Kar počakaj, da boš imela svoje …

Foto: Canva

Gledam te. Opazujem te, kako raziskuješ vse okoli sebe, kako te vodi radovednost in želja po učenju, kako te spodbuja pogum in kako me iščeš z očmi, ko v nekaj nisi sigurna. Hitro se ti obraz zaiskri, ko me najdeš in vidiš, da sem tudi jaz tebe gledala že ves ta čas. Nasmehnem se ti in tvoj dvom se razblini, navihano se vrneš k igri.

Ko se mi tako zazreš v oči, se mi kar naježi koža ob misli, kako zelo si mi podobna. Čisto prava mala jaz, kot bi gledala svoje otroške slike. Za trenutek se mi zazdi, kot da gledam majhno sebe in dih postaja vedno težji. Misli mi drvijo nazaj v preteklost in me spominjajo na vse, kar je ta mala deklica doživela, v kakšno dekle je rasla. Začutim bolečino, ki me je klesala kot surov, neobdelan kamen, trpljenje, ki je gradilo zidove okoli mojega srca in nemir, ki je kot tornado trgal upanje v svetlo prihodnost. Ja, trenutno se spominjam samo mračnih dni in ne znam čisto razumeti, zakaj.

Skrb za tvoje dragoceno srce

Še se gledava v oči. Zdaj sem z mislimi nazaj pri tebi in razmišljam, kaj bom naredila, če tudi tebe čaka tako turbulentno klesanje v odraslost. Z vsem svojim bitjem si želim, da le ne bi bilo tako. Hkrati pa se zavedam, da te ne morem in ne smem obvarovati pred vsem trpljenjem, saj je tudi to del življenja in nujno potrebno za rast.

Vem, kako je bilo. Z razlogom se še predobro spomnim. To je dobro, ker zdaj vem, razumem, kako je težo solza občutiti na lastni koži. In ko pride teža teme kadarkoli k tebi, ti, ljuba moja, ne boš nikoli sama. Trpljenja ti ne morem odvzeti, prav tako bolečine ne, in kot mami bo to moja največja lekcija, se zavem v trenutku. Lahko pa naredim toliko več, kot to. Ti pomagam čez. Te spremljam v rasti, te poslušam, poskušam razumeti, s tabo stremim globoko v horizont in se skupaj čudiva svetu. Lahko sem ti varen dom in topel pristan, verjemi, želim si biti. Želim si, da se tvoji strahovi vedno tako lahkotno razblinijo, ko se najine oči srečajo. Da začutiš, da si ob meni varna in da hkrati zmoreš čez oviro sama.

Dočakala sem svoje …

Ko sem bila tista mala deklica, ki je včasih preveč živahno poskakovala po svetu in so mojo igro videli kot vragolije in neposlušnost, sem mnogokrat slišala, da naj samo počakam, da bom imela svoje otroke in bom takrat razumela, kako zelo sem bila naporna. Da mi bo žal, ker se mi bo vse to z lastnimi otroki vrnilo nazaj.

Najprej – prosim, ne govorite tega svojim otrokom. Vse bi dala, da bi dobila svojo živahnost in lahkotnost koraka nazaj, tako pa sem jo z leti hitro izgubila in postala tista tiha, pridna punčka, ki jo je ves svet tako hvalil, kako mirna in marljiva je.

Gledam svojega otroka in komaj čakam, da bo tako zelo podoben meni. Komaj čakam, res. Ker takrat se bom spomnila nase in bom lahko razumela, kako se moj otrok počuti. In s tem razumevanjem se bom lahko odzvala tako, kot bi si želela, da bi se takrat odzivali name. In mogoče, samo mogoče, mi uspe ohraniti tvojo živahnost in gojiti tvojo radovednost.

Tukaj sem zate, ti zlata deklica. Hvaležna za vse, kar me učiš in vse, kar  prihaja. Poslušam in spremljam. Predano ti sledim in dovolim si, da me vodi tvoja radovednost in vedoželjnost.