Foto: CanvaVelikokrat slišimo o tem, da se starši pritožujejo nad otroki. Kakšni so, kako se obnašajo, kaj počnejo ali česa ne počnejo. Mi se seveda nismo tako obnašali do naših staršev. Sami smo skrbeli za šolo in naloge, pridno pomagali doma, vse smo pojedli, nikoli jezikali, sami smo reševali svoje spore, med počitnicami smo delali,nihče nas ni ujčkal, zajokali smo od sreče, ko smo dobili pomarančo za Miklavža in v šolo smo hodili peš. Po snegu. 10 km daleč … Bosi! Aja, ne, to so bili naši starši. Ali pa je bilo to v Pestrni?
Kakorkoli, neizpodbitno dejstvo je, že odkar obstaja človeštvo, da se otroci niso sami vzgojili ali ne vzgojili. Na ta svet so prišli povsem nebogljeni in svoja prva leta so preživeli zaljubljeni v svoje starše. V vsem so jih želeli posnemati, jim biti podobni in jim predvsem ugajati. Največji vpliv na življenje otroka imajo njegovi starši.
Otroci so torej …
ogledalo staršev.
Če nam to ogledalo ni všeč in večini, kdaj ni … khm … bo treba najprej pogledati v samega sebe.
In kot nadvse jasno in modro pove dr. Katarina Kompan Erzar v naši naročniški oddaji: “V zunanjem svetu ni družbe, ki bo otroka “pokvarila”. Ampak otroka, takšnega kot je od doma, bo pritegnila določna družba ali določen stil vedenja … Zato se vse težave, ki se dogajajo zunaj, rešujejo znotraj družine.”
Tudi se ni noben otrok, ki ima težave z zasvojenostjo z digitalnimi napravami, rodil s telefonom v roki. Nekdo mu ga je kupil, mu ga dovolil, mu pokazal, kako se uporablja, ga leta uporabljal kot varuško … in na neki točki dvignil roke in otroka prepustil tem napravam.
Kdo je torej izvor težav – otroci ali starši?
Prenekateri svetovalni delavci, terapevti, psihologi in številni drugi, ki delajo z mladimi, pravijo, da so problem starši. V večini primerov je izvor težav mladih v njihovih družinah. Se pravi, v starših. Seveda pravijo tudi, da obstajajo tudi izjeme, ko so starši res ok, da se res trudijo, pa ni rezultatov. Ampak je takih primerov zgolj za odstotek v primerjavi z ostalimi.
Se imamo starši torej sploh pravico pritoževati, da imamo naporne, težavne otroke? Da nam otroci povzročajo skrbi, težave … ko pa je, kakorkoli obračamo, izvor otrokovih težav v veliki meri v nas. Ne bi torej morali najprej pogledati v svoje srce, v svoje odnose, v svoje obnašanje, svoja ravnanja in šele potem “popravljati” otroka.
Otroci imajo na splošno veliko manj možnosti priti do besede biti slišani kot odrasli. Kaj če bi torej spremenili perspektivo in bi, kot predlaga Sabina Košmrl v eni od naročniških oddaj, pogledali najprej, kaj nas na otroku najbolj moti, kaj nas najbolj “trigira”, kaj nam najbolj odpira naše lastno bolečinsko jedro. In bi najprej to skušali pozdraviti in popraviti pri sebi. Presenečeni bomo, kako hitro se bo otrok pozitivno odzval na novo družinsko realnost.
Še nečesa se je pomembno zavedati. Otrok se še razvija. In medtem ko se razvija, je do neke mere normalno, da ta razvoj ni enosmerna cesta. Vsako bitje ima pravico, da se med razvojem išče, da tipa, tudi da dela napake … ne odpišimo otroka zato, ker v nekem obdobju ne sledi vrednotam, ki so nam svete. Ker morda izbira družbo ali vedenje, ki ga sami preziramo. Morda navsezadnje le zrcali našo senco, ki sami nočemo videti.
Tudi kot družba nismo oprani odgovornosti. Slovenski mladi so odraz in produkt slovenske družbe. Torej nas. Kažejo naše skupno, kolektivno starševstvo.
Kaj lahko storimo?
Najprej si priznajmo, da nima nihče večje moči in vloge pri tem, kakšen je ali bo naš otrok, kot jo imamo mi sami.
Grda resnica je boljša kot lepa laž. Ker osvobaja in ponuja nov začetek. Mladi bodo preživeli in zrasli v funkcionalne odrasle. Vsaj tisti, ki imajo dovolj samo obnovitvenih rezerv. Kar je večina. Podobno kot v prejšnjih generacijah. Zato ni pravo vprašanje, kako bomo prevzgojili, sankcionirali in utirili mlade. Pravo vprašanje je, ali smo mi tisti, ki bomo začeli delati na sebi, da bomo sposobni izstopiti iz peklenskega začaranega kolesa ponavljanja generacijskih travm, ali pa bomo ostali del problema in bo to nalogo morala opraviti druga generacija, ki bo prišla za nami.
Če ste na točki, da želite nekaj resnično premakniti pri sebi, zaradi otrok ali zgolj, ker toliko date na sebe, da vam ni vseeno … so vam na tej poti lahko v veliko pomoč naše naročniške oddaje. Nekatere so že omenjene zgoraj, še veliko več jih najdete na tej povezavi. Oglejte si predstavitvene videe in če menite, da bi bilo to nekaj za vas, lahko naročnino zelo preprosto sklenete TUKAJ.
Ne spreglejte tudi trenutne akcije: v januarju z nakupom ene naročnine dobite še eno za prijatelja Že veste, komu jo boste podarili?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
“in v šolo smo hodili peš. Po snegu. 10 km daleč … Bosi! Aja, ne, to so bili naši starši. Ali pa je bilo to v Pestrni?”
Hvala za smeh. Odlično napisano.
To ni nič smešno. Zato, ker to je bilo res. Ne včeraj in ne predvčerajšnjim, pred 100. leti pa gotovo. Otroci so bili lačni, bosi, zeblo jih je, ni bilo kaj obleči. Hrana je bila revna, kruh je bil dobrina, jedlo se je mineštro, zvečer polento (vsaj pri nas). Doma so bili primorani delati, ker so bili delovna sila. Morali so ubogati, drugače so bili tepeni. Kruto, kajne.
Pred drugo svetovno vojno (pod Italijo), je bil na Primorskem fašizem. Ljudi se je stiskalo z davki. Hiše so bile polne (lačnih) otrok. Ko je sosed skuhal v velikem kotlu hrano za prašiče, so bili sosedovi otroci tako lačni, da so iz kotla kradli kuhan krompir, ki je bil namenjen prašičem!
Vas je minil smeh?
modro morje, mnogi starši pozabijo, kako je bilo, ko so bili sami otroci in pogosto so zato pričakovanja do otrok prevelika. Povsem si lahko predstavljam naštevanje herojskih dejanj vse v neskončnost in na neki točki spoznajo, aja, saj vsega tega pa res nisem jaz prestal-a, kar je dragoceno in omogoča, da se lahko srečajo s sabo in z otrokom.
Ne 100 ne 1000 let nazaj niso otroci hodili 10 km peš v šolo bosi. Sploh niso hodili, če je bila civilizacija zanje tako daleč. Šole so bile nekoč nastlane po vsaki večji vasi, tudi v hribovskih zakotjih. Danes so mnogo redkejše in so za nekatere tudi 20 km daleč. Če ni bilo že šole kot take, je pa bil vaški učitelj. Obilja je bilo pa ponekod manj, kot ga je danes. Obupne razmere na slovenskem so vladale skozi srednji vek do reform Marije Terezije, po letu 1740. Torej do takrat je bila lakota in ni bilo šol, potem so bile in je bilo lakote za večino konec.
“Otroci so v življenju staršev najbolj dragoceni takrat, ko na splošno veljajo za nabolj težavne” (Jesper Juul)