Kritična prva leta

Statistika nam pove, da je v svetu nekaj narobe, in le potrjuje žalostno dejstvo, da smo izgubili smer v vzgoji naših otrok. Na nas starših je, da damo otrokom pravi start v življenje: da jim pomagamo, da postanejo izpolnjeni, čustveno zdravi odrasli, ki so sposobni ljubiti in zaupati drugim.

Prva leta življenja so najpomembnejša, še posebej kritična pa so prva tri leta. Kaj lahko v tem času naredimo, da bi otrokom dali kar najboljšo popotnico – da bi zrasli v zdrave in zadovoljne ljudi, kar si zaslužijo?

Premislite, kaj bi nam priporočal otrok v tej starostni skupini, če bi nam le lahko povedal:

Star sem enajst mesecev. Ne morem še govoriti, zato jokam, ko sem lačen, utrujen, polulan, osamljen, bolan ali me kaj boli. Le tako lahko staršem povem, da je nekaj narobe.

Če moj jok ignorirate, moje potrebe postanejo še večje in postanem še bolj nesrečen. Po vrh vsega pa se moram še soočiti z dejstvom, da nikomur ni mar zame. Prepričan sem, da bi se mamica počutila enako, če bi jokala in bi jo očka kar prezrl. Biti prepričan, da nikomur ni mar zate, je zelo uničujoča misel.

Kadar so moje solze prezrte, začenjam verjeti, da ne glede na to, kako močno jokam, in ne glede na to, kaj je narobe, nihče ne bo prišel k meni. Če nihče nikoli ne pride, me skrbi, da bom umrl, ker še ne morem sam poskrbeti za svoje potrebe. Vidite, nimam občutka za čas, in 2 minuti zame pomenita celo večnost.

Včasih neham jokati – vendar se s tem ne učim potrpljenja – učim se obupa. Ko neham jokati, to pomeni, da sem izgubil vsako upanje, da bom še kdaj ljubljen, in vse, kar čutim, je nemoč in obup. Skrbi me, da se ne bom nikoli naučil komunicirati z besedami, če mi ne pustite komunicirati z jokom. In skrbi me, da če bo teh frustracij veliko, da se bom umaknil in ne bom čutil ničesar več.

Tako zastrašujoče je misliti, da nikomur ni toliko mar zame, da bi poskrbel za moje potrebe. Ko je moj jok prezrt, začnem razmišljati, da je svet slab, in skrbi me, da bom začel gledati na življenje negativno in sebično. Ko pa so moje potrebe zadovoljene, se počutim ljubljeno in dovolj varno, da lahko vračam to ljubezen. Tako zelo si želim postati ljubeča in skrbna oseba, ampak kako naj se tega naučim, če nimam zgleda?

Zelo sem osamljen, če sem ločen od staršev. Devet mesecev sva bila z mamo neločljiva in takrat sem čutil ogromno ljubezni. Bila je vse, kar sem poznal, ko sem prišel na ta čuden planet. Potrebno bo kar nekaj časa – morda tri leta ali več – preden bom postal dovolj zaupljiv in pripravljen preživeti veliko časa z drugimi skrbniki. Bolj varnega kot se počutim sedaj, prej bo prišel ta čas. Če sem se prisiljen ločiti še preden sem na to pripravljen, bo trajalo veliko dlje; lahko se zgodi celo to, da nikoli ne bom uspel doseči takšne zrelosti, kot si jo želim, ko bom odrasel.

Ponoči rad spim poleg staršev. Da se ju lahko dotaknem in jih slišim v temnih urah noči, je edini način, da vem, da nista izginila. So še drugi razlogi, zakaj ju želim imeti ob sebi: njuna prisotnost pomaga urediti moj srčni utrip, krvni tlak, telesno temperaturo in spalne cikle, in njihovo dihanje uravnava moje dihanje.

Rad se dojim. Mamino mleko je najboljša hrana zame; vsebuje pomembne snovi, ki jih ni v adaptiranem mleku, in ki mi bodo pomagale, da bom zdrav še vrsto let. Ko mamica doji, proizvaja hormon, ki jo ohranja veselo. Najboljše pa je, da sem med dojenjem povsem blizu mamice.

Nimam želje, da bi izkoriščal mamico in očka. Zelo ju imam rad. Samo prosim za enako skrb, ki je bila namenjena dojenčkom na tisoče let, vse do polpretekle zgodovine. Če so moje potrebe zadovoljene, bom lahko izkazal vso ljubezen in zaupanje, s katerima sem bil rojen. Vse, kar si želim, je priložnost, da lahko to ljubezen v celoti izrazim.

vir: http://www.naturalchild.org/