"Če sem iskren, bom gotovo odkril načrt, ki ga ima Bog zame"

Štefan Kržišnik
Petek, 31. januar 2014, 5:00
Image
mario naslovna
Mario Plešej je edinstven primer v slovenskem katoliškem občestvu: kot homoseksualna oseba se je odločil iskreno spregovoriti o svoji življenjski izkušnji in duhovni poti.

V času, ko se v Cerkvi čedalje bolj soočamo s problemom prikrite homoseksualnosti, v družbi pa smo zaradi teženj po spremembi temeljne zakonodaje, ki ureja zakon in družino, izkusili globoko razklanost, je njegovo pričevanje še posebnega pomena.

Mario, danes bova precej govorila o homoseksualnosti, ampak ne bi rad s tem začel intervjuja. Rad bi, da najprej nekaj spregovoriva o tvojem delu in poslanstvu. Si sodelavec Socialne akademije in v zadnjem času se še posebej ukvarjaš z vprašanjem sprave …

S Socialno akademijo sodelujem od leta 2010, leta 2012 pa sem dobil štipendijo za trimesečno usposabljanje na področju državljanske vzgoje v Nemčiji. Tam je imel eden od programov naslov »Učiti se iz zgodovine«. Ker sem moral izbrati svoj projekt, sem predlagal, da bi delal nekaj v zvezi z našo polpreteklo zgodovino.

Zakaj te tako zanimajo ta vprašanja?

Mnogi, ki me to sprašujejo, domnevajo, da imam v svoji družini probleme, povezane z drugo svetovno vojno pri nas, predvsem s poboji, in da sem zato v ta vprašanja čustveno vpleten. Ampak ne, moja družina teh bolečih izkušenj nima. K tem vprašanjem me spodbuja preprost krščanski vzgib: delati za mir, delati za spravo, saj je to ena temeljnih nalog kristjana.

Kje smo danes s spravo v Sloveniji?

Zelo se strinjam z ameriškim veleposlanikom Mussomelijem, ki pravi, da v Sloveniji nismo navajeni in sposobni odprto govoriti o težavah. Po mojem mnenju smo Slovenci značajsko taki, da se težko pogovarjamo o težkih stvareh. Zato se te težave kopičijo, tako na osebni ravni, v človeku, kot v medosebnih odnosih in na družbeni ravni.

Če se ne pogovarjaš o težavah, jih tlačiš in ne daš iz sebe, se to nabira v človeku in v nekem trenutku izbruhne. Zato prihaja do toliko izpadov, na katere vedno znova reagiramo zelo čustveno in nismo sposobni racionalne, argumentirane razprave.

V zadnjem času ugotavljam tudi, da ljudje ne verjamejo več, da sploh kdo govori resnico. Prevladuje prepričanje, da je to, kar nekdo pove, blefiranje, igra. To sem zelo občutil v zadnjem času, ko sem javno spregovoril o svoji homoseksualnosti. Med komentarji sem zaznal, da enostavno nekateri ne morejo verjeti, da sem lahko o tem spregovoril, predstavil svoja stališča in da obenem nisem povezan z nekimi ozadji ali lobiji.

To je težava na področju sprave. Ne več strah, kot je bil pred leti, ampak nezaupanje ter pomanjkanje poguma za odprto razpravo na kulturen način, razpravo, ki ohranja dostojanstvo tvojega sogovornika.

Najbrž si tudi zaradi svoje življenjske zgodbe bolj senzibilen za to, kar si zdaj omenil. Kot homoseksualna oseba si verjetno občutil problem tlačenja tega, kar je v človeku, željo po odprtem pogovoru, potrebo, da se ob tem ohrani človeško dostojanstvo. Velik korak na tem področju si naredil, ko si javno spregovoril o svoji izkušnji. Zakaj si se za to odločil za ta korak?

Tega dejanja nisem posebej načrtoval. Mislim, da je Duh deloval, da sem spregovoril ravno v tem trenutku. Bilo je več spodbud. Ena je bila zagotovo, ko je papež Frančišek poslal vprašalnik v pripravi na škofovsko sinodo o družini. Nekaj vprašanj se je dotikalo tudi homoseksualnosti.

Ko sem bral ta vprašanja, sem bil precej presenečen, o kakšnih stvareh sprašuje papež, presenečen, da je zelo realističen – recimo, ko sprašuje, kako približati otrokom iz istospolnih zvez krščansko vero. Na vprašanja, ki zadevajo homoseksualnost, sem odgovoril tudi sam in povedal, kaj mislim o odnosu Cerkve do teh vprašanj.

Drugi vzgib sem doživel v Nemčiji, kjer sem bil v začetku januarja, ko se je prvič izpostavil en profesionalni nogometaš, ki je homoseksualec. Nagovorilo me je, da je zbral toliko poguma in spregovoril v okolju, ki velja za zelo »moško« in kjer ni prostora, kot se je sam izrazil, za neke »mehkužne moške«, ampak terja »bojevite može«.

Kaj si ob tem doživljal? Si občutil olajšanje? Ali ti je zdaj kje zaradi tvoje izpovedi teže?

Počutim se notranje veliko bolj svobodnega, kot sem se počutil prej. To se kaže v tem, da sem bolj sproščen, da sem lahko še bolj ustvarjalen. Ne uporabljam več energije za skrivanje ali tlačenje te moje osebne okoliščine.

 

mario na novega leta dan

Na novega leta dan 2014, Sv. Višarje (TW @MarioPlesej).

V članku na portalu casnik.si si zapisal, da se počutiš v Cerkvi zapostavljenega oziroma odrinjenega na obrobje. Lahko kaj več spregovoriš o svoji izkušnji homoseksualne osebe v občestvu Cerkve?

V vsem času, odkar se zavedam te svoje osebne okoliščine, sem se moral bolj ali manj sam angažirati za svojo osebno rast. Jaz sem moral biti tisti, ki sem delal prve korake, ni bilo nikogar, ki bi prišel do mene. Če navedem problem razporočenih – v Sloveniji že obstaja neka skupina znotraj Cerkve in ti ljudje so deležni programov ter podpore, česar pa jaz kot homoseksualna oseba nisem našel.

Doživljam pa po drugi strani to svojo življenjsko okoliščino kot blagoslov, saj sem precej bolj duhovno zrasel, kot bi sicer (ali kot je morda kdo drug), saj sem se moral veliko bolj intenzivno ukvarjati s seboj. To je trajalo vse od mladinske skupine v župniji, od srednje šole naprej.

Pri spovedi sem svojima kaplanoma takrat že lahko zaupal o tem, kar sem. Nisem pa dobil nikjer dobrih odgovorov. Bilo je nepoznavanje problema, nihče ni vedel, kaj bi mi povedal, nihče se ni v to poglabljal.

Tako sem šel svojo pot. Ta pot je bila zaznamovana tudi s tem, da sem bil v dveh partnerskih zvezah, kjer pa sem imel veliko težav. Čutil sem, da ne morem uskladiti svojega osebnega, duhovnega življenja, svoje vere, z življenjem v homoseksualni zvezi.

To neskladje me je tako mučilo, da sem z obema zvezama prekinil. Leta 2009 sem šel na osebno spremljane duhovne vaje v tišini in od takrat še bolj intenzivno hodim po duhovni poti. Imam tudi rednega duhovnega spremljevalca, pri katerem sem našel oporo in s katerim lahko odprto spregovorim.

Kako si se počutil odkril v sebi homoseksualno nagnjenje? Si si želel postati drugačen (heteroseksualen) ali pa je bila v tebi le želja biti sprejet tak, kot si?

Zame je bilo  odkritje, da sem drugačen, zelo težavno, zlasti ker je homoseksualnost tako družbeno negativno zaznamovana osebna okoliščina. Zelo sem se zaprl sam vase in izkusil celo določene psihične težave zaradi tega. Strah me je bilo, kako se bodo drugi odzvali, če bodo to izvedeli.

Največja preizkušnja je bila doma, v družini. Želel sem sam povedati staršem in nisem hotel, da bi izvedeli preko drugih. Ko sem to povedal (bil sem star 23 let), je bila zame to največja preizkušnja v življenju in do sedaj največja ovira, ki sem jo premagal. Od tistega trenutka naprej pa je bilo laže. Znebil sem se tudi pritiska ob vprašanjih in pričakovanjih, kot so denimo, kdaj bom domov pripeljal punco, se poročil …

V sebi nisem imel želje, da bi postal heteroseksualen, da bi recimo rekel: »O, Gospod, prosim, ozdravi me tega.« Sprejel sem, da sem to, kar sem, da je to del mene. Poglabljal sem se sicer tudi v teorije o nastanku homoseksualnosti, bral o terapijah, a prišel do spoznanja, da ni gotovosti, da se bo to zgodilo. Dopuščam, da je to možno, da se to zgodi, a kolikor vem, so to bolj redki primeri. V sebi nisem čutil želje in je tudi zdaj ne čutim, da bi šel v ta proces.

Krščanstvo homoseksualne osebe vabi k življenju v čistosti oziroma spolni vzdržnosti. Se ti zdi to dosegljivo za tvoje življenje? V članku si denimo zapisal, da je tvoja želja, da bi se nauk Cerkve spremenil in v določenih okoliščinah dopustil tudi aktivno spolnost med homoseksualnimi osebami.

Sam dopuščam, da je to možno – da si homoseksualna oseba in živiš vzdržnost. Se mi pa zdi, da je to velika milost.

V svojem članku sem izrazil nemir ob tem, da homoseksualna oseba nima druge možnosti kot to, da živi vzdržno. Razen če ne gre skozi proces, da se njena homoseksualnost preobrazi v heteroseksualnost, kot je bilo recimo v primeru Luce di Tolveja, ki je zaradi svoje knjige znan v Sloveniji.

Kaj pa če ima človek v sebi globoko zakorenjena homoseksualna nagnjenja? Potem nima nekih izbir, ki bi mu omogočala živeti spolnost. Taka oseba tudi nima možnosti, da bi se lahko za celibat, spolno vzdržnost res svobodno odločila. Nekdo, ki gre za duhovnika, se za to svobodno odloči, saj ima tudi drugo možnost – živeti v zakonskem odnosu. Homoseksualna oseba – ki ima okoliščino, za katero niti ni sama osebno kriva – pa te svobodne izbire nima.

Meni se zdi zahteva po popolni in trajni vzdržnosti za homoseksualne osebe, kot sem zapisal, prekomerna. Nerealistično je pričakovati, da bi bili vsi homoseksualni ljudje sposobni tega.

Alternativa je lahko recimo samozadovoljevanje. Ampak tam pa res gre za akt sebičnosti, spolno dejanje s samim seboj, ki se nikomur ne daruje. V nekem partnerskem homoseksualnem odnosu pa je po mojem mnenju mogoče spolnost živeti tudi na drug način.

 

mario sv visarje

Pod križem, Sv. Višarje (TW @MarioPlesej).

Ob najinem prvem srečanju, pred tem intervjujem, si mi omenil, da si si želel postati duhovnik. Lahko spregovoriš kaj več tudi o tem?

Misli na duhovništvo so bile v meni že ob koncu osnovne šole, ko se je bilo treba odločati o poklicni poti. Tudi mnogi drugi so me tedaj že videli na tej poti in me spodbujali, naj grem na gimnazijo Želimlje. A odločil sem se za splošno gimnazijo na Ravnah na Koroškem. Ideja se je v meni znova pojavila po koncu gimnazije. Šel sem na informativni dan na Teološko fakulteto, a me enostavno ni potegnilo.

Znova se je misel na duhovništvo pojavila po duhovnih vajah, ki sem jih omenil in so pomenile začetek intenzivnejše duhovne rasti. Šel sem skozi proces intervjujev oziroma pogovor za sprejem med jezuite. Odgovor za sprejem je bil negativen oziroma so mi odsvetovali, da bi postal duhovnik. Potem sem bil še na enih duhovnih vajah v Nemčiji, kjer mi je nek nekdanji predstojnik semenišča rekel isto. Misel na duhovništvo sem zdaj opustil in sem ob tem miren.

Če bi recimo šel za duhovnika, se ti zdi, da bi bil zmožen živeti celibat?

(Dolg premislek.) Težko vprašanje.

Če jaz dam eno besedo ali vstopim v okolje, kjer so neka pravila, sem tak značaj, da se jih želim držati. In ni mi potem lahko, če obljubo ali pravila prekršim. Tudi če bi bil duhovnik, bi lahko kdaj padel, doživel zdrse, ampak če bi se res odločil in bi res čutil poklicanost za duhovništvo, mislim, da bi šlo, kljub moji osebni okoliščini homoseksualnosti.

Ker si bil iskren, so lahko odgovorni za tvoj sprejem v duhovništvo dobili informacije in prepoznali tveganje. Pri vseh pa se ne zgodi tako. Nekateri to okoliščino zamolčijo že v času oblikovanja za duhovniški poklic. Duhovniki, ki si morda želijo biti bolj iskreni, so lahko v stiski, da jih okolje ne bi sprejelo. Je prav, da homoseksualni duhovniki skrivajo svojo usmerjenost?

Sam nikogar ne obsojam. Tudi tistih ne, ki so se zavedali svoje homoseksualnosti ob vstopu v semenišče, pa tega niso povedali.

Jaz pa sem imel sam pri sebi načelo, da če že grem v to, namreč v proces odločanja za duhovništvo, moram biti iskren. Isto držo sem imel pri odnosu s puncami. Ko je prišlo do tega, da bi se ena od punc rada tesneje zbližala z menoj, sem bil pred dilemo, kaj narediti. Odločil sem se biti pošten in povedati, za kaj gre v mojem primeru. Isto je bilo, ko sem zaprosil za sprejem med jezuite.

Rekel sem si, da hočem biti popolnoma iskren. Vedel sem, da bom samo na ta način dobil pravi odgovor. Zaupal sem, da Gospod nagrajuje to, da si iskren. Mogoče bo zaradi tega pot bolj zamotana in bo dlje trajala, ampak prepričan sem bil, da bom v končni fazi odkril načrt, ki ga ima Gospod zame.

Kot sem že rekel, ne obsojam duhovnikov, ki niso iskreno spregovorili o svoji homoseksualnosti. Za to je potrebno zbrati pogum. To je napor, moraš iti prek ovir. Na nek način je laže biti tiho in se ne soočiti s tem. Ampak po drugi strani pa zaideš sčasoma v še večjo stisko, saj prelagaš težave in soočenje s samim seboj.

Kakšne bi bile potem lahko praktične rešitve znotraj Cerkve? V članku si zapisal, da si želiš, da bi Cerkev homoseksualnim osebam ponudila »obliko partnerskega ali ožjega skupnostnega življenja«. Kaj si s tem mislil?

Menim, da bi Cerkev homoseksualnim osebam vendarle morala ponuditi neko možnost življenjske skupnosti v obliki trajnega in zvestega odnosa dveh oseb istega spola in v kateri bi lahko te osebe aktivno živele spolnost ali pa tudi ne. Gre vendar za veliko več kot le za seks; rodovitnost neke osebe ali para pa se ne kaže samo preko otrok. Tako bi istospolno usmerjena oseba imela možnost svobodne odločitve: ali bi šla v partnerski odnos ali bi živela samsko življenje v vzdržnosti.

Zase osebno sicer lahko rečem, da bi v sedanjih okoliščinah imel problem, če bi živel v homoseksualni partnerski skupnosti. Še vedno bi imel v sebi dvom, nemir. Zato je zame trenutno bolje, da sem samski, čeprav se še vedno občasno soočam z osamljenostjo in izzivom, kako živeti svojo spolnost.

Nekateri zagovarjajo rešitev v oblikah skupnostnega življenja, ki pa seveda ne bi temeljilo na spolnosti. Tam bi lahko homoseksualne osebe uresničile svojo potrebo po pripadnosti in odnosih. Sam velikokrat razmišljam, ali je to realno. Jaz se recimo nisem najbolje počutil v družbi, kjer so bili sami homoseksualni moški. Veliko bolje se počutim v okoljih, kjer so ljudje različnih profilov.

Zdaj recimo živim v župniji, v okolju, v katerem se lahko darujem drugim. (Mario je aktivni član župnijskega občestva župnije sv. Jakoba v Ljubljani in tudi član župnijskega pastoralnega sveta, op. Š. K.) Mislim, da je skoraj nemogoče živeti vzdržnost brez dimenzije, da se daruješ v občestvu.

Zase vidim, da je v tem trenutku najboljša pot, da živim samsko življenje in da sem obkrožen z ljudmi, ki me sprejemajo in ki jim lahko tudi sam pomagam. In ti ljudje so različnih profilov! Na župniji najdeš vse: družine, starejše, mlajše, poročene, neporočene … Prihajam v stik z različnimi ljudmi in to mi je všeč.

Če tega v Cerkvi ne bi imel, bi se moral odmakniti od občestva in potem bi mi bilo zelo težko zadovoljiti potrebo po pripadnosti in darovanju v odnosu. Tako bi tudi precej, precej teže živel s svojo homoseksualnostjo.

 

mario sv jakob

Župnija sv. Jakoba v Ljubljani, Mariov dom (TW @MarioPlesej).

Si bil zaradi tega odkritega krščanskega pogleda, svojega odkritega soočanja z izzivom vzdržnosti, želje, da bi lahko živel v skladu z evangelijem in naukom Cerkve, kdaj nesprejet s strani drugih homoseksualnih oseb v naši družbi?

Ne. V zadnjem času sem tudi precej manj vpet v te odnose kot nekoč. Nikoli pa nisem bil del aktivističnih krogov oziroma organizacij. Nisem se posebej izpostavljal.

Enkrat sem denimo bil v Cafe Open, ko je bila tam okrogla miza z naslovom »Kako sveta je sveta Rimokatoliška cerkev?«, še celo snemali smo s Socialno akademijo. Bilo je izrečenih zelo veliko kritičnih besed o Cerkvi, pa sem spodbudil govornico in govornika, naj vsak pove vsaj tri pozitivne stvari o Cerkvi … Imel sem tudi stike s katerim od bolj znanih aktivistov, denimo nekajkrat sva govorila z Mitjo Blažičem. Nikoli pa nisem doživel kakega blatenja.

Za konec se vrniva na začetek, k tvojemu poslanstvu, ki ga prepoznavaš tudi v klicu delati za mir. Pri iskreni.net smo se ob družinskem zakoniku družbeno aktivirali. Velikokrat se znajdemo znotraj nekakšnega »bojnega stanja«. Želimo se postaviti za zakonsko zvezo, za njeno pozitivno diskriminacijo, a hkrati iščemo tudi pot do homoseksualnih oseb. Ali imaš kakšno zaključno misel za nas: kako lahko delamo za mir in spravo, ne glede na to, da se v nekaterih zadevah verjetno nikoli ne bomo strinjali?

Osnovni pogoj se mi zdi biti spoštljiv. Biti spoštljiv do tistega, ki ima drugačno mnenje, in se ravnati po tem osnovnem Jezusovem načelu: Kar hočeš, da bi drugi tebi storili, stori tudi ti njim.

Potem se mi zdi pomembno biti ponižen, ne nastopati vzvišeno ter iskati dialog, pogovor, srečanje s človekom. Sam imam izkušnjo, da se moje dojemanje osebe, ki jo recimo najprej poznam samo iz sveta medijev, spremeni, ko se srečam v živo z njo, ko se usedeva skupaj in se pogovarjava iz oči v oči. Pride do neke nove kvalitete odnosa. Če bi bilo med vami in homoseksualnimi aktivisti več fizičnih srečanj, kjer bi se imeli priložnost pogovarjati iz oči v oči, verjamem, da bi bilo manj napetosti.

Ampak treba je pa iskati poti. Tudi papež Frančišek pravi, da smo kot verniki poklicani, da gremo ven, in se ne zadržujemo v krogih, kjer se počutimo varne. Mi moramo iti do ljudi in to kot veseli kristjani, kot tisti, ki nas ni strah, ali bo recimo, če to naredimo, družina še obstala. Če imamo zaupanje v Gospoda in delamo z njim, česa se imamo bati?

Več: "Zakaj ste objavili intervju s homoseksualcem?"

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.