Kmeta in starša sestavljene družine Klemen in Janja Matk: »Najbolj pomembna je podpora sozakonca«

Vir: matk.si

Janja in Klemen ravno pomolzeta koze. Jaz se z osemletnim Matijem igram skrivalnice, najmlajši Gregor že spi, starejši otroci Jurij, Miha in Krištof ter stara starša pa so zaposleni na svoj način. Poletni dan se že nagne k večeru. Takrat je čas, da se usedemo za mizo ob hladni pijači in steče pogovor. O njunem življenju, zakonu, družini, življenju na kmetiji, o novih izzivih, ki jih je v njihovo družinsko življenje prepleteno z naravo, kmetijstvom, proizvodnjo mlečnih izdelkov ter gozdarstvom in turizmom prineslo obdobje korona virusa.

Janja in Klemen, bi se nam za začetek predstavila in povedala, kako izgleda vaše življenje na visokogorski kmetiji?

Klemen: Sem Klemen Matk, že skoraj celo življenje živim na kmetiji, razen ko sem hodil v srednjo šolo in študiral. Z ženo Janjo živiva in tudi oba delava na kmetiji. Smo kmetijsko gozdarska kmetija. Nekaj predstavlja delo z lesom, drugo so koze in mlečni izdelki, tretje turizem. Imamo zelo lep življenjski prostor. Posebna svoboda je v življenju, ki ga živimo. Posebno kar se tiče sprejemanja lastnih odločitev. Si pa tudi zelo privezan na delo z živino, tako da je zelo malo prostega časa.

Janja: Hkrati živimo zelo svobodno življenje, po drugi strani pa smo zaradi živali tudi zelo privezani na dom. Ampak svoboda je tudi v tem, da smo ves čas v družini. Z možem lahko zjutraj spijeva kavo, se pogoriva, narediva načrt, čez dan pa dela vsak svoje delo. Če se nama zdi, da potrebujeva pogovor, se poiščeva. Pa obroki so skupni, kar se mi zdi izrednega pomena.

Kako sta se spoznala, kako sta se združili vajini poti?

Janja: Srečala sva se, ko sem že imela dva otroka, nisem imela načrtov, da bi še kdaj šla v kakšno zvezo. Bila sem sama z njima in nisem imela načrtov za zvezo za naprej. To se je zgodilo spontano. Preko raznoraznih naključij sva se s Klemnom srečala. Klemen me je takrat zelo modro poslušal, ni veliko govoril. Samo poslušal me je, kaj bi jaz rada, jaz sem zelo veliko govorila.

Klemen: Meni je takrat pri Janji bilo všeč to, da sem videl, da je to ženska, ki ve, kaj hoče, da je odločna.

Srečala sva se, ko sem že imela dva otroka, nisem imela načrtov, da bi še kdaj šla v kakšno zvezo. To se je zgodilo spontano.

Janja: Po prvem srečanju sva se hitro začela pogovarjati o vseh iskanjih prej. To je bilo zelo zanimivo. Ko se je začelo kazati, da sva si všeč, sem takoj dobila en tak notranji občutek: »To je to!« Brez kakšnega strahu, dvomov. Kot da bi se vrgla v vodo. Zelo sem bila vesela, ko sem spoznala Klemna. Zdelo se mi je, da sem srečala človeka, ki ima vsaj približno podobne vrednote kot jaz, da gledava v isto smer. Čeprav velikokrat zasledim, kako se različnost lahko dopolnjuje.  Saj sva si še vedno različna in res različnost dopolnjuje, ampak da so osnovne vrednote podobne, je pomembno, da lahko gradiva na teh temeljih. Klemen je tudi z zelo odprtimi rokami sprejel Miha in Jurija. Zelo. Res. Nobenih dvomov nisem imela, da nas ni vseh sprejel.

Kaj se je vama zdelo najbolj pomembno pri gradnji odnosa posebno na začetku?

Klemen: To da sva si na začetku povedala vse za nazaj in na tem gradila zaupanje. To naju je tudi rešilo. Če bi ji karkoli prikrival za nazaj, bi bilo kasneje kmalu konec zaupanja.

Janja: Kot je rekel Klemen. Bila sva zelo odprtih kart. To naju je rešilo.

Klemen: Žena je mojo zgodbo tudi prepoznala preko pripovedovanj. In kljub temu mi je zaupala. Jaz sem imel v odnosih smolo, vedno se je vse podrlo. Odnosi niso bili prav začeti. In potem sem se sam v sebi že zares grešnega počutil. Se mi je zdelo, da nisem vreden. Da je nemogoče. In potem mi je enkrat teta dala kartončke devetdnevnice Božjega usmiljenja in sem premleval tiste vzklike. Močno me je zadelo to, da niti svetnikom v nebesih ni dojemljivo, da je sploh mogoče tako usmiljenje do grešnikov! Tistim najbolj pravovernim, ki so si zaslužili, tistim to ne gre v račun! Potem se mi je zgodil preobrat. Da nisem tako čuden, da bi bil tako grešen. Mislim pa, da je bilo tudi izmoljeno, da sva se midva srečala.

Kaj vama danes pomeni zakon?

Janja: Zelo veliko. Je pa res, da včasih ob delu kar malo pozabiva. Se morava ustaviti, vdihniti, ne smeva pozabiti na to, kar se nam lahko hitro zgodi. Zdaj bova imela 10 let zakona. Zelo pomembno je sprejemanje. Jaz se zelo počutim sprejeta od Klemna v vseh svojih slabostih.

Korona čas je bil za nas odličen čas, ko smo se lahko posvetili drug drugemu.

Klemen: Saj nimaš slabosti. ?

Janja: Seveda jih imam. To, da mi zna prisluhnit tudi v mojih težkih dneh. Klemen nekako to zna zvozit.

Kako gledata na vzgojo v vaši raznoliki družini?

Klemen: Imava 5 otrok in smo sestavljena družina.

Janja: To je poseben izziv. Smo kot mavrica z zelo različnimi odtenki, trenutno z vzgojo od prvošolčka do pubertetnika. Potrebni so zelo različni pristopi vzgoje.

Klemen: Otroci so zelo različni. Želim si, da gredo čim prej po svoji poti, ko bodo za to sposobni.

Janja: Upam, da bova takrat tudi tako razmišljala. Zdaj tako razmišljava, da jih bova vzpodbudila, da bodo čimprej dobili peruti, da bodo lahko odleteli.

Klemen: Nekateri kar sodelujejo pri delu na kmetiji, drugi manj.

Janja: V šoli so pa zaenkrat vsi zelo pridni.

Kako izgleda vaše družinsko življenje in kako je nanj vplivalo korona obdobje?

Janja: Pozimi je več časa, ki ga lahko preživimo skupaj, poleti je bolj malo časa, ker je turistična sezona in imamo veliko ljudi v hiši, ki se jim je potrebno posvetiti. Lansko leto so otroci ob koncu sezone že kar spraševali, kdaj bodo vsi odšli, da bomo lahko sami. Poleti so res kar malo sami sebi prepuščeni ali pa se vključijo v delo. Korona čas je bil za nas odličen čas, ko smo se lahko posvetili drug drugemu. Tudi Krištof je bil daljše obdobje z nami. Res smo uživali, posebno otroci. Smučali so se do doline vsi, tudi Gregor. To obdobje nam je bilo tako lepo tudi zato, ker je bila sezona izredno polna, je bilo res veliko in ta počitek nam je ustrezal. Kot mama sem se izredno sprostila.

Klemen: Zaradi korone nismo trpeli, dobro nam je bilo, ker so bili otroci doma, vsak je delal svojo šolo, nobenih težav ni bilo. Meni se je zdelo imenitno. Jaz bi to kar nadaljeval. Tudi narava našega dela je taka, da smo lahko zunaj in nas ukrepi niso tako prizadeli. Svobodno smo se odločili, da ne bomo gledali nič televizije in poslušali radia. Vseeno pa se je začela ena taka skrb, saj smo odvisni od svojega dela in ko se je vse zaprlo, se je tudi prodaja lesa ustavila. Nismo vedeli, kako dolgo bo to trajalo. Edino prodaja domačih proizvodov je imela ob začetku zaprtja malo boljše povpraševanje, saj so se Slovenci malo bolj zavedali domače proizvodnje. Delamo kozji sir, skuto jogurte, pa sladoled si je žena namislila. ?

Pri vas doma je med epidemijo nastala zelo inovativna proizvodnja kozjega sladoleda. Kakšno zgodbo ima za seboj vaš sladoled?

Janja: Jaz imam veliko idej, med korono je bilo tudi več časa za razmislek. Ideja za sladoled je res kar prišla. Že kot majhna deklica sem bila v domači gostilni odgovorna za aparat za sladoled, delala in prodajala sem ga. Zgleda, da je bil že v meni. Dobila sem idejo, da bi delali sladoled iz kozjega mleka. Ko sem to povedala Klemnu je rekel: »A res al` kaj, sladoled?!« Na internetu sem našla človeka, ki prodaja aparate za sladoled. Poklicala sem ga in rekla: »Ne vem, če sem jaz zdaj ravno pravo osebo poklicala, ampak mi imamo koze in jaz bi preizkusila kozji sladoled.« Je rekel: »Poklicali ste čisto pravo osebo.« Kmalu, po prvomajskih praznikih smo se srečali, povedala sem mu, kaj želim in zmenili smo se, da gremo v Novo Gorico v eno slaščičarno preizkusit, kakšen sladoled nastane iz kozjega mleka. Tam smo naredili osnovo, temu se reče mlečni cvet. Bila sva navdušena nad tistim okusom. In potem smo do 20. junija speljali vse. Podobo, etiketo, mašino, vse.

Klemen: Imenuje se po naši prvi kozi, ki smo jo imeli pred 35 leti; Meeeksi.

Janja: Podobo so narisali otroci. Tudi črke so od otrok. Pravzaprav smo vsi sodelovali za mizo in risali, delali, potem je pa oblikovalec dal skupaj. Tako se je začelo. Okuse pa smo preizkušali sami. Osnovo pa nam je dal tisti gospod, ki nam je na začetku pomagal. Zdaj imamo okuse: štrudelj, zvezdasti janež, alpski mlečni cvet, ajda z belo čokolado, zeliščni čaj …

Pa je šlo v tem projektu vse samo gladko?

Klemen: Naletela sva tudi na ovire.

Dobro bi bilo, da bi ljudje cenili kraje, kjer živijo, da bi bili ponosni na svoj dom, domovino.

Janja: Ja, začetne ovire so mene zelo pobile. Klemnu sem rekla: »Pustimo to idejo.« In Klemen mi je rekel: »Ne, zdaj pa ne. Zdaj pa je sploh ne bomo opustili.« In takrat, ko je meni padla moč za to, me je Klemen zelo podprl. Kako pomembna je podpora sozakonca! Zato sva lahko šla naprej in smo začeli. Sprva smo ga ponujali na naši kmetiji kot domači proizvod, potem pa je šlo od ust do ust. Uredila pa sva tudi, do imamo avtomate v Mozirskem gaju, pri Rinki, v Novi Cerkvi, Arboretumu Volčji potok. Tudi kar nekaj gostiln ponuja naš sladoled.

Kaj bi iz svoje izkušnje še predala bralcem kot sporočilo?

Janja: Pomembna je podpora zakonca. V vsem. V vzgoji, v delu, v vsem. Do tega pa z molitvijo in umiritvijo.  

Klemen: Jaz bi rekel, da bi bilo dobro, da bi ljudje cenili kraje, kjer živijo, da bi bili ponosni na svoj dom, domovino, da tam razvijejo možnosti, ki so v krajih, kjer živimo. Da ohranjamo svoj življenjski prostor. Pa dosti je priložnosti. Slovenija je tako raznolika in toliko je možnosti!

Projekt sofinancirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropski socialni sklad: www.eu-skladi.si.