Marta Lajevec: “Moj cilj je doseči spremembo v družbi, razširiti prepričanje, da je vsako življenje sveto. Samo tako lahko družba ostane zdrava.”

Marta Lajevec je najmlajša prostovoljka na Zavodu ŽIV!M, kjer sodeluje tri leta. Stara je 15 let in je končala prvi letnik Gimnazije Želimlje. Rada igra klavir in bere, se uči novih stvari in v sebi nosi željo, da bi pomagala čim več ljudem. Čeprav ji šolanje in obveznosti ne dovoljujejo vedno, da bi aktivno sodelovala pri projektih Zavoda ŽIV!M, je pogumna pričevalka življenja predvsem med svojimi vrstniki in v najrazličnejših situacijah, ki jih prinaša življenje. V pogovoru nam je spregovorila o svojem »poklicu« za življenje. Pogumno in iskreno pričevanje tega mladega dekleta nam je lahko vsem v navdih.

Marta, kako dolgo že nosiš v sebi svoje posebno poslanstvo, da si pričevalka za življenje?

Spomnim se, da sem prvič konkretno slišala za splav, ko sem bila stara 10 let. V cerkvi sem našla zloženko o splavu. Prebrala sem jo in potem jokala, ker se mi je zdelo zelo grozno. Tam so bile opisane metode splava in še zmeraj se spomnim vsega, kar je tam pisalo. Po dveh letih je v meni zrasla želja, da postanem prostovoljka. Razmišljala sem tudi o drugih organizacijah, kjer bi lahko pomagala, a ker me je to prizadelo že pri desetih letih, je to potem vplivalo na izbiro tega »poklica«. To je področje, ki me zanima in na katerem vidim, da je treba veliko narediti, ker se o tem premalo govori. Videla sem, da je Zavod ŽIV!M kraj, kjer bom lahko združila to, da bi bila pro-life, in željo po prostovoljstvu, da bi pomagala ljudem.

Na kakšen način najpogosteje deluješ na področju življenja?

Velikokrat se trudim odpirati take debate med vrstniki, sošolci. Ko sem se začela zanimati za to temo, sem potem kadar sem lahko sprožila tak pogovor, debato, videla, ali da niso izobraženi ali pa da imajo res čisto drugačne vrednote kot jaz. Jaz sem se veliko izobraževala, da bi lahko imela argumente v takih debatah. Zavedala sem se, da veliko več vem o splavu, kakor drugi ljudje. 14-letniki večinoma ne vedo ravno veliko o splavu. Vedela sem, da je moja dolžnost, da jim svoje znanje prenesem. Od kje drugje se bodo sicer o tem kaj naučili?

Tvoja dolžnost je, da če imaš znanje in veš, kaj je res, svetuješ tudi drugim. Enkrat sem sprožila debato na razredni uri v osnovni šoli. Vsak je lahko povedal, kar je mislil, a ni bilo čisto tako, kot sem želela. To bi lahko pričakovala, saj je bila tudi učiteljica mnenja, da »vsaka ženska lahko dela s svojim telesom, kar hoče«. Nisem mogla ravno veliko povedati, kar sem hotela, ampak vsaj ugotovili so, da je tudi to tema, o kateri se je treba pogovarjati.

Zdaj sem na katoliški gimnaziji in sem mislila, da ne bo toliko potrebe po tem. A vidim, da sošolci vseeno niso izobraženi. Nekaj, kar bom naredila v kratkem, je seminarska naloga o bioetičnih vprašanjih pri informatiki, ki jo bom predstavila pred celim razredom. Vmes je tudi splav.

Pri Zavodu ŽIV!M so mi všeč vsi projekti, ki pripomorejo k širšemu ozaveščanju ljudi, ki presegajo te moje male debate in kampanje v razredu. Pa tudi programi za pomoč so me zelo navdušili. Tako sem tudi recimo zbirala hrano v župniji, pa koncert je bil tak velik projekt. Ko je bil predvajan tisti filmček o razvoju otroka v maternici na Prešernovem trgu, sem vedno, če se je kaj govorilo v razredu, povedala več o tem, drugim kazala video in razlagala, da so to le znanstvena dejstva. Prav čutila sem, kako to razburka javnost in pride ven najslabše, kar si ljudje mislijo. In potem je tvoja dolžnost, da če imaš znanje in veš, kaj je res, svetuješ tudi drugim.

Pri svojih debatah verjetno kdaj naletiš tudi na kakšne ugovore?

Velikokrat je bil tudi protiargument proti mojim argumentom: »OK, saj je v redu, vsi vemo, da ti ne boš naredila splava, ampak ne vsiljuj tega drugim.« Vem, da jaz ne bom naredila splava zaradi svojega prepričanja, ampak moj cilj ni to, da povem, kaj velja zame, ampak da bi dosegla spremembo v družbi. Razširiti prepričanje, da je vsako življenje sveto, ker samo tako lahko družba ostane zdrava in normalno funkcionira.

Kako se znajdeš v odnosih z učitelji in drugimi avtoritetami, ki mislijo drugače?

Že v osnovni šoli sem se naučila, da je neka avtoriteta, ki bo imela prav, ne glede na to, kaj ti misliš ali poveš. Ti boš sicer povedal svoje mnenje, ampak bodo kadarkoli lahko rekli: »Ok, zdaj pa nehaj, ta debata me ne zanima, oziroma ne bomo se pogovarjali o tem.« Ti moraš upoštevati pravila, ki jih postavijo.

Enkrat je bila ena medicinska sestra, ki je kar povedala, da delijo puncam abortivne tabletke. In kako so vesele te punce, da jih dobijo, in da je to super. Vedno, ko smo imeli sistematske preglede, sem opazovala, kako predstavijo te teme. Sicer je njihova službena dolžnost, da predstavijo kontracepcijo, a imaš dve vrsti teh predavateljev. Enkrat je bila ena medicinska sestra, ki je kar povedala, da delijo puncam abortivne tabletke. In kako so vesele te punce, da jih dobijo, in da je to super. Sicer ne moreš veliko narediti, ker ti dajo besede samo toliko, da bi lahko nekaj vprašal.

Vprašala sem: »A to so tiste abortivne tabletke, ki v resnici povzročijo splav, kajne?« Odgovor je bil: »Ja. No, v redu, gremo naprej.«

Drugim sem s tem povedala, za kaj gre, ko sem vprašala. Ne bi mi pa dovolili, da bi jaz kaj več povedala, ker nisem bila na položaju, da bi govorila drugim, ampak poslušala. Težko se je kregati s tako avtoriteto. Odrasli zdravstveni delavci imajo več znanja kakor jaz. Je pa to neko izhodišče za pogovor z vrstniki.

Žalostno je videti, da imajo ponekod avtoriteto ljudje, ki mlajšim generacijam predajajo svoje mnenje, da je prav ubiti človeško bitje.

Sem pa imela pozitivno izkušnjo zdaj, v srednji šoli, ko smo imeli sistematski pregled. Medicinska sestra, ki je predavala, je rekla, da je splav res slaba možnost, da ima težke fizične in mentalne posledice, da naj se tega res pazimo. Se mi zdi, da je bila pro-life, vendar tega ni smela neposredno povedati, je pa na tak način.

Kako vidiš sebe v prihodnosti? Ali vidiš delo za življenje tudi kot del tvojega poslanstva v prihodnosti?

Da, ker vem, da ko bom odrasla, bom v vsakem primeru dobila tudi neko avtoriteto. Drugače je, ko si še otrok, recimo jaz pri 12-ih letih ali pa sedaj ne morem imeti toliko vpliva, kot nekdo odrasel. Vedno, ko sem do zdaj kaj povedala, so me vzeli z nekim zadržkom. Ker se odrasli počutijo, da vejo in imajo več izkušenj v življenju. Ko bom odrasla, me bodo najbrž bolj resno jemali.

Žalostno je videti, da imajo ponekod avtoriteto ljudje, ki mlajšim generacijam predajajo svoje mnenje, da je prav ubiti človeško bitje. Moje življenjske sanje so, da bi bila zdravnica. Tudi pri tem bom lahko nadaljevala s svojim poslanstvom. V tem poklicu se bi srečevala tudi z nosečnicami. Ne vem sicer, kaj bom specializirala, ampak v vsakem primeru se medicinska stroka ogromno ukvarja z bioetičnimi vprašanji. In že to, da sem tam in pričujem, kar verjamem, lahko spremeni veliko. Sicer pa bom s prostovoljstvom nadaljevala. Vedno bom pro-life.

Kaj bi želela na podlagi svojih spoznanj sporočiti drugim vrstnikom?

Večina najstnikov misli, da se jih to (npr. splav) ne tiče, ampak meni se zdi zelo pomembno, da se učimo. Moramo si ustvariti pogled na stvari. Da vidimo, kaj si v družbi želimo in česa ne.

Zdaj smo že toliko stari, da moramo razmišljati, kakšna je naša vloga v svetu: ali bomo na strani kulture življenja ali kulture smrti; ali bomo sledili temu, kar nam govori družba, ali bomo ugotovili, kaj mi sami mislimo, kaj so naše osebne vrednote.

Zato je treba o tem veliko razmišljati, se učiti, in raziskovati, da si lahko ustvariš lastno mnenje ne glede na mnenje ljudi okoli tebe. Enkrat bo treba stopiti na stran, ki si jo boš izbral. In moraš izbrati pametno.

Hvala Marta za tvoje pogumne in odločne besede. Pri tvojem delu in življenju ti želimo vse dobro. Naj tvoje pričevanje za življenje prinese luč mnogim ljudem!