravnega odbora nekakšna “črna ovca”. Večina naših članov je (bila) zaposlena v javnem šolstvu. Sem edini član upravnega odbora, ki deluje v zasebnem šolstvu. Sem pa zato veliko bolj hvaležen za izkušnje vseh članov in drugih, s katerimi sodelujem kot podpredsednik društva, ki delujejo in živijo v “poganskem” okolju, kjer se velikokrat soočajo tudi z nasprotovanji. Zato sem mnenja, da katoliški pedagog (če združimo vse vzgojitelje, učitelje, profesorje in druge pod isti imenovalec) prinaša v javno okolje molitev in blagoslov.

Sam vsak dan na poti v službo molim za blagoslov vseh zaposlenih, otrok in njihovih družin. Po drugi strani pa mi je bilo zanimivo, ko smo na sinodalnem srečanju z ravnateljema dveh javnih osnovnih šol na vprašanje, kakšen je katoliški učitelj, slišali odgovor, da je zanesljiv. Tako bi dodal, da je tretja vrlina katoliškega pedagoga, da njegove besede in dejanja nekaj veljajo in da za njimi stoji. Četudi nisem pedagog v javni šoli, mi je godilo, da sem to slišal. Prinaša pa to mojim kolegom odgovornost, ki se je, tako verjamem, ne bodo ustrašili.

Otrok ne vzgaja samo družina, ampak celotna družba. Zadnja leta se zdi, da se je vzgoja povsem umaknila iz učnih načrtov in iz šol na splošno. Zakaj in kakšne so in bodo posledice?

Naslov lanskega Tedna vzgoje je bil pravzaprav pobuda papeža Frančiška, Svetovno vzgojno zavezništvo. Z njo smo se v društvu takoj poistovetili, saj smo veliko naredili na področju, da so bili v osnovne šole vpeljani poleg učnih tudi vzgojni načrti. Tako ima tudi po zaslugi mojih kolegov iz društva danes vsaka osnovna šola zakonsko predpisan vzgojni načrt. Mislim, da je bilo na tem področju narejeno veliko, kar pa ne pomeni, da ne bi moglo biti še več. Kot društvo se tega zavedamo. Že več desetletij izdajamo revijo Vzgoja, ki prinaša strokovne članke na to temo. Nadalje je tu (mednarodna) konferenca na temo domovinske vzgoje, ki jo organiziramo v novembru, letos že četrtič.

Tudi po zaslugi mojih kolegov iz društva ima danes vsaka osnovna šola zakonsko predpisan vzgojni načrt.

Dejstvo pa je, da je poučevati lažje kot vzgajati. Poučevanje je prenašanje znanja na mlajšo generacijo. Vzgoja pa zahteva odnos, kar je pa bolj zahteven proces. Pri tem je potrebno prevzeti  že omenjeno odgovornost. Bolj kot gremo višje po lestvici vzgoje in izobraževanja, manj je tega vzgojnega procesa, kar je po eni strani razumljivo, saj gre za vedno bolj odrasle ljudi. To pa ne pomeni, da visokošolski profesorji ne vzgajajo. Meni so veliko dali profesorji na fakulteti, tako negativno kot pozitivno, in so me res veliko naučili za življenje. Skratka, zgledi vlečejo. Sploh pri vzgoji.

Tudi starši bi včasih potrebovali vzgojo. Kdo vzgaja starše? Učitelji se pogosto srečujejo s precej napornimi – helikopterskimi starši. Kakšen odnos zavzeti tukaj?

V vzgoji hodimo skupaj. To geslo res ni naključje. Pomeni, kot je lepo zapisal podpredsednik Komisije za šolstvo pri SŠK, dr. Roman Globokar, ki je tudi eden izmed piscev Tedna vzgoje, da se poslušamo in slišimo. Letos sem stopil v peto leto vodenja vrtca. V preteklih letih sem se večkrat opravičil staršem za svoje napake. Dikcija, da je potrebno vzgajati starše, mi je tako malce tuja. V teh letih sem se naučil, da je pomembno, da se zavzame odnos. Da starše poslušamo in slišimo, v tem odnosu pa potem pričakujemo podobno. To je nekakšna varovalka, saj se s tem ne postavimo nad nekoga, da potrebuje vzgojo, ti pa pač ne. Kajti to ni res. Tudi jaz jo potrebujem. Po izkušnjah sodeč je takšen odnos tisti, ki prinaša sadove. Zahteva pa veliko osebnega angažmaja in pogovorov. Tako niso naporni starši, pač pa so včasih naporni pogovori. Ki pa navadno prinesejo pozitivne sadove.

Kaj društvo katoliških pedagogov oz. vi osebno priporočate glede obšolskih dejavnosti?

DKPS se do obšolskih dejavnosti, vsaj v zadnjih letih, ni opredeljevalo. Osebno pa mislim, da nisem ravno pravi naslov za odgovor. Ves čas izobraževalnega sistema sem bil namreč vpet v mnogo obšolskih dejavnosti, preprosto zato, ker me je veliko stvari zanimalo. Sem pa s tem pridobil ogromno neformalnih kompetenc, ki jih še danes izkoriščam pri svojem delu.

V teh letih sem se naučil, da je pomembno, da se zavzame odnos. To je nekakšna varovalka, saj se s tem ne postavimo nad nekoga, da potrebuje vzgojo, ti pa pač ne. Kajti to ni res. Tudi jaz jo potrebujem.

Zdi pa se mi, da se je čas spremenil. Da so danes otroci pod pritiskom s strani staršev, ki finančno vlagajo v različne dejavnosti in da se od vsakega danes pričakuje, da bo postal profesionalec. Obšolske dejavnosti ti lahko veliko dajo, rodijo lahko vrhunske športnike, umetnike, znanstvenike. Vendar samo do točke, kjer otrok sam izrazi zanimanje. Kjer pa gre za pritisk staršev po uspešnosti, pa gre stvar v nepravo smer. Žalosti me dejstvo, da smo imeli v vrtcu otroka, ki je prišel utrujen v vrtec zaradi dnevnih treningov, ki jih je imel. Otroka je potrebno vključiti v dejavnosti, ki si jih želi, ne pa ga v to siliti in od njega pričakovati vrhunskih rezultatov. Potrebno mu je na nek način omogočiti svobodo in odgovornost.

Ste tudi katehet. Na našem portalu smo letos podrobneje obravnavali problematiko verouka v slovenski Cerkvi. Včasih je videti, da smo na tem področju v neki slepi ulici. Kakšna so vaša opažanja na terenu?

Ne bi rekel, da smo v slepi ulici, pač pa od verouka pričakujemo preveč. 12 let poučujem verouk, izkušnje poučevanja imam na vsaj šestih različnih župnijah ljubljanske nadškofije. Vpetost v pedagoški proces je bila zame vedno neprecenljiva, zato sem tudi skozi leta spreminjal pristop. S terena je moje opažanje, da se lahko dve župniji, ki sta oddaljeni druga od druge manj kot 5 km (sta sosednji), zelo razlikujeta. Ker je veroučencev manj, si lahko privoščimo bolj oseben pristop, ki spet zahteva več osebnega angažmaja in odgovornosti. Dobrodošle so družinske kateheze. Verouk je pogansko dvorišče, kjer je spodbuda staršem, da bi vzgajali otroke v veri toliko, kot pač zmorejo. Ker na tako kompleksno vprašanje težko odgovorim na kratko (zahtevalo bi kar svoj članek), bi rekel, da nismo v slepi ulici, pač pa pričakujemo preveč “rezultatov”. Da smo preveč storilnostno naravnani. Konec koncev gre za oznanilo, ki ga podajajmo in Jezus sam pove, da seme pade na različna tla.

Kako je epidemija covida vplivala na katehetski pouk?

Kot v šoli, pozitivno in negativno. Ugotovili smo, da lahko vsebine posredujemo na daljavo. Sam osebno bom imel letos za vsak razred, ki ga učim, srečanje za starše prek spleta. V živo so se začetnega srečanja udeležili starši, ki mi jih ni bilo potrebno spodbujati, da otroke s svojim življenjem vzgajajo v veri. Računam, da bo preko spleta udeležba večja, statistiko pa lahko sporočim naknadno.

Kar se tiče verouka nismo v slepi ulici, pač pa pričakujemo preveč “rezultatov”. Smo preveč storilnostno naravnani. Konec koncev gre za oznanilo, ki ga podajajmo in Jezus sam pove, da seme pade na različna tla.

Kako ocenjujete letošnje sinodalno poročilo?

Kot teolog ga težko ocenim, saj sem ga, iskreno, samo preletel in se vanj še nisem uspel poglobiti. A bistvo sinode ni v kopičenju dokumentov. Gre za življenje, gre za pot, na kateri hodimo skupaj. Gre torej za način razmišljanja in delovanja, ki ga je vzpostavil II. vatikanski koncil. Teden vzgoje pa različni projekti, kamor povabimo vse, ki so odprti za dialog, so tisto, kar bo sinodalno gibanje spravilo v življenje. Ali bolje, ga ohranjalo pri življenju. V tem sem velik optimist. Morebiti tudi zato, ker osebno, pa tudi v okviru DKPS, vidim veliko možnosti, da naredimo korake naprej na poti, kjer hodimo skupaj.

Kje naj sodobni starši zgradimo vzgojno vas, kot pravi papež Frančišek?

Nisem starš in nisem strokovnjak za vzgojo. Kot teologu in pedagogu pa mi je misel, ki jo je papež Frančišek povzel iz afriškega pregovora, zelo blizu. To pa je zavedanje, da smo za vzgojo potrebni in pomembni vsi. In to v majhnih stvareh. Pri mojem delu mi je tako najbolj dragoceno, ko starši opazijo, ne le trud strokovnega kadra, pač pa tudi nas, ki smo v ozadju. Ko je ta odnos vzpostavljen, je veliko lažje reševati partikularne probleme, ki se, govorim za predšolsko vzgojo, pojavijo. Menim pa, da je to tudi recept za pot, ki jo hodimo in da nam je pri tem sinodalna miselnost prinesla veliko.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.