Kdo bo otrokom povedal, da niso rojeni v napačnem telesu?

Vir: Shutterstock

V začetku poletja so v ZDA izdali dokumentarec »Kaj je ženska?« (What is a Woman?), ki govori o zablodah teorije spola in ki razkriva vznemirjajoč in srce parajoč pogled na vse večji vpliv ideologije spolov v družbi. Sočasno, ko se odvija razprava, »kaj z otroki, ki dvomijo o svojem spolu«, se na enem koncu sveta spodbuja otroke, da gredo v postopek spremembe spola, čez lužo pa se klinike za spremembo spola zapirajo in pišejo o slabih rezultatih in o nepopravljivi škodi za te otroke. Prav tako šele sedaj prihaja na plan, zakaj se transspolnost med mladimi tako širi …

Dokumentarec, ki pokaže stranpoti vse bolj razširjene ideologije

Dokumentarec »Kaj je ženska?«, ki ga vodi novinar, publicist in komentator Matt Walsh, zelo nazorno prikazuje, da živimo v nenavadnih časih, ko lahko že osnovnošolski otroci odgovorijo na vprašanje: »Kaj je ženska?«, običajni odrasli ljudje, še bolj pa strokovnjaki, ki prihajajo iz levega pola, pa se na isto vprašanje odzovejo z zmedo, molkom ali s sprenevedanjem.

H kvaliteti dokumentarca pripomorejo predvsem sogovorniki – tako tisti, ki zagovarjajo ideološke predpostavke (da je spol osebna izbira in da je otrokom potrebno dovoliti, da tudi s pomočjo operacije spremenijo spol), kot tisti, ki temu jasno nasprotujejo.

Kako napačna je ta ideologija, je zelo močno prikazano med drugim v delu, ko spregovori Scott Nugen, biološka ženska, ki še vedno ohranja moško ime. Opisala je hude zdravstvene zaplete, ki so se ji zgodili po kirurški spremembi spola in kako se še danes njeno telo ni navadilo na spremembo spolnih organov. Prav tako je jasno povedala, da ve, da nikoli ne bo moški in da zaradi nenehnih težav z zdravjem ne pričakuje, da bo živela dolgo. S solznimi očmi je izpostavila, da generacijo otrok v ZDA, ki zase mislijo, da so v resnici drugačnega spola, pravzaprav »mesarijo« in da o tem ni nihče pripravljen spregovoriti.

Močan je tudi telefonski pogovor Matta Walsha, ki poskuša priti do dna naslovnemu vprašanju (kaj je ženska), z anonimnim kanadskim očetom, ki je bil v času intervjuja na prostosti potem, ko je bil zaprt, ker svoje hčere ni hotel naslavljati z »on«. Kot je pojasnil, se v Kanadi naslavljanje osebe z napačnim osebnim zaimkom šteje za kriminalno dejanje. Njegovo edino upanje je, da bo, če bo njegova hči kdaj koli obžalovala svojo spremembo spola, lahko vedela, da je njen oče naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi jo zaščitil pred spremembo spola.

Nisi več transfob zaradi tega, kar poveš, ampak kar vprašaš

Do kakšnega izogibanja stvarne realnosti smo že prišli najbolj razkrivajo intervjuji s tistimi znanstveniki, ki so podvrženi dotični ideologiji. V dokumentarcu je Walsh intervjuval tudi profesorja sociologije, ki mu je na dolgo in široko predaval o vseh vidikih spola, povedal pa nič. Walsh je profesorjev monolog prekinil z nedvoumnim vprašanjem: »Mi lahko opišete žensko, brez da bi v definiciji omenili besedo »ženska«? In profesor, ki na šoli predava o spolu, je zmogel odgovoriti le: »To je zelo zanimivo vprašanje.«

Tudi intervju z dr. Patrickom Grzanko, izrednim profesorjem interdisciplinarnega programa o ženskah, spolu in spolnosti, je šel v podobno smer. Ko je Walsh omenil, da si želi priti do resnice, je Grzanko ocenil, da mu je ob besedi ‘resnica’ neprijetno, saj mu zveni globoko transfobična ter da je »pokroviteljska in nesramna«. Resnica namreč. Ogorčen je zapustil intervju.

Vendar to ni edina nenavadna izjava, ki je v dokumentarcu prišla iz ust akademika. Tudi dr. Michelle Forcier, pediatrinja, ki je več kot desetletje delala kot direktorica klinike za spol, bi skoraj odšla z intervjuja, ko je Walsh izpostavil, da se najstnikom, ki dvomijo o svojem spolu, daje »zdravilo« Lupron, ki zavira zdrav razvoj pubertete, prav tako pa se isto zdravilo uporablja za kemično kastracijo pedofilov. Forcierjeva se je izgovarjala, da Walsh uporablja napačno terminologijo in da je s takšnim izražanjem »zlonameren in škodljiv« – kljub temu da je Walsh citiral uradni opis »zdravila«, ki ga je kasneje pred intervjuvanko celo prebral na glas.

Da s tem »zdravilom« pediatri otroku dejansko škodijo, ni tako javno znano, je pa zapisano v strokovni literaturi, da med drugim povzroča osteoporozo, epileptične napade, kognitivne motnje, prispeva k motnjam razpoloženja in, če se jemlje v kombinaciji s hormoni nasprotnega spola, povzroča neplodnost. Veliko drugih negativnih stranskih učinkov še ni znanih, predvsem, kako Lupron vpliva na razvoj možganov.

Transspolnost kot nova oblika anoreksije?

V manj kot desetletju se je število fantov na kliniki za spol povečalo za 1460 %, število deklet pa za 5337 %.

Junijski podatki Inštituta Williams iz ZDA pričajo, da je skoraj petina (18 %) ljudi, ki se identificirajo kot transspolni, v starostni skupini od 13 do 17 let. (V študiji iste institucije za leti 2016 in 2017 je bil delež te starostne skupine med vsemi transspolnimi skoraj pol manjši, 10-odstoten.) V tej starostni skupini se 1,4 % mladih Američanov (300.000) identificira kot transspolnih. Visok porast transspolnosti med mladimi opažajo tudi v Angliji: v letih 2009/10 je bilo na kliniko za spol napotenih 32 deklic in 40 fantov. Leta 2011/12 se je razmerje med spoloma obrnilo in od takrat se razlika med fanti in dekleti iz leta v leto povečuje. Leta 2018/19 je bilo samo v Angliji 624 fantov in 1740 deklet, ki so se znašli na kliniki za spol. V manj kot desetletju se je število fantov na kliniki za spol povečalo za 1460 %, število deklet pa za 5337 %.

Strokovnjaki in raziskave porast pripisujejo večji prepoznavnosti transspolnih v zabavni industriji in medijih, družbenemu vplivu, tako prek spleta kot tudi na ravni medvrstniških skupin. Da so dekleta veliko bolj na udaru kot fantje pa pripisujejo dejstvu, da je želja po transspolnosti v bistvu zamenjala nekoč pogosto anoreksijo in bulimijo med dekleti, ki niso dobro sprejemala svojega razvijajočega se telesa. Prav tako v strokovni literaturi pišejo, da na klinike za spol v veliki meri prihajajo najstniki z »visoko stopnjo avtizma, depresije, tesnobe ter s prehranskimi motnjami ali motnjami pomanjkanja pozornosti.« Vseeno pa obstajajo institucije, ki vse bolj vidijo, da je potrebno razlikovati med vsemi naštetimi stiskami otrok in podrobno pogledati, katera je dejanska težava otroka, ki ga imajo v obravnavi.

Velika Britanija zapre edino kliniko za spol

Mladim ni bilo predstavljeno nič drugega kot pristop, ki potrjuje njihovo mišljenje, da so ujeti v napačnem telesu.

Čeprav po dolgoletnih bitkah (starši so se soočili z vodjo klinike in se zoperstavili prezgodnjim napotitvam otrok na spremembo spola), so v Angliji nedavno zaprli kliniko Tavistock, edino kliniko za spol. Keira Bell, ki je tam spremenila svoj spol, je javno povedala, da otroci v Tavistocku niso bili zmožni razumeti razsežnosti postopka, ki je zaviral puberteto in ki je kasneje od njih zahteval, da jemljejo hormone nasprotnega spola. Prav tako je Nacionalni inštitut za zdravje in nego odličnosti (NICE) ugotovil, da je bila povezava med prehodom v drug spol in izboljšanim psihološkim stanjem teh otrok v resnici zelo šibka.

Pediatrinja dr. Hilary Cass je v neodvisni študiji ugotovila, da je bil pristop klinike neprimeren in da so otroci prejemali neustrezno oskrbo. Med številnimi drugimi vprašanji je dr. Cassova v poročilu opozorila na »pomanjkanje soglasja in odprte razprave o naravi spolne disforije in s tem o ustreznem kliničnem odzivu.«

Anna Hutchinson, ki je do leta 2017 v Tavistocku delala kot klinična psihologinja, je za spletno stran Prospect Magazine dejala, da mladim ni bilo predstavljeno nič drugega kot pristop, ki potrjuje njihovo mišljenje, da so ujeti v napačnem telesu. Izpostavila je tudi, da če bi slišali »različna stališča«, bi bili morda v boljšem položaju za sprejemanje »uravnoteženih in informiranih odločitev o tem, kaj potrebujejo.« V tem primeru pa se je hitelo z zdravljenjem: po hitri zdravniški oceni, ki je potrdila njihovo stanje, češ, da je njihov spol drugačen od biološkega, je sledilo prejemanje »zdravil«, ki so zavirali zdrav spolni razvoj, nato pa še jemanje hormonov nasprotnega spola z vsemi nepopravljivimi učinki.

Anglija pa ni edina država, ki počasi odpira oči, kaj z napačnim pristopom povzročajo otrokom, ki so v hudi identitetni stiski. Pridružujejo se ji tudi druge države.

Švedska in Finska vedno bolj previdni

Glede na razpoložljive dokaze je sprememba spola mladoletnikov eksperimentalna praksa.

Zato je švedski nacionalni odbor za zdravje in socialno skrb v začetku tega leta izdal nove smernice za zdravljenje mladih, ki ne čutijo povezanosti s svojim biološkim spolom. Nove smernice navajajo, da so tveganja medicinskih posegov, ki bi potrjevala to njihovo občutenje, »trenutno večja od možnih koristi in da je treba zdravljenje ponuditi le v izjemnih primerih.«

Finski Svet za izbire v zdravstveni oskrbi (COHERE) pa je prišel do podobnega zaključka leto prej, ko je opozoril: »Prva linija intervencije je psihosocialna podpora in, če je potrebno, terapija za raziskovanje spola in zdravljenje podobnih psihiatričnih motenj.« In nadaljeval: »Glede na razpoložljive dokaze je sprememba spola mladoletnikov eksperimentalna praksa.« Po njihovem strokovnem mnenju je medicinske posege za spremembo spola treba izvajati zelo previdno, brez zdravljenj, ki na telesu pustijo nepopravljivo škodo.

Na tem področju bo potrebno še veliko ozaveščanja, veliko ljudi, ki bodo povedali resnico, veliko institucij, ki se bodo zaprle in pokazale dejanske rezultate slabe obravnave otrok in najstnikov, ki imajo težave s spolno identiteto. Toda zgornji primeri nakazujejo, da se trend, da je za prehod v drug spol potrebno narediti vse in to čim hitreje, počasi obrača v drugo smer …