Foto: ShutterstockMarta in Marija iz Betanije sta mi od vedno dajali veliko izzivov. Tehtanje katera je imela bolj prav in prenašanje tega v vsakdanje življenje me še vedno zaposluje. Prebrala sem veliko razlag o tem, kako je Jezus pravzaprav pohvalil obe. Ampak razumevanje in sprejemanje tega mi kar ne gre in ne gre od rok. Katera torej sem in katera bi bila rada?
Vživimo se najprej v svetopisemski dogodek
Marta in Marija dobita na obisk Jezusa in njegove prijatelje. Predstavljam si njuno veselo vznemirjenje. Marta jih je povabila, naj sedejo, se zapodila v kuhinjo, pripravila osvežilno pijačo, jim ponudila Biti Marta pomeni, da vse pripraviš, da si potem lahko Marija. In Marija ne moreš biti, če Marta ne opravi svojega dela.najboljše, kar so imeli doma, ponovno napolnila vrč s pijačo …, skratka vrtela se je okrog gostov in skrbela za njihovo dobro počutje. Njena sestra Marija pa je srečna sedla ob Jezusa in vpijala njegovo prisotnost, bližino, besede in pogovore.
In Marti se to sčasoma ni zdelo več prav. Tudi ona bi sedela in poslušala. Med svojim delom ni slišala čisto vseh celih stavkov, ni se mogla posvetiti povedanemu, ni mogla gledati v oči. Ona jim je stregla. Pa bi bila z veseljem deležna vseh blagoslovov, ki jih je v hišo prinesel Jezusov obisk. Ni si mogla več pomagati, Marijo je javno okarala. In namesto, da bi ji Jezus potrdil, ji je rekel, da se je Marija odločila bolje.
Verjetno je Jezusov odgovor Marto precej pretresel. Ves njen trud za dobro počutje gostov je bil razvrednoten. Pa je bil res?
Kako je v našem življenju?
Če bi se morala opisati, sem ob obiskih najprej nekoliko Marta, potem pa hitro rada postanem Marija. Saj veste – tista klasika, najprej nekaj postaviš na mizo, potem pa sedeš ob človeka, ki te je prišel obiskat, se pogovarjaš, poslušaš, govoriš. Na prvi pogled je vse čisto sprejemljivo. Pa je res? Kam me večkrat zanese?
Ko nepričakovano pozvoni, mi imamo pa razmetano, kaj najprej pomislim?
Ojej, kako naj v četrt minute nered prikrijem? Ali pomislim – oh, krasno, obisk! Kaj novega lepega si bomo povedali?
Nimam pojma kako je pri vas, ampak jaz se prepogosto ustavim samo na prvem vprašanju, ki mu takoj sladi naslednje – kaj naj postrežem. V glavi se mi zgodi pravi pravcati vihar. Ali je doma še kaj skritih zalog? So otroci vse »pozobali in popili«? Sledi strežba in skrb za telesno udobje gosta. Šele potem, dolgo za tem, sledi miren klepet.
Smo v družini Marte ali Marije
Svetopisemski odlomek nam ponuja priložnost, da razmislimo o svojem odzivanju na potrebe ljudi, ki nas obkrožajo. Najprej so tu naši domači. Mož, žena, otroci. Kaj jim dajemo? Se v svoji potrebi po služenju zadovoljimo s tem, da jim postrežemo, jih uredimo, jim pomagamo, zanje ali celo namesto njih vse naredimo? Ali jim predvsem pokažemo, da smo jih veseli, da imamo zanje čas, da so nam pomembni, da jih radi poslušamo in nam je iskren pogovor najvišja vrednota, da radi z njimi delimo svojo notranjost?
Razmislek mi prinese en sam odgovor. Biti Marta pomeni, da vse pripraviš, da si potem lahko Marija. In Marija ne moreš biti, če Marta ne opravi svojega dela. Verjetno je naravno in enostavneje biti najprej Marta. Vendar pa se potem ne smeš pozabiti preleviti v Marijo.
Pogled v skrivnost najinega zakona in družine mi to večkratno potrdi. Če se zatakneva v zunanje zadovoljevanje potreb drug drugega in družine (in pri tem se z lahkoto zatakneva), potem smo nazadnje nezadovoljni, prazni in izpraznjeni vsi. Če pa izpolnjenim nujnim fizičnim ali materialnim potrebam sledi trenutek, ko sedeva ali sedemo v prijazno bližino in si pustimo dotakniti se src drug drugega, potem smo zadovoljeni in zadovoljni. In če v tem zadovoljstvu opazimo, da z nami sedi še On, se preprost družinski trenutek spremeni v blagoslov.
Poletje je čas sproščenih druženj, obiskov in srečevanj. Vsem nam privoščim veliko trenutkov, ko bomo v služenju drug drugemu prepoznavali ljubljenost in obdarovanost.
