Laž sodobnega Zahoda ali zakaj potrebujemo novega Vaclava Havla

Thumbnail

Objavljamo odlično pridigo duhovnika Milana Knepa z dne 1. januarja v župniji Lj-Stožice o navideznem miru in svobodi sodobnega Zahoda. 

Na dan novega leta, ko obhajamo praznik Marije, svete Božje Matere, in svetovni dan miru, bi se rad znova spomnil na Vaclava Havla (1936–2011), češkega dramatika in oporečnika ter prvega predsednika Republike Češke (1990). Ves svet mu prizna zasluge, da je kot eden od podpisnikov Listine 771 in s svojim umetniškim ustvarjanjem učinkovito razkrinkaval komunizem kot sistem laži, zaradi česar so ljudje živeli v svetu videza.2 Ker ni hotel pritrjevati življenju v laži, so ga oblasti preganjale.

Zahod nikakor ni popolno nasprotje komunizma, ampak je tudi Zahod prežet z idejno diferenciacijo, kulturnim bojem, izključevanjem in kršenjem človekovih pravic.

Danes Havla ne omenjam zato, da bi mu še sam pristavil delež hvale. Kdor je bil na njegovi strani pred štiridesetimi leti, je tvegal izgubo službe ali zapor. V ozadju splošnega občudovanja Havlovega poguma, ker je vztrajal v resnici, je veliko sprenevedanja.

Mnogi hočejo biti Havlovi občudovalci zato, da bi javno pokazali svoj prezir do komunizma, čeprav so nekoč zaradi nenačelnosti imeli od njega korist. Sedaj pa se pretvarjajo v goreče privržence demokracije, svobode, človekovih pravic, dostojanstva človeške osebe itd. To ni iskreno, kajti svet, ki mu pravimo Zahod, nikakor ni popolno nasprotje komunizma, proti kateremu se je boril Havel, ampak je tudi Zahod prežet z idejno diferenciacijo, kulturnim bojem, izključevanjem in kršenjem človekovih pravic.

Zahod potrebuje novega Havla

Na Zahodu mislimo, da smo svobodni, ker se lahko oblačimo v maškare kadar koli med letom, kupujemo iste vsebine v neštetih različnih embalažah in prosto menjamo spolne prakse.

Zahod potrebuje novega Havla, ki bi tako natančno kot nekoč on analiziral laž sedanje zahodne demokracije in liberalizma. Zagotovo so danes na Zahodu ljudje, ki ne zaostajajo za duhovnim formatom Vaclava Havla, vendar jih javnost ne zaznava. Kadar se oglasijo, se nihče ne zgane, kajti njihove pobude se sproti utapljajo v sistemski medlosti vodilnih politikov in v medijskem relativizmu. Takšen odnos do oporečnikov spada v sodobna oblastna razmerja, kot bi rekel francoski filozof Michel Foucault (1926–1984).3

Formalno kritičnih misli nihče ne zatira, pač pa jih poplava informacij sproti nevtralizira. Havla je Zahod v času hladne vojne instrumentaliziral; pozornost mu je posvečal predvsem zaradi svojih interesov, za javno predstavo razlike med komunizmom in svobodnim kapitalizmom.

Laž in hipokrizija sta na Zahodu teže prepoznavna kot v komunizmu, ko so se vsi bali tajnih služb in vohljačev. Na Zahodu mislimo, da smo svobodni, ker se lahko oblačimo v maškare kadar koli med letom, kupujemo iste vsebine v neštetih različnih embalažah in prosto menjamo spolne prakse glede na trenutno stopnjo zmede v glavi. Pri tem videzu svobode, ki se izdeluje z mehanizmi oblastnih razmerij, nas vlečejo za nos in peljejo žejne čez vodo, pa se tega mnogo premalo zavedamo. Sistema laži pravzaprav ne razumemo in večina nemara sploh nima interesa, da bi ga razumela.

Nadomestek za vojno: splav

Naj se ustavim pri enem vidiku te laži. Danes je svetovni dan miru. Vsi Evropejci smo prepričani, da v Evropi živimo najdaljše obdobje brez vojne, od kar obstaja Evropa. Vsi znamo povedati, da v Evropi, z izjemo držav nekdanje Jugoslavije, ni bilo vojne že polnih sedemdeset let. Kar naj bi z drugo besedo pomenilo, da smo Evropejci prišli k pameti ter etično in kulturno dozoreli, se na osnovi tragične izkušnje 2. svetovne vojne navzeli tolerance in rekli: nikoli več vojne. Postali naj bi demokrati, sposobni sporazumevanja in solidarnosti …

Zadnja štiri desetletja prejšnjega stoletja smo pobijali enako kruto in srdito kot v letih komunistične revolucije, 2. svetovne vojne in po njej. Samo v Sloveniji smo pobili najmanj pol milijona ljudi.

To je velika samovšečna samoprevara. Samo v Sloveniji smo v zadnjih šestdesetih letih pobili najmanj pol milijona ljudi. Leta 1982 je bilo v Sloveniji v enem letu usmrčenih 19.742 nerojenih otrok in podobno v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1991 še 14.025, v naslednjih letih se je število abortusov zmanjšalo, ker se je povečala uporaba kontracepcijskih sredstev, pa tudi neplodnosti je vse več. Tako je bilo leta 2009 še 4.718 splavov.

Ali ste kdaj pomislili, da je zakonodaja, ki v Evropi regulira splav – začetek liberalizacije te zakonodaje se je začel nekaj let po 2. svetovni vojni – nadomestek za vojno?

Zadnja desetletja bi na tisoče teh, če bi ostali živi, z nami sedelo pri isti mizi, a so bili pobiti že v materinem telesu. Ker nas je končno malo, s katerimi moramo deliti dobrine, lahko s hrano razmetavamo in uživamo blaginjo, o kateri nobena generacija pred nami ni mogla niti sanjati. Do preobilja, ki nam je povsem vzelo razsodnost, smo prišli potem, ko smo v Evropi z abortusi pomorili več sto milijonov nerojenih ljudi.

V obdobju 1941–1946, ki velja za najbolj grozljivo obdobje slovenske zgodovine, je bilo po najnovejših podatkih ubitih okoli 85.000 ljudi, kar pomeni, da smo zadnja štiri desetletja prejšnjega stoletja pobijali enako kruto in srdito kot v letih komunistične revolucije, 2. svetovne vojne in po njej.

Zakaj moramo abortus imeti za umor?

Do preobilja smo prišli potem, ko smo v Evropi z abortusi pomorili več sto milijonov nerojenih ljudi.

Tega bi nas naučil Havel, mojster razkrinkavanja laži ideologij. V Evropi smo za olepšavo zločina abortusa iznašli ideologijo, ki pravi, da je vsaka ženska gospodar svojega trebuha, da sodi pravica do splava k človekovim pravicam; in kar je morda še najbolj izprijeno: da smo čisto umetno določili, do katerega dne ima spočeto človeško bitje status zarodka brez pravic in od katerega dne dalje naj bi imel zarodek pravico, da pride na svet.

Evropa z čisto administrativnimi mehanizmi odloča o življenju in smrti. Temu M. Foucault pravi biopolitika. Ko sta administrativne mehanizme uporabljala Hitler in Stalin, smo ju pošiljali v pekel, ko pa to sedaj delamo sami, imamo to svoje ravnanje za kulturno-civilizacijski dosežek. Upravičeno lahko govorimo o organizirani in sistemski blaznosti.4

Samocenzura sodobne umetnosti

Še en primer laži. Danes vsi govorijo o veliki umetniški svobodi ustvarjanja. V resnici te svobode ni, čeprav vsak misli, da lahko nariše, kar koli se mu zljubi. Vso sodobno likovno umetnost vodijo kuratorji, galeristi in trgovci, kajti umetniška kritika, ki bi povedala, kaj je umetnost, je za vse naštete povsem irelevantna. O umetnosti odloča denar. Zdaj 76-letni Francis Ford Coppola, sloviti filmski režiser, je pred nekaj dnevi izjavil: »Davno tega sem se domislil, da je treba za odgovor, kdo vodi svet, le pogledati, kdo zaposluje (plačuje) umetnike« (Delo, 18. 12. 2015).

Ko sta administrativne mehanizme uporabljala Hitler in Stalin, smo ju pošiljali v pekel, ko pa to sedaj delamo sami, imamo to svoje ravnanje za kulturno-civilizacijski dosežek.

To je eno. Še huje pa je nekaj drugega. Obstaja tudi cenzura, o čem naj se piše, snema filme itd. Rekli boste: to ni res, nikjer ni nobene cenzure. Poglejte: decembra 2012 se je Jaroslav Skrušny v Delu pohvalil, kako je v času komunizma leta 1988 prišel v Prago in iz Havlovih rok prejel njegovo prepovedano dramo Skušnjava. Nihče ne bi pomisli, da je bil Havel kljub komunizmu ustvarjalno bolj svoboden, kot je dramatik danes. Havel je besedilo vsaj napisal in ga skrival, a so ga lahko marsikje v Evropi uprizorili.

Ali lahko vi danes napišite dramo ali posnamete celovečerni film na temo abortusa in osebne zgodbe ženske, ki je to prestala? Takšne drame z upanjem, da bi jo uprizorilo ugledno gledališče, sploh ni mogoče napisati, ker se je vsak umetnik vnaprej sramuje, da ne bi žel zaničevanja in posmeha. Cenzura se je izpod nadzora komunističnih tajnih služb preselila v samo ustvarjalnost, v srce in glavo sodobnih umetnikov. Zato je kultura vsak dan bolj nepristna in z vse manj vpliva na življenje.

Ne živimo v miru, kakor si domišljamo

Zakaj o tem govorimo v cerkvi? Ker ni mogoče kar naprej podpirati zahodnjaške laži. In Cerkev je eden redkih otok svobode, kjer je še mogoče govoriti resnico, kajti vsa Evropa živi pod pritiskom videza resnice, samo da je ta videz resnice še težje razpoznaven kot tisti, s katerim je obračunaval Havel pred štiridesetimi leti.

V Evropi ta trenutek ni miru, kot si domišljamo, ampak divja vojna, ki se ne odvija na frontah, ampak na klinikah.

V Evropi ta trenutek ni miru, kot si domišljamo, ampak divja vojna, ki se ne odvija na frontah, ampak na klinikah. Ni potrebno orožje, dovolj je ideologija, ki proizvaja sprevrženo zakonodajo, in vojna se opravi kar s skalpelom, stran od oči javnosti, le tisti, ki na ljubljanskih Žalah »kurijo« krematorij, vedo, kaj je v velikih zabojih, ki jih tja vozijo iz slovenskih bolnišnic.

Kot ne moremo na novo leto v evropski javnosti odkrito govoriti o problemu miru, tudi ne moremo odkrito govoriti o Mariji, sveti Božji Materi, ne da bi se nam posmehovali. Marijino materinstvo je upor proti vojni, zato se Marijo obravnava kot ženo za slaboumne in pobožnjakarske “krščanarje”. To zaničevanje ima za cilj, da se lahko nadaljuje vojna na naših tleh; tako imenovana vojna proti terorizmu pa je z Zahoda prestavljena v Sirijo, Afganistan in še marsikam drugam.

Za novo leto vam želim, da se vsi skupaj ne bi sramovali svoje vere, pač bi se trudili v luči vere razumeti laž Zahoda in tej laži kljubovati z vztrajanjem v resnici evangelija. To je lahko naš velik prispevek za ohranitev življenja in miru v Evropi.


[1] Listina 77 – Dokument, ki ga je podpisalo 242 intelektualcev, umetnikov in cerkvenih dostojanstvenikov, je pripravilo čehoslovaško Gibanje za človekove pravice, in ga poslalo oblastem. Sodelavci Listine so bili sodno preganjani in zaprti.
[2] Prim.: Václav Havel, Živeti v resnici, Mohorjeva založba Celovec, 1994.
[3] Prim.: Michel Foucault, Življenje in prakse svobode, izdal Filozofski inštitut ZRC SAZU, Ljubljana 2007.
[4] Prim: Willy Brandt, Organizirana blaznost, Cankarjeva založba, Ljubljana 1986.

Foto: happyfeettravels.org

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja