Koliba. Roman o odpuščajočih odnosih

Na naslov e-skupine, v katero je vključenih preko sto mamic z najrazličnejšimi interesi, je pred časom prišla prošnja po priporočilu dobrih knjig, ki so tudi duhovno bogate in pozitivne. Sledil je seznam priporočljive literature.

Moje prvo začudenje je bilo, da mamice, ki imajo tri ali več predšolskih otrok ter hodijo v službo, uspejo najti čas za branje. Hkrati sem začutila, da tudi sama že močno hrepenim po kakšnem romanu – ki bi po vsebini presegal ljubezensko zgodbo, ki večinoma pomeni tudi prevaro v zakonu in naivna hrepenenja, ki so zelo egoistične narave ter ne razumejo, kaj pomeni se darovati v ljubezni in svobodi.

Ljudje smo toliko ranjeni, da nam je zelo težko doumeti, da je mogoče sodelovati ali sobivati, ne da bi bil nekdo glavni.

Seznam preverjenih knjig je bil zato zame zelo dobrodošel in lahko čutim veselje, da sem »našla« po predolgem času tudi sama nekaj ur branja za dušo, tudi če na račun kakšne ure spanja.

V istem tednu sem imela srečanje z duhovno spremljevalko in med pogovorom mi je orisala prizor iz knjige Koliba, kjer se Sveta Trojica pogovarja med seboj na ljubeč, svoboden, spoštljiv in uvideven način. Osrednji lik Mack, oče petih otrok, je navdušen nad njihovim odnosom, a hkrati zelo presenečen, saj je imel predstavo, da je odnos med Bogom, Sinom in Svetim Duhom hierarhičen.

Dejstvo je, da smo ljudje toliko ranjeni, da nam je zelo težko doumeti, da je mogoče sodelovati ali sobivati, ne da bi bil nekdo glavni. Po tem srečanju sem bila še bolj trdno odločena, da je roman Koliba tista knjiga s seznama, ki jo želim najprej prebrati. Ob naslednjem obisku knjižnice sem bila blagoslovljena, da so jo imeli ravno na voljo za izposojo.

Avtor knjige William Paul Young je kot zaplet knjige izbral zelo težko, bolečo situacijo, saj Macku na družinskih počitnicah z otroki serijski morilec ugrabi še ne pet letno hčerko in to ravno med tem, ko sam rešuje življenje sinu, ki je ujet v prevrnjenem kanuju. Vsi, ki smo starši (pa tudi, če to nismo) se lahko zelo empatično vživimo v takšno grozno situacijo.

Toda pisatelj se ne razpiše o krivici, ki ga je zadela, ampak zgodbo razplete zelo presenetljivo. Zelo natančno osvetli, kako nas bolečina posrka vase in posledično osami, oddalji od ljubljenih. Življenje ima samo še odtenke sivine in črnine, barve pa kot da ne obstajajo več.

Kljub temu avtor najde pot rešitve in to je pot vere, ki presega molitvene obrazce in neprisebno obiskovanje svete maše. To je vera v Boga, ki nas vabi v odnos, kjer vse maske padejo. V odnos, ki je čista ljubezen in odpuščanje. Odnos, kakršnega na trenutke okušamo v zakonu, ko prosimo za odpuščanje in odpustimo, ali odnos, kot ga lahko starši razvijemo s svojim otrokom. Tudi če otrok kdaj kakšno stvar naredi narobe, ga še vedno neizmerno ljubimo in mu želimo samo dobro. Pisatelj se ne razpiše o krivici, ki ga je zadela, ampak zelo natančno osvetli, kako nas bolečina posrka vase in posledično osami, oddalji od ljubljenih.Gotovo ste tudi že vi slišali marsikaterega starša reči: »Rajši bi jaz trpel namesto njega,« in prav to je storil tudi Bog za vsakega od nas. Saj smo vsi njegovi ljubljeni otroci. Jezus je trpel za vse naše grehe in nas preko smrti na križu odrešil.  Prav neverjetno se zdi, da lahko tudi v tako neizhodni situaciji zasije toliko upanja in ljubezni, čeprav korak za korakom.

Kljub temu da knjiga gotovo ne zadostuje vsem teološkim predpisom in verjetno prihaja iz protestantskega okolja, se mi zdi imenitna v materializiranju predstav, ki jih imamo o Bogu in kako zelo so lahko omejene. Dejstvo je, da Boga ne moremo doumeti s svojim razumom, čutenji in duhom, ampak lahko doživljamo samo božje dotike. In če so že ti tako krasni in nepredstavljivi, kako čudovito bo šele v nebesih, ko se bomo lahko sončili v njegovi slavi.