Ko bo kruh pošel …

Švedski pregovor pravi, da ena generacija ustvarja, druga podeduje, tretja pa zapravi. Ali morda prav iz tega cikla izvirajo napetosti in spori v človeštvu ter celo vojne?

Že desetletja se sprašujem, kako to, da človeštvo, ki je v zadnjih dveh stoletjih doseglo tako neverjeten razvoj znanosti in tehnologije ter vsesplošno blagostanje, še vedno tako praznoverno sledi populistom, ki mu obljubljajo nemogoče in ga zasipajo z lažnimi obljubami.

O gospodarski politiki se človek danes (pa naj si bo doktor znanosti ali preprost delavec) ni zmožen niti več razumno pogovarjati.

O gospodarski politiki se na primer človek danes (pa naj si bo doktor znanosti ali preprost delavec) ni zmožen niti več razumno pogovarjati in beži v izgovore in v vedno nove in nove lagodnosti, ki mu jih obljubljajo populisti.

Še posebej je to očitno v Sloveniji, ki s seboj nosi še dediščino socialističnega sistema, kjer ni bilo možnosti za zdravo poslovno in gospodarsko okolje, dediščino, ki je zelo zaznamovala tudi čas po spremembi sistema.

Zato še danes slovenski človek pasivno čaka na Vodjo, Politika, ki bo namesto njega vse uredil in po možnosti poskrbel za nebesa na zemlji.

Ko kruh poide, pamet pride

Pregovor »Ko kruh poide, pamet pride!« sem slišal od politika Ivana Omana, ki mi je še do danes vzor človeka z največ zdrave pameti v slovenski politiki. Njegovega legendarnega stavka iz leta 1990: »Mi gremo na volitve zato, da napravimo konec političnemu in gospodarskemu eksperimentiranju, ki je pripeljalo našo družbo in naše gospodarstvo na rob propada!« še danes večina Slovencev ne razume.

Kakšni so razlogi, da Slovenija drsi v čedalje globlji gospodarski in družbeni propad, razuma pa ne vključi kljub dobronamernim smernicam EU? Vsako leto slovenska vlada vzame skoraj 2 milijardi EUR novih dolgov za pokojnine in plače zaposlenih v »podjetju« Država. Dolg Države je predvsem zaradi tega presegel 30,5 milijard EUR, v zadnjih 6 letih je zrasel za norih 20 milijard.

Kdaj se bomo sprijaznili, da je najboljši investitor tisti, ki vlaga svoj denar in ki odgovorno za njim stoji ali pade?

A to še ni vse: tudi državne banke so bile v bližini bankrota, vanje je bilo potrebno vložiti 3 milijarde davkoplačevalskega denarja. Potem imamo še za nekaj milijard prezadolžena DARS in TEŠ6. Tudi večina slovenskih podjetij v državni lasti je brezglavo zadolženih (po ocenah preko 10 milijard EUR), zato jim banke več ne upajo posojati.

Danes še kako potrebujemo denar za vlaganja v podjetja, banke, za odpiranje novih delovnih mest. Nikakor ni dobro, da država ta denar prek višjih davkov prisilno pobira od državljanov ter ga vlaga v državna podjetja z neuspešnimi »lastniki« in managerji. Vsako državno podjetje vodi neka ozka klika ljudi in si ga tudi lasti.

Kdaj se bomo sprijaznili, da je najboljši investitor tisti, ki vlaga svoj denar in ki odgovorno za njim stoji ali pade? Da je najboljši manager tisti, ki je zrasel iz malega podjetnika, in ne tisti, ki ga kot uradnika delegira politika? Državne gostilne, državni frizerski tozdi so že zdavnaj propadli.

Kdo ustvarja denar in delovna mesta?

Večina ljudi sploh ne ve, kdo ustvarja denar: misli, da ga tiskajo politiki. Da ima vlada nek bankomat.

Zadnjič sem zasledil politično karikaturo na družbenih omrežjih: Obama ima veliko denarnico in iz nje meče dolarske bankovce revnim ljudem. Mož in žena to opazujeta. Mož (tepček, kot zadnja desetletja moške slikajo že od risank do večine filmov in dram) je nad Obamovim dejanjem navdušen. Kralj je sočuten in solidaren,  meče denar revnim ljudem. A ga pametna žena takoj strezni: »Poglej, saj ne meče svojega denarja. Ima tvojo denarnico!« Politiki in uradniki samo uporabljajo naš, davkoplačevalski denar in ga prerazporejajo, pri tem pa so še odlično plačani iz njega.

Delovna mesta ustvarjajo podjetniki, ustvarjalni delavci, investitorji lastnega denarja.

Drug močan predsodek, ki je v Sloveniji neprebojen, je odgovor na vprašanje, kdo ustvarja delovna mesta. »Iiii, vlada, sposobni politiki,« je miselnost večine državljanov.

Res je bilo v Sloveniji v zadnjih 6 letih kar 11.500 delovnih mest odprtih v javnem sektorju, kjer je šef vlada, politika. Toda ti ne delajo nove vrednosti, še huje: zanje je potrebno pobrati več denarja, se še bolj zadolžiti.

V resnici delovna mesta ustvarjajo podjetniki, ustvarjalni delavci, investitorji lastnega denarja. Oni pogumno in odgovorno iščejo nove odgovore na želje družbe. Dober podjetnik iz enega evra naredi dva evra ali več. Išče primerna okolja za svoje investicije, kjer je malo papirologije, birokratskih ovir in visokih stroškov. In Slovenija se po slednjih kriterijih ekonomske svobode uvršča na samo dno lestvice 150 držav, med banana republike.

Birokracija, ki ubija podjetnost

Pred kratkim sem bil na posvetu lastnikov malih hidroelektrarn. V Sloveniji je bilo pred 100 leti kar 6.000 registriranih mlinov. Kakšna eksplozija podjetnosti! Povsod tam bi lahko podjetni človek danes postavil malo hidroelektrano, ki je kokoš, ki nese zlata jajca. A teh je bilo v Sloveniji v stotih letih postavljeno samo 500, manj kot 10% nekdanjega števila mlinov.

Birokratska klima in protipodjetniško vzdušje iz Slovenije delata zadušljivo okolje, v katerem ni mogoče ustvarjati. Zato pametni mladi ljudje odhajajo na delo v tujino, v kapitalistične, visoko podjetne države, kjer je odprtih veliko delovnih mest za delovne in odgovorne ljudi, odnos delodajalcev je boljši, pa tudi plače so nekajkrat višje.

Birokratska klima in protipodjetniško vzdušje iz Slovenije delata zadušljivo okolje, v katerem ni mogoče ustvarjati.

Projektant sončnih elektrarn mi je pripovedoval, da je moral celo zaposliti eno osebo za urejanje papirjev ter pridobivanje dovoljenj in soglasij. Na koncu je za izgradnjo ene male elektrarne v Sloveniji potreben 1 meter in pol visok stolp fasciklov. In drugje? V Avstriji en fascikel, v ZDA pa je dovolj en papir s podpisom odgovorne osebe.

Podobno nesorazmerje je tudi na drugih področjih. Če je v tujini pri poslu kaj narobe (se zgodi nesreča, en od pogodbenikov se ne drži pogodbe), bo pravosodni sistem sankcioniral krivca v mesecu dni, pri nas pa v roku 10 let, če bo takrat zadeva sploh prišla na vrsto.

Ali potrebujemo tudi v Sloveniji »čajankarje«?

Seveda ZDA nikakor niso ideal ekonomske svobode. Ne demokrati s socialističnim programom: velika birokratska država, veliki davki, velike subvencije, velika pomoč ljudem z davkoplačevalskim denarjem (tudi v ZDA kar 40% prebivalstva že dobiva podporo z denarjem države, v Sloveniji pa je ta delež prebivalstva še mnogo večji, saj gre kar polovica proračuna za socialo), veliko vtikanje države v zasebne in družinske zadeve. Niti republikanci z generiranjem vojn, za katere gre vedno več davkoplačevalskega denarja, in zlizanostjo velikih kapitalistov (“old boys“) z uradniki države = “crony” kapitalizem, podpora korporativnemu kapitalizmu, ki uničuje srednja in mala podjetja.

Se je pa prav v ZDA, kjer je zavest o svobodi in avtonomiji posameznika na visoki ravni, pred nekaj leti podjetno začela rojevati civilna družba z imenom »Čajankarji« (Tea Party). Pobuda se zavzema za nižje davke oziroma za ekonomsko svobodo osebe, brez katere je vsaka druga svoboda iluzija.

V Sloveniji je največji strošek podjetja plača, saj podjetja že ob izplačilu bruto plače plačajo še velike davke na plačo delavca.

Danes je to dominantno gibanje v ZDA, ki je lani kongres s popolno blokado prisililo, da je zmanjšal zadolževanje države. Hkrati pa stari republikanci, skorumpirani od korporacij, že tarnajo, da so republikansko stranko preoblikovali čajankarji, borci za svoj denar. V Sloveniji smo tako gibanje imeli v vsej zgodovini zgolj med kmeti v srednjem veku, ki so se fevdalcem uprli, ko so jim davek povišali preko 10 % na pridelek.

Pri nas je delavec davčno še veliko bolj obremenjen od ameriškega delavca, saj od svoje bruto bruto plače daje državi preko 50 % svojega denarja. Večina delavcev ne razume podjetij, ki pravijo, da je v Sloveniji največji strošek podjetja prav plača, saj podjetja že ob izplačilu bruto plače plačajo še velike davke na plačo delavca.

Z denarjem, ki delavcu ostane, potem ta še preko prispevkov, trošarin in DDV državi pusti preko 25% svoje neto plače (DDV je 22%, pri elektriki in gorivu so davki preko 30% oz. 60% deleža cene, cca. 150 EUR velik »prisilni davek« za RTV itd.).

Kdaj bo prevladal razum?

A žal kakšnih resnih želja po spremembah pri nas ni niti med politiki (ti samo malo blefirajo s kozmetičnimi popravki, pa še to predvsem zaradi pritiska EU) niti – kar je še bolj zaskrbljujoče – med ljudmi, med volivci.

V resnici ima samo zelo majhna skupina v Sloveniji interes, da se evropske reforme počasi dogajajo, velika večina ljudi je samo prestrašenih in zastraševanih ter seveda podkupljenih z drobtinicami iz davkov na račun bankovcev iz njihovih denarnic.

Volivci so še vedno dojemljivi za lažne obljube raja na slovenski zemlji, za trenutno udobje, ki stane milijarde kreditov. Še vedno se jih da naplahtati s socialistično-nacionalistično gonjo proti tujim investicijam in tujim lastnikom podjetij.

Žal kakšnih resnih želja po spremembah pri nas ni niti med politiki niti – kar je še bolj zaskrbljujoče – med ljudmi, med volivci.

Še vedno na volitvah večinsko volijo stranko, ki je nastala tik pred zdajci in gradila na mesijanskih obljubah brez kakršnega koli gospodarskega programa. In si še vedno občasno olajšajo vest z darovanjem kakega evra ob skoraj vsakodnevnih dobrodelnih koncertih, pri tem ne pomislijo, da imamo že 20 % revnih in to ob dejstvu, da gre polovični del proračuna za socialne izdatke!

Daleč pa so slovenski volivci od tega, da bi se postavili za svojo ekonomsko in s tem hkrati tudi osebno svobodo in daleč od tega, da bi vzeli življenje v svoje roke.

In zato bo v Sloveniji še slabše – ne samo zato, ker ni s strani politike razumnih ukrepov, ampak še bolj, ker s strani ljudi ni razuma. Bo razum vsaj takrat, ko bo vsem v Sloveniji kruha zmanjkalo?