Kdaj otroka v vrtec?

Thumbnail

V razpravi o novem zakonu o starševskem varstvu se je znova odprlo vprašanje vrtcev. Je upravičeno, da ima država nekritično za cilj čim večjo vključenost v vrtce? Ali bi morala bolj podpirati domače varstvo?

Še posebej je vprašanje vrtcev občutljivo takoj po izteku porodniškega (oziroma starševskega) dopusta, v Sloveniji je to pri starosti otrok okoli 11 mesecev.

V Sloveniji je država v preteklih desetletjih izvajala predvsem politiko spodbujanja in finančne podpore vrtčevskega varstva, ne pa tudi domačega varstva ali drugih oblik, ki so bliže domačemu varstvu kot vrtcem.

Tako imamo v Sloveniji zelo veliko vključenost otrok v vrtce (v drugi starostni skupini je v vrtcih 92% otrok, v prvi pa 55% – podatki so za leto 2011/2012).

Pri tem celo presegamo t. i. barcelonske cilje glede vrtčevskega varstva, ki si jih je postavila EU: da bo zagotovila 90% vključenost otrok v drugem in 30% v prvem obdobju.

Vrtec v najzgodnejšem obdobju ne more odgovoriti na potrebe otroka

Posledica nesorazmernega državnega spodbujanja vrtčevskega varstva napram domačemu je tudi, da imajo mnogi starši napačne predstave o pomenu vrtca (predvsem v prvem starostnem obdobju) in se ne zavedajo, da je vrtec v najzgodnejšem obdobju proti volji otroka oziroma v nasprotju z njegovimi potrebami in razvojnimi zmožnostmi.

Šele z večjim ozaveščanjem o sodobnih spoznanjih raziskovalcev razvoja otroka (zlasti pojava t. i. navezanosti) se je v zadnjem času začelo krepiti zavedanje, da je vrtec – vsaj kakor je pretežno organiziran v tem trenutku – v najzgodnejšem obdobju le zasilna oblika varstva otrok.

Če je otrok mlajši od 30 mesecev, še tako dober in pedagoško sodoben vrtec s še tako predanimi vzgojiteljicami namreč zelo težko odgovori na njegove temeljne potrebe. Skupine so prevelike in vzgojiteljice enostavno ne zmorejo poskrbeti za vse otrokove potrebe. (V letu 2011/12 je bilo v prvem starostnem obdobju povprečno 6,3 otrok na vzgojiteljico/pomočnico.)

Tudi otroci v tej starosti še niso drug drugemu v podporo, da bi se medsebojno igrali oziroma jih to niti ne zanima. Zmotno je torej prepričanje, da je recimo v drugem letu otrokove starosti vrtec pomemben zaradi socializacije.

Poleg tega je tudi dolžina varstva lahko ovira. Za otroka pri enem letu starosti je normalno, da preživi brez staršev nekaj ur, nikakor pa ne 8 ur ali celo več.

Otrok resnično postane zrel za vstop v vrtec šele okoli tretjega leta, ko lahko samostojneje začne vzpostavljati odnose s svojimi sovrstniki. Starši, ki vpišejo otroka v vrtec v tem obdobju, pa morajo biti pazljivi predvsem, da je otrok v vrtcu primerno časovno obdobje. Če le imajo možnost, naj poskrbijo, da otrok ni v varstvu predolgo, kot se zaradi narave služb žal velikokrat dogaja.

Kako otroku olajšati varstvo v najzgodnejšem obdobju

Gotovo marsikatera družina nima možnosti, da bi po izteku porodniškega (oziroma starševskega) dopusta lahko dobila varstvo, ki bi bilo za otroka najbolj optimalno. Pomembno pa je, da se starši zavedamo omejitve vrtcev in iščemo možnosti, kako otroku vsaj do tretjega leta olajšati varstvo.

Kaj torej lahko storimo, ko se naš otrok bliža enemu letu starosti, oba starša pa sta polno zaposlena?

1. Skrajšani čas varstva. Lahko izrabimo možnost skrajšanega delovnega časa, ki nam jo omogoča država. Vsaj do otrokovega 18. meseca izberimo samo polovično varstvo; najbolje samo do spanja ali da ga takoj po spanju pridemo iskat.

2. Sorodniki. Najboljša možnost za varstvo so sorodniki, še posebej stari starši. To so osebe, s katerimi lahko otrok razvije intenzivno čustveno navezanost, ki jo v tem obdobju potrebuje. Dobra izbira je tudi varuška, ki ni sorodnica, bila pa je v stiku z otrokom že prej.

3. Ne preveč otrok v varstvu. Če si lahko to privoščimo, je idealno, da varuška nima preveč otrok. Enoletnik naj bo v družbi maksimalno še dveh otrok, pri čemer naj ne bodo otroci njegovi vrstniki (najbolje je, da je en otrok že starejši od treh let).

4. Pozornost na prehode. Zelo moramo biti pozorni na prehod otroka v varstvo. Prvo obdobje smo deloma z njim, nato pa počasi in tenkočutno podaljšujemo naš čas odsotnosti in čas varstva. Zelo moramo biti pozorni, da otroka dnevno prehitro ne »oddamo« v varstvo. Če imamo možnost, si zjutraj in ko ga pridemo iskat, vzemimo dovolj časa za pozornost, pestovanje, crkljanje …

5. Ustrezna izbira varuške. Izberimo varuško, ki bo zmožna navezati z otrokom pristen čustveni odnos – ta naj ji bo v tem obdobju pomembnejši kot metodika igre. Varuška naj bo dobro seznanjena z razvojem otroka v tem obdobju in njegovimi potrebami. Zaupati ji moramo, da nas bo ob daljšem otrokovem joku poklicala. 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Zelo zanimiv članek, še bolj zanimivo razmišljanje!!
    Vstop v vrtec ni pomemben korak samo za otroka, ampak predvsem za starša! Starša morata zaupati otroku, da bo iz varnega gnezda prvič, že tako kmalu zakorakal v svet.
    KDAJ OTROKA V VRTEC? Odgovor je preprost – takrat ko starši razumsko sprejmejo to odločitev. Če dvomijo in so prepričani, da je za otroka taka zapustitev preveč stresna…., ga naj rajši obdržijo doma. (Strah in dvom prenesejo na otroka)

    Moje mnenje je da je najprimernejša oblika varstva – VRTEC!!( Vzgojiteljice so strokovno usposobljene, tudi za prehrano je ustrezno poskrbljeno, ter okolje). Otrokov razvoj kaže, da kljub temu da je velik individualist, že išče svoj prostor, testira , spremlja različne situacije (neizmirno hitro se uči – vse vsrkava) in si najde svoj prostor. Otroci, ki se takoj vključijo v vrtec si zelo hitro izborijo svoj prostor, zelo dobro poskrbijo zase. S tem si pridobijo še kako pomembno izkušnnjo za celo življenje!!

    Še enkrat dragi starši, zaupajte otroku. Otroci res zmorejo odhod v vrtec, samo če čutijo da nas starše to čustveno ne duši!!!!!!

  2. Z rojstvom otrok prinese na svet približno 100 milijard nevronov. Ogromen
    potencial.Celice, ki nimajo spodbud iz okolja zamrejo.
    V prvih letih življenja
    ima zatorej otrok potrebo po veliko časa in pozornosti s strani odraslih, ki
    znajo v kar največji meri »izkoristiti« njegovo naravno radovednost.

    Vprašanje, kdaj poslati otroka v vrtec, je zame vprašanje glede bogatejšega
    okolja. Kje bo otrok pridobil več? Kje bo dobil več spodbud? Kje bo postal
    bolj samostojen?
    Primer 1.Pri babici, ki mu bo vsakič, ko bo šel lulat,
    odpela hlače; ki mu bo hrano prinesla do ust, gotovo ne.
    Primer 2.:Bolje bi
    bilo zanj, da bi šel dvomesečni v vrtec, kot da ostaja doma s svojo nesrečno
    mamico.

  3. To z možgani je res, vendar je treba vedeti, da primerne spodbude pripomorejo k razvoju možganov in povezav med nevroni, medtem ko stres egativno in kvarno vpliva na vse to.
    In če otroka zbombandiramo z “bogatim okoljem” ko za to še ni razvojno zrel, bo to nanj vplivalo stresno in posledično bo razvoj možganov zavrt ne spodbujen.
    Da pa otrok do 3 let ne rabi vrtca in so druge oblike varstva veliko bolj primerne, pa čivkajo že vrabci na strehi. Le kje v vrtcu ima 12-mesečni dojenček odraslo osebo, ki se mu res posveča? Je to vgojiteljica, ki jo deli še z 10-imi drugimi?

  4. mara, moj odgovor je, da otrok dobi več vzpodbud vse drugje prej kot v vrtcu! Če je to drugje mama, oče, stari starši oz. varuška, ki ima največ par otrok. Otrok do 3 leta potrebuje odraslo osebo, ki se nanj odziva in po drugi strani “svoj mir”, da preskuša stvari.

    Glede primerov, ki jih omenjaš pa ti kot sicer mlada babica, ki ima doba triletnika lahko zagotovim, da moj vnuk ne želi, da mu odpenjam hlačke, ker ŽELI, da čim več stvari naredi sam. Torej, ko je otrok na določeni razvojni točki ima naravno željo, da to stori sam.

  5. Mara, dilema, kam dati dvomesečnega dojenčka: k »nesrečni« (morda malo preohlapen pojem …) mamici ali v vrtec, je podobna kot dilema, kdo naj posvoji otroka: poročena moški in ženska, ki sta alkoholika ali »urejen homoseksualni par«.

    Primerjajmo stvari, ki so primerljive. V splošnem gotovo velja, da je za otrokov celostni razvoj boljša izbira normalna družina ali širše družinsko okolje, kjer je mogoče razviti zdravo sekundarno navezanost, kot pa še tako pedagoško dodelan vrtec.

    Po mojem mnenju pri izbiri vrtca ni tako pomembno okolje, ampak so ključni odnosi. Tako lahko babica s svojo držo ljubeče predanosti otrok pri dvoletniku izniči marsikateri »primankljaj« pedagoškega znanja, ki ga strokovno usposobljena vzgojiteljica.

  6. Mi imamo pa z vrtcem res pozitivne izkušnje. Vzgojiteljice so res uspele navezati pristen odnos z otrokom, kljub temu, da je bilo v skupini 10 otrok in 2 vzgojiteljici. Manca je šla v vrtec s 15. meseci, imeli smo 3-tedensko obdobje uvajanja, da so se vzgojiteljice in otroci uspeli med sabo povezati; pa v času uvajanja so se uvajali trije otroci (ja, tu smo imeli srečo…) in ne vsi hkrati.

    Midva sva bila postavljena pred dilemo vrtec ali varuška. Stari starši so še premladi (in preveč oddaljeni) da bi lahko pazili otroke; poleg tega pa se mi zdi, da so oni svoje “že opravili”. Tudi, če bi bila moja mama že v penziji, ji ne bi hotela nakopati na glavo redne vsakodnevne obveznosti, da skrbi za mojega otroka. Za varuško se nisva odločila, ker sistem pri nas v Sloveniji žal (za najine pojme) ne deluje. Varstvo je “na črno”, ni nobene kontrole in ni zakonsko urejeno. Ja, lahko prijaviš dodatno dejavnost čuvanje otrok, ampak zelo malo je varušk, ki bi to resnično imele. Rabila sva varstvo, ki je zagotovljeno vsak dan – ne pa, da te varuška zjutraj pokliče, da je zbolela. Ali pa, da moraš svoj dopust planirat tako, kot ti narekuje varstvo. Torej je bila druga varianta vrtec, ki se je izkazal za odlično izbiro.

    Verjamem, da niso vsi vrtci taki in tudi, da niso vse vzgojiteljice take. Ampak za našo družino je bil vrtec pravilna odločitev.

  7. Ko prebiram te komentarje, si prav naslikam predstavo kakšen pogled ima kdo na vzgojo!
    Popolnoma se strinjam z ga. Maro – res popolnoma! Bravo!!!!!!

    Ga. Maja, odhod v vrtec ni stres – imam enako mnenje in izkušnjo, kot ga Barbara. Poznam pa veliko takih mam, ki imajo tako mnenje, kot vi ga. Maja. Mame te sorte bi bilo najbolje da bi ostale z otrokom doma, da le ne bi otrok doživel nikakršnega stresa. Ko gre v šolo, joj takrat je pa res stresno, sploh ko je športni dan – boljše da je otrok kar doma – booogi! To ga.Maja glede okolja je pa popolnoma mimo!!!! Vidim pa tudi, da ne berete prave literature, kajti raziskave in spremljanje najlajših otrok kažejo(čivkajo že ptički na veji), da se že najmlajši otroci zaigrajo v tandemu, tudi simbolna igra se pojavlja že zelo zgodaj – seveda, če je bogato okolje!!!

    G.Štefan, tale prva primerjava je pa kar nekaj!!! Enako razmišljam kot ga.Mara – Ubog otrok, ki ima nesrečno mamico. Veliko otrok noče iti iz vrtca domov…. Se stinjam, da ima družina daleč najpomembnejšo in najodgovornejšo funkcijo – vzgojiti otroka v odgovornega državljana!!! V otrokov celostni razvoj se vključuje tudi razvoj socialnih odnosov – te pa lahko razvije samo v vrtcu ALI v družini, kjer je 5 otrok in več z zelo malo starostne razlike(to bi bilo najbolj idealno. V taki družini je najbolj zdravo okolje za razvoj(tudi mami je v tem primeru najbrž doma). V taki družini so med otroki tudi trenja, potreben je red, delijo si naloge in odgovornosti!!!
    Seveda so babice krasne, da vskočijo kot pomoč pri varstvu, nikakor pa ni uredu, če vsakodnevno varujejo vašega otroka. Taki otroci so hočeš nočeš individualisti (še največkrat egosti), ki se jim pozna celo življenje!!!

    Otroka starši pripravimo za življenje, kjer je polno preizkusov, stresov! Vendar to za otroka ni slabo, prav v različnih socialnih interakcijah dobivaš informacijo – samo z lastno aktivnostjo (in z Božjo pomočjo)zmorem VSE – dragi starši, ne zavijajte otroke v vato, ker vam ne bodo hvaležni!!!!!

  8. gospa Stefi – ste vi individualistka, morda celo egoistka? Prepričana sem, da se namreč niste pazili v vrtcu, temveč v precej bolj naravnem okoljo (pri svojih starših/starih starših).

    Če odhod v vrtec ni stres, kako se pojasnjuje npr. naš primer – hčerka je vrtec lepo sprejela, tudi rada gre, nikoli vidnih težav. Toda, ko je začela hoditi v vrtec je bila že skoraj suha, zdaj je od tega že 5 mesecev, pa še vedno ni tam, kjer je bila prej. Ne pove za potrebo, kar je prej znala.

    To, da se stres kaže najprej na odvajanju je najbrž jasno in ne boste zadeve pojasnjevali z otroškim izsiljevanjem?!

    Prisluhniti otroku, z njim čutiti ne pomeni, da otrok v življenju nima mej, da ni deležen stresa, da mu je vse omogočeno čimhitreje.

  9. “Po mojem mnenju pri izbiri vrtca ni tako pomembno okolje, ampak so ključni odnosi.”

    Štefan, nisva tako daleč kot zgleda… Tudi jaz sem hotela povedat, da je kvaliteta odnosa pomembna. Le-ta pa je odvisna od “kvalitete” odraslega. Nenazadnje sodimo tudi vrtce predvsem po odraslih=vzgojiteljicah. So le-te poleg strokovne usposobljenosti in ustvarjalnosti tudi prijazne, nežne, a hkrati jasne, si vzamejo čas za otroka, mu zanjo prisluhnit…
    Tudi moja 2 primera nakazujeta to. Vem, da niso vse babice “predobre” in vem, da je le malo mamic nesrečnih. Toda če je tako, je vseeno situacija v vrtcu ugodnejša – tam otrok ne preživi dneva 1 na 1 v odnosu z eno tako osebo.

  10. Naturmama, odhod v vrtec je (po mojem mnenju) v vsakem primeru stres, pa čeprav so vzgojiteljice še tako dobre. Do podobnega bi verjetno prišlo tudi, če bi se otrok začel paziti pri kom, ki ga (še) ne pozna (dovolj) dobro. Stres je odhod na počitnice, pa prespati pri stari mami (čeprav si tega neskončno želiš).

    Mislim pa, da se otroci na stres drugače odzivajo. Naša se je po odhodu v vrtec začela doma bolj crkljat. Še zdaj potrebuje en tesen objem, ko jo pridem iskat v vrtec, pa malo crkljanja zjutraj, preden greva. In to ji z veseljem omogočim. Mislim, da je treba ob odhodu otroka v vrtec (pa naj bo to ob enem letu, pri treh letih ali pa kasneje, ko gre v šolo) otroku zagotoviti, da je doma še vedno ljubljen, zaželjen, pomemben. Pa če se slabo počuti v vrtcu in če to počutje traja dlje časa, bi poskusila ugotoviti, kaj je temu vzrok. Kako se odziva na vzgojiteljico, kako je v skupini, kakšno je njeno mesto, kako se vključuje…. V našem vrtcu otroci lahko prinašajo s sabo igrače, to jim tudi zelo pomaga prebroditi sresne situacije in poslavljanje od staršev.

  11. re:

    [quote=Stefi]Vidim pa tudi, da ne berete prave literature, kajti raziskave in spremljanje najlajših otrok kažejo(čivkajo že ptički na veji), da se že najmlajši otroci zaigrajo v tandemu, tudi simbolna igra se pojavlja že zelo zgodaj – seveda, če je bogato okolje!!![/quote]
    Morda pa vi ne berete prave literature. To kar jaz govorim je potrjeno. Mimogrede povsem znanstveno (z dokazi z raziskavami možgan) je potrjeno, kakšen stres doživlja in kakšne posledice ima na otroka. To seveda ne pomeni, da otrok ne sme biti izpostavljen nobenemu stresu, težava je če je otrok konstantno pod stresom, saj potem nivo kortizola sploh ne pade in posledično razvoj možganov je oviran (spet znanstveni dokazi za to, ko so merili nivo kortizola pri otrocih v vrtcu).

    Seveda se vsak starš trudi, da otroku omogoči najboljše varstvo in velikokrat to ni “domače varstvo”. Vendar to ne spremeni dejstva, da vrtec v splošnem za tako majhne otroke ni najboljša izbira.

    O zavijanju v vato pa ne bi, ker mislim, da našega niti malo ne zavijam v vato, če sledim njegovemu razvoju in ga nimam v vrtcu, ker imam pač možnost drugačnega varstva.

  12. meni pa se zdi da se tale vrtec idealizira.”moj tako rad hodi v vrtec, pa ga po službi pustim tam, jaz pa grem po opravkih”
    a ni to znak, da če se otrok boljše počuti v vrtcu, da je z nami nekaj narobe?da ne čutimo z otrokom.
    moja hči je v vrtcu, vendar vem, da ko grem naslednjič na porodniško, bo ostala doma, kljub idealnemu okolju, kvalitetni hrani in strokovni usposobljenosti.jaz sem njena mama.pa naj pišejo strokovnjaki kar hočejo.
    Žal pa je stanje v naši ljubi sloveniji drugačno…
    ga. Stefi, vi predstavljate večinsko mnenje. če vam kdo nasprotuje, ne udarite nazaj v zaničevalnem tonu (tako sem jaz začutila,ko sem brala. imamo le pogovor….

  13. Vidim, da sem izzvala kar nekaj mamic, ki se čutijo zelo prizadete. Vse drugače misliči starši,ki tudi vzgajajo drugače se seveda s tem ne strinjajo. Vsk starš ima pravico, da vzgaja otroka po svoji vesti. Otrok s svojim obnašanjem kaže ali ga vzgajate prav ali ne!!!!!!!!!

    Ko sem prebirala članke na tem forumu sem dobila boleč občutek, ki sem ga izrazila brez ovinkarjenja. Vzgoja je zelo zahtevna stvar. Če zamudiš in vzgajaš s preveč “MEHKO” vzgojo popravnih izpitov ni. Tudi ko poslušaš strokovnjake s področja vzgoje(kjer predstavlja vsak na svojo kožo pisane študije), si lahko popolnoma zmeden.Iz poplave različnih vzgojnih prijemov pa si vsak izbere svojega.

    Vendar dragi starši na tem forumu sem očitno edina, ki ne zagovarja vzgojo, ki je zdaj moderna – otrok – v središču vsega, obvarovati ga vsega….(Otrok ni večno dojenček)

    Vendar ga s tem ne pripravite na življenje.Preveč otrok poznam, ko so starši zagovarjali otroka, mu vse nudili, obvarovali ga pred vsem, nikoli povzdignili besede, niso jim razvili delavnosti, za vse je bil kriv vrtec, potem grozna šola….Hudo mi je povedati – ti otroci so zdaj na DROGI. OTROK Z NEPRAVIM OBNAŠANJEM KLIČE STARŠA “USTAVI ME” – ni važno koliko je star( izbere samo vedno hujša dejanja).

    Mogoče me boste razumeli kako dobronamerno je moje pisanje. Otroci so ti dani v varstvo, od Boga so! Niso naša last. Tudi ni pošteno da jih spravljamo v inkubator, ker se v jedru mam razvija vez, ki je sedaj mnogi otroci ne morejo preseči. Vedno dlje so otroci doma, do kdaj se študira. Jaz se s tem ne strinjam. Prepričana pa sem, da preveč zaščitniška vzgoja pelje v tak način.

    Moj način komuniciranja je zelo konkreten. Iz izkušenj pa vem, da je treba vsakemu staršu priznati, da kakor vzgaja najboljše vzgaja. Samo to je zame nepošteno. Vendar le tako glede vzgoje ne prihajaš do konfliktov. Ampak čas je pravi pokazatelj, ko gledaš sadove svoje vzgoje!!!

    1. Mladi, ki danes izkoriscajo “mama-hotel” in ostajajo vedno dlje v studiju in doma pri svojih mamah, so odrascali v casu, ko je vecina teh istih mam odsla v sluzbo za poln delovni cas in so jih dale v vrtce. Ravno v vrtcu se naucijo, da jim je vse na pladnju prineseno – zlijejo se s skupino, nikoli ne vidijo, kako se pripravlja malica oz. kosilo,od vrstnikov se naucijo kup neumnosti (otrok je prevec, da bi se dalo podrobno opazovati posameznega otroka, opozarja se samo na ekstremne izgrede), podredijo se skupnemu ritmu in nehajo poslusati potrebe svojega telesa. Nekoga, ki bi te potrebe tolmacil (kot zna samo nekdo, ki se v otroka vzivlja in je veliko z njim), pa ni ob njem.
      Mejo je pa treba otroku postavljati kjerkoli – le da je tista meja, ki je postavljena v rahlocutnosti do otroka, upostevajoc njegovo stopnjo, veliko bolj razumna in ucinkovita! Vsak dan je treba ugotavljati na novo, kje je treba postaviti mejo.

      Zame sploh ni dilema, ali vrtec ali stari starši, ampak ali mama sploh lahko gre v sluzbo do otrokovega 3. leta in ga prepusti nakljucjem…

      Ja, pomembno je ustvarjati optimalno okolje za otroka, se bolj pomembno pa je sebe vzgajati za ljubezen. Ce je otrok doma, se zdalec ni treba, da je zavit v vato in vseskozi v srediscu pozornosti. Saj ga mama lahko vkljuci v vse dejavnosti doma (kuhanje, obesanje perila, igra z mlajsimi bratci, sestricami, izleti itd.)Kaj pa je to drugega kot pripravljanje na zivljenje!!

      Najhujse od vsega se mi zdi, da so mame na porodniski in imajo starejse otroke v vrtcu!! Halo – kdaj pa se tukaj povezujejo bratci in sestrice med seboj? A pozno popoldne, ko so vsi utrujeni in je ze tako veliko trenj?! In kaksna je to priprava na zivljenje?! Kdaj pa ta otrok vidi in dozivi, koliko neznosti potrebuje dojencek, da je treba biti tiho, ko spi, da ima nekdo drug drugacne potrebe od njega itd.

      Vrtec je zame povsem umetno okolje. Zivljenje se spoznava skozi sipo, iz knjig in iz pripovedovanja, namesto da bi otrok izkusil stvari sam.

      V druzini poteka najboljsa socializacija – starsa kazeta otroku, kako ustvarjati ljubec odnos, v vsakdanjem zivljenju z brati in sestrami pa je nesteto moznosti za brušenje…

      Pametovanje strokovnjakov o tem (ki po moznosti sploh svojih otrok nimajo!!), kako se vzgaja otroke, mi gre ze posteno na zivce.

      Ko bi imel vsa spoznanja, ljubezni pa bi ne imel, nisem nic. To bi rada naucila tudi svoje otroke!

  14. Še to – da razložim dilemo še malo bolj poglobljeno.
    A je res tako važno, da ima otrok razvit intelekt (vsi vzgojni pristopi a ala prebudite genija v svojem otroku; spodbudno okolje, vsi mogoči pedagoški pristopi), ali je bolj pomembno, da ima razvito tudi čustveno inteligenco, ter da je sposoben empatije? Kako naj bo otrok zmožen empatije, če se ga ne zrcali? Če se preredko nekdo vživlja vanj? Če njegove potrebe niso zadovoljene?

    Če se otrok dobro počuti (čuti, da je varen, ljubljen, slišan (ni isto kot uslišan), upoštevan, ima naravno težnjo po tem, da raziskuje in tudi, da vidi drugega!! Ni agresiven ali nezainteresiran, če je zanj poskrbljeno!

    In potem slej kot prej naleti tudi na mejo – ker razdajanje jemlje energijo, morajo starši slej kot prej reči tudi NE, zdajle ne morem zato in zato. Najin odnos je pomembnejši od tega, da ti zdajle dobiš tisto reč. Rada te imam, ampak od tule naprej ne morem več. In ker je otrok bil potešen v vsem tem času, se lahko z mejo sprijazne. Če pa se starši preveč razdajajo družbi (v službi itd.), za otroke zmanjka energije. Tak otrok ne more spoštovati meje in staršev!! Kdaj pa bo čas, energija zame?!

    Če čuti preveliko konkurenco, se začne rivalstvo.Potem je kaznovan zato, ker si skuša izboriti svoj prostor pod soncem!

    To se tudi doma dogaja! Vendar je samo doma tudi moznost, da se ga sliši, da se ga celostno obravnava! Tu je treba pomagati staršem! Ne pa jih označiti kot nesposobne, nekompetentne itd. Pomagati jim, da bodo boljši starši – da si bojo vzeli več časa, da bodo imeli prava orodja za vživljanje v otroka itd. Da bodo čutili zunanje podporo za bolj ljubečo vzgojo! Ker zunanje zahteve jih tako pogosto preveč obremenijo, da bi lahko res prisluhnili otroku, kaj šele da bi res imeli moč za zadovoljevanje njegovih potreb. Če pa ves čas slišimo samo, da jih razvajamo, zavijamo v vato, da otroci z nami manipulirajo itd. Kako naj vztrajamo?!!

    Treba je stati na strani družine, ne pa ustanov!

  15. Popolnoma se strinjam, da brez ljubečega družinskega okolja ne poteka razvoj otroka v pravo smer. Vendar bi še posebej povdarila – v prvi meri ljubeč odnos med možem in ženo. Tu je prvi zgled, ki ga otrok črpa od prvega dne rojstva. Nenazadnje pogled staršev na življenje, način reševanja konfliktov…..

    Vsega tega ne dobi v nobeni instituciji. Če otroka ne pohvali oče in mama, si otrok ne bo razvil pozitivne samopodobe in bo imel na tem področju primankljaj vse življenje. za razvijanje odnosa, pa je potreben čas, ki ga družinski člani preživijo skupaj. Brez zdrave družine ni prihodnosti.

    Še vedno pa trdim, da je vrtec potrbna istitucija, kjer poteka proces socializacije že od prvega leta naprej – seveda ob družini, ki je zrela za to odgovorno nalogo – starševstvo!!!!!!!!!!

    Vzgojiteljice v vrtcu so strokovno usposobljene, zato otroci, ki so obiskovali vrtec, dosegajo boljše rezultate, ne samo na intelektualnem področju ampak tudi na reagiranje v različnih socialnih interakcijah. Ugotovitve več vrst študij PIRS(2006). Otroci,ki so obiskovali vrtec 5 let so bistveno odstopali od otrok, ki so se vključili v vrtec v zadnjem letu. Bistveno boljše dosežke so dosegali pri bralni pismenosti, rabi govora, govorno so bili kompetentnejši.

    Še enkrat pa povdarjam. Vrtca se pslužejte starši, ki ste se zato res odločili in mu zaupate. Če boste vrjeli v dobro in ne boste videli v vsem strahove, boste dobili super vzgojiteljico, ki bo vašega otroka tudi pocrkljala, ga razumela IN VSE BO SUPER!!!!!!!!!!

    ČE V ŽIVLJENJU VRJAMEŠ V DOBRO se tako tudi odvija. Samo pri vzgoji se je treba pa veliko pogovarjati – najprej mož in žena, šele potem se poslužujte druge literatur!!!!!!!!!!!

    Midva z možem sva se veliko pogovarja, vam povem, se splača.

  16. jaz se strinjam z vami, Stefi, da je treba postavljat otroku meje in četudi je doma, da se ga ne razvaja.
    vendar pa se ne strinjam s tem, da je vrtec potreben. socializacijo pridobiš tudi z vrstniki na dvorišču, v svoji družini (če ne ostaneš zgolj pri enem)….

  17. Hei folk,ceprav se ne spoznam na to mislim da otrok mora imeti dolocene meje le kam bi svet prišel brez pravil?
    Ce te otrok ne uoga botem nma prave vzgoje in ti lahko pobegne ali ce sta starša ločena zivi v domotožju!najhuje pa je ce se starša ločita in otrok pridi v napacne roke,socijalna ga odpeje in celo življenje trpii!!!upam da mam vsaj mal prav čeprav se ne spoznam na to!!!

  18. no jaz pa imam tri predšolske otroke. na začetku sem jih še mislila dati v vrtec, pa smo zaradi baby boom izviseli in tako so otroci ostali doma v varstvu babice jaz pa sem šla na polovični delovni čas.

    zdaj spreminjam svoje stališče da je vrtec potreben za otroke v stališče, da je vrtec potrebujejo predvsem starši, ker hočejo biti zaposleni.

    vrtec je lahko prijetna izkušnja, nikar pa ne trdite da vsega tega kar potrebujejo pred šolo ne morejo dobiti v domači oskrbi. to je isto kot bi trdili da dobra in kvalitetna institucija lahko zamenja družino. nikoli in nikdar. saj smo ukinili sirotišnice.

    vse kar potrebujejo pred šolo lahko dobijo doma. potrebujejo kakšnega starejšega otroka, da daje zgled, in kakšnega mlajšega, da so sami zgled. potrebujejo druženje. ampak saj ga tudi mi in gremo tu pa tak kam na obisk mar ne?

    jaz sem še iz generacije ko smo bili pred šolo v glavnem vsi doma. pa smo se družili otroci iz ulice. vsi smo bili popolnoma dobro socializirani.

    in še nekaj, kar mnogi ne jemljejo dovolj resno: en večjih problemov današnje družbe je, da otroke prehitro porinemo v samostojnost ki ji zrelostno še niso kos.

    brez dobre in trdne navezanosti in povezanosti tudi samostojnosti ni. kateri otroci ostajajo še pri 30h doma? zagotovo ne tisti ki so imeli dobre in ljubeče starše!

    in še nekaj me je zmotilo: spoštljiv odnos do otroka in dobra in ljubeča vzgoja ni razvajanje!

    kdo ima večje možnosti za preživetje na samotnem otoku: tisti ki je skrbel za dobro fizično kondicijo ali tisti ki je čist zaležan?

    tudi v svetu, pa naj bo še tako krut in grd, imajo večje šanse tisti, ki so zrasli v toplih ljubečih domovih.

  19. Toliko ste že vsi napisali….
    Uh
    V osnovi se pa strinjam z Bambi.
    Lepo si napisala.
    Otrok rabi v primarni socializaciji predvsem starša oz. ljubečo odraslo osebo, ki mu da temelj in ga pripravi za naslednjo fazo- soočenje s svojimi vrstniki in ostalim svetom. Razvoj čustvene inteligence je po mojem mnenju za življenje posameznika od otroka do odraslega veliko pomembnejši kot “kvazi delanje genijev”. To naši družbi tudi primanjkuje. Vsaka čast vrtcem, ampak ne prekmalu. Tudi v šolo ne gremo s tremi leti.

  20. Ko tole berem se mi zdi, da buta ven tisti tipičen slovenski ego: “Smo jest pa mprav pa noben drug”. Vsi skupaj bi bilo dobro če bi razumeli, da ima vsak otrok drugačen potrebe in drugačen zahteve, nekateri so individualisti do drugega leta, tako po knjigi, nekateri dlje nekateri pa imajo zelo kamlu razvit čut za druge otroke. n tako kot prvih ni dobro prezgodaj siliti v socialne stike, tako drugih ni dobro pri tem zavirati.
    Pa še nekaj delala sem v vrtcu in vem,da za majhne otroke nikoli ne moreš poskrbeti tako kot bi zanje poskrbeli c domačem okolju. Svojih otrok nisem dala v vrtec do tretjega leta, ker vem, da so bili takrat dovolj zreli, da so razumeli, zakaj so tam in so znali zase poskrbeti vsaj toliko, da niso bili žejni, lačni, in polulani. Roko na srce v vrtcu je urnik pa naj vam ravnateljice in vzgojitejice zatrjujejo kar hočejo, previjajo se otroci ob urah, jedo in pijejo ob določenih urah, pa mi povejte, so vaš otroci žejni vedno ob isti uri??? Si vedno želijo piti zdaj vodo, zdaj čaj zdaj sok???, roki z aobjem pa ima tudi vsaka vzgojiteljica samo dve, kar pomeni, da če so se štirje otroci crkljali, jih je 6 še vedno sedelo na tleh in čakalo na vrsto! je to za vas spodbudno socialno okolje, zamene. Res pa je, da se je potrebno soočiti z dejstvom, kaj lahko varstvo doma otroku nudi in na kakšnem nivoju. Moji otroci niso nič zaostali v znanju in nič socialno moteni, so popoonoma enaki kot vsi ostali. Družabni navihani, včasih pa pač tudi sitni. Genijev pa vrtec ne ustvarja ampak delovne navade in okolje. Tako da ne ena ne druga skrajnost nista dobri.

  21. Po mojem mnenju ljubezni in objemov ni nikoli preveč. Lahko pa je le tega premalo 🙁 ! V vrtcu kot praviš Biba ima vzzgojiteljica le dve roki otrok pa veliko več. Torej vsak naj dela kot meni da je za njegovega otroka najbolje , jaz bom svojega mucka dala v vrtec šele po drugem ali celo trtjem letu starosti. res pa je da si to lahko privoščimo zaradi babic, ki bodo pomagale. Nekateri si žal tega ne morejo privoščiti. In njihovi otroci si zaslužijo, da to mesto nadomesti vzgojiteljica. Mogoče bi na skupino bilo dobro da sta dve in ne ena vzgojiteljica. Pa smo spet tam…. :dry:

  22. Jaz bi samo rekla: odvisno od tega kako je doma in kako v vrtcu… ja v idealnih pogojih..ampak teh ni…

    Super, čestitke vsem mamicam ki imate več otrok in ste z njimi doma…ampak vse pa tega ne zmoremo… in ne prehitro obsojat mamic ki so na porodniški in imajo starejše v vrtcu… enim je pa lahko čas po porodu zelo težek…

    In ja, veliko babic prevec pedena svoje vnuke, čeprav otroci tega nočejo..kako bi sicer potebovali plenice do tretjega leta ipd…

    svet ni črnobel, zato e tale vasa debata kar malo ozka, žal

  23. Jaz sem vzgojiteljica in učiteljica in mama.
    Otrokom je nujno treba postavit meje. Logično je, da se bo v življenju srečal s stresom – kdo se pa ne? Ne moremo ga zaviti v vato. A lahko rečem, da mora biti vse primerno njegovi starosti. Otroka ne moremo “poriniti pod avtobus”. Najprej se mora navaditi na svet, pridobiti zaupanje. Res je, da so otroci različni in je težko določiti natančno mejo, a ker sem “iz foha” lahko povem, da je eno leto prekmalu. Jaz kot otrok nisem hodila v vrtec. Pazila me je babica in mi dala največjo popotnico za življenje – ljubezen, nežnost, razumljenost, notranji mir. Pa se ni ukvarjala z mano, ni bila pedagog, samo bila je tam, polna ljubezni in nežnosti. Ob njej sem čutila mir, brezpogojno ljubezen in sprejetost, ki je nisem našla nikjer drugje, šele v možu sedaj. Pa so me straši dali v vrtec. Kako sem jaz tam trpela! Mislim, da bi mi ubili dušo, če bi me tam pustili. Ampak taka sem bila jaz. Ni vsak tak. Meni pač to sploh ni bilo, a staršem nisem nič rekla. Otrok ne zna izraziti. Zjutraj, ko me je babi peljala v vrtec sem ji rekla le: Grem lahko s tabo domov? In razumela je mojo stisko in me ni nikoli več peljala v vrtec. Krasna ženska! Naj ji Bog povrne v nebesih za vso dobroto!!!

  24. Res zelo lepo napisano. Tudi jaz mislim, da bi starši morali večkrat bolj prisluhnit svojemu otroku, predvsem začutit tiste neizrečene stvari, samo kaj ko dandanes ni časa….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja