Vir: PixabayOb pogovoru z mlajšimi od sebe večkrat ugotavljam, da se tudi njihov jezik, sleng, s svetlobno hitrostjo spreminja ter da jezik, ki ga govorimo mladi in manj mladi, iz generacije v generacijo postaja manj slovenski.
Če sem sama odraščala v času, ko ti je bilo kot najstniku »bad v lajfu«, ko smo praviloma rekli sori, namesto oprosti, in namesto »Kako dobro!« rekli »O hudo!«, je materinščina danes že precej bolj močno prepletena z anglizmi, ki ne ostanejo le del mladinskega slenga, ampak se ohranijo tudi, ko ljudje že prerastejo najstništvo.
“Ne” nekritičnemu sprejemanju vsega tujega
Pri nas je nujno okrepiti prizadevanja, da bi bili sploh pismeni in bi svoj jezik obvladali najprej sami.
Danes »callamo«, »workoutamo«, »hendlamo«, playamo, se poconectamo, po- ali dislakjamo, surfamo, coachamo, updejtamo, fajtamo, mimogrede je že močno zamenjal by the way oz. kar bdw., morda je tudi že bolj maybe, fajn stvari so amazing in tako dalje kar precej daleč. Pogosto se dogaja, da ljudje, ker se ne spomnijo obstoječega slovenskega izraza, uporabijo kar angleškega. Pa gre lahko za izraze, ki so v rabi pogosto.
Pa ni nič narobe, če tuje izraze uporabimo za tuje pojme in reči, še posebej, ko so slovenske besede nerodne. A nekritično sprejemanje vsega tujega bi lahko bilo pogubno. Slovenski jezik je res bogat in škoda se dela, kadar od velikega bogastva, ki nam je na voljo, uporabljamo le delček, preostali del bogastva pa ostaja nekje zakopan.
Slovenščina je trdoživ jezik, ne pa neuničljiv ali samoumeven. In preživela bo le tako dolgo, dokler jo bomo uporabljali. Pa čeprav gre za prvi zapisani slovanski jezik in za enega prvih jezikov, v katerega je bilo prevedeno celotno Sveto pismo. Eno meni ljubših dejstev materinščine je tudi, da v njej ne moreš preklinjati, kar nekaj pove tudi o kulturi, v kateri preklinjanja praktično ni, če pa že je, je pa tako smešno, da ni zares preklinjanje (npr. tristo kosmatih medvedov) oziroma »uvoženo« iz drugih jezikov.
Kako torej preprečiti vdor anglizacije slovenščine?
Odgovor ni enostaven, a tako čez palec bi lahko rekli, da k temu pripomore privzgajanje ljubezni do maternega jezika in njegove uporabe. Brati otrokom in z otroki pravljice in drugo slovensko literaturo, dosledno uporabljati slovenščino, se z otroki pogovarjati v slovenščini, o njenem pomenu, lepoti, posebnostih in – ker je ljubezen nalezljiva – deliti svojo ljubezen do materinščine in se tudi pri sebi truditi za to, da bi svoj jezik uporabljal čim bolj vešče. Kot brez jezika izostane ena temeljnih lastnosti človeka, tako brez slovenščine ena temeljnih sestavin slovenstva, identitete in kulture Slovenca.
Ob splošnem zmanjševanju števila Slovencev se zmanjšuje tudi število tistih, ki uporabljamo slovenščino. Če so se naši predniki morali še močno potruditi, da bi jezik preživel in bi ga sploh lahko uporabljali, pa nam danes manjka najprej zavedanje pomena njegovega ohranjanja, nato pa tudi strategija, da bi naš jezik čim bolje ohranili, prizadevanja, da bi ga ohranjali zamejci in izseljenci, pa tudi skrb za to, da bi namesto angleških uporabljali slovenske ustreznice besed.
Nenazadnje je pri nas nujno okrepiti tudi prizadevanja, da bi bili sploh pismeni in bi svoj jezik obvladali najprej sami. Raziskava OECD, ki je bila pri nas narejena med leti 2013 in 2016 je namreč pokazala, da je četrtina prebivalcev Slovenije komaj pismenih, slaba tretjina je ob preizkusu znanja pokazala zadovoljivo polovično znanje, le 5,6 odstotkov pa je bilo tistih z visoko stopnjo spretnosti v branju, razumevanju in sintezi daljših in bolj kompleksnih besedil. To gre kar vštric s trendom, da vedno manj beremo in vse redkeje pišemo, posebej daljša in bolj zapletena besedila. Kaj ko bi današnji dan materinščine obeležili s pismom, morda kar ročno napisanim? 🙂
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Slovenski jezik je čudovit in res ne potrebuje raznih spakedrank v angleščini, še manj pa potrebuje psovke in preklinjanje v italijanščini in srbohrvaščini. Preklinjanje je mnogo hujše slišati kot pa npr.: sori, by the way, too much ipd. Res je, v slovenskem jeziku se ne da preklinjati.
Moti me tudi, da celo odrasli ljudje pišejo sporočila na pol v narečju, na pol v angleščini, brez šumnikov, kot da je tako težko nekaj napisati v pravilni slovenščini. Mogoče pa se zdijo sami sebi “fensi”, bi rekli najstniki…
Slovenski jezik je treba negovati in to vzgajati otroka že od rojstva naprej.
Gibam se v najrazličnejših krogih,tudi med mladimi,saj delam z njimi,pa verjeli ali ne,zaenkrat nisem crnogleda in vse te anglizme,ki jih je Tadeja nanizala v članku,slišim zelo poredko oziroma sploh ne.
Pa delam in živim v Ljubljani.
V Sloveniji je pa zagotovo zelo pogosto slišati ogromno srbohrvaskih besed,tega se je za bati,ne pa anglizmov.
Anglizme bi prej sprejela,saj smo v “globalni vasi”,angleščina je svetovni jezik,otroci se angleščine hitro učijo,skoraj vsi od 1.razreda naprej,mladi potujejo po svetu,se selijo iz enega konca na drugega,študirajo po celem svetu.
To da pa v Ljubljani skoraj ne slišiš lepe slovenske besede,pa niso krivi anglizmi,ampak čedalje več priseljencev iz bivše Juge,ki tudi zanalašč uporabljajo svoj jezik v javnem življenju,ki provocirajo z uporabo svojega jezika na javnem kraju.
S tem jim pa ne odvzemam tega da v domačem okolju ohranjajo svoje običaje,jezik,kulturo.
V javnem življenju pa je slovenščina na prvem mestu!
Spostovana ga. Rakun,
do sedaj sem z veseljem prebirala vase komentarje pod raznimi clanki, tale vas komentar pa me je presenetil in ker so moji starsi in moz priseljenec, tudi prizadel. Sploh ker se ne zavzemate zgolj za slovenski jezik, kar je seveda hvalevredno, ampak dajete v nic nek drug jezik, hkrati pa dopuscate in hvalite anglescino. To se lahko bere samo kot nestrpnost do drugih slovanskih jezikov. Samo sklepam lahko, da v svojem okolju se niste imela priloznost poblize spoznati kaksnega priseljenca, njegovega jezika in kulture. Ker ce bi kaksnega sprejela v svojo blizino in zacutila tezke zgodbe, ki so ponavadi v ozadju, stiske zaradi nesprejemanja v sirsi druzbi, obcutke osamljenosti in nepripadnosti, verjamem, da ne bi zapisala tako nesocuten komentar kot ste ga.
Je pa res, v javnosti s ponosom govorim slovensko, anglesko, hrvasko, srbsko, ce me prime se francosko in nemsko. V tem vidim bogatitev sebe in drugih, ne pa nekaj slabega za katerega koli od nastetih jezikov. Morda to bolj ogroza koga, ki poleg svojega jezika in kulture ni imel priloznosti spoznati se kak drug jezik in kulturo. Mislim, da lahko in moramo podpreti slovenski jezik brez zaljenja ali zatiranja drugih jezikov. “Volim svoje i tudje postujem.”
Zadnja leta sem veliko delala z delavci iz bivših jugoslovanskih republik. To so bila moja najlepša leta. Nimam niti ene slabe izkušnje. Jaz sem v vseh teh delavcih videla ljudi, ki iščejo lepše življenje in svoj košček kruha na tem svetu. Večkrat sem pomislila, da tudi moji otroci bi lahko bili primorani oditi v svet. Dostikrat sem jim tudi pomagala, čeprav ni bilo moje delo. Za te “usluge” so mi bili neizmerno hvaležni. Prišli so mi povedat, da so se poročili, da se jim je rodil otrok, pa tudi druge tragične zgodbe, o bolezni, o smrti v družini….
Najbolj me je prizadela zgodba neke naše čistilke iz delavskega naselja, ki mi je ob upokojitvi priznala, da ne zna pisati. Dokumentacijo sva podpisali tako, da sem jo držala za roko, da je lahko podpisala. Povedala mi je, da je odraščala v gorah in da ni hodila v šolo. Poročila se je, vendar ji je mož umrl, otrok pa nista imela, drugače bi se ob otrocih naučila pisati. Ko je dobila prvo pokojnino, mi je v zahvalo prinesla kavo in čokolado!
Ko sem našim (slovenskim) vodilnim uredila vse papirje, pa mi niso rekli niti hvala!
Koga sem pa jaz zdaj užalila če sem povedala dejstva? Tako je zaznati v Ljubljani,če se malo sprehodite.
V svoji službi sem veliko v kontaktu z ljudmi in slovenščina je uradni jezik v vseh ustanovah,delam v javni službi. Ne vem zakaj bi jaz morala govoriti drug jezik?
Ne poznate me,družim se z veliko ljudmi,ki niso Slovenci,pa sami pravijo,kako so nekateri že celo življenje v Sloveniji,pa ne znajo jezika. To govorim,kaj drugi povedo.
Moj sin je v šoli,kjer so njegovi najboljši sošolci Bošnjak,Albanec,Srb in Makedonec in se družim z njihovi starši.
Moj zdravnik je Srb,onkolog Bošnjak,ginekolog Iracan. Vsi znajo perfektno slovensko.
Imam za vas dovolj izkušenj s tujci?