Kot družba smo zabredli v čudno protislovje: po eni strani so nas polna usta besed o preprečevanju nasilja, po drugi strani pa vsi po vrsti gledamo vedno nasilnejše filme, risanke … In gledajo jih tudi naši otroci.
Danes si kar težko predstavljamo zares uspešen film brez eksplozij, pušk, pretepov – skratka, brez nasilja. Z leti se stvar le stopnjuje. Virtualnega nasilja je vedno več, eksplozije vedno bolj realistične, vse skupaj pa vedno bolj nazorno.
Na seznamu najbolj priljubljenih iger letošnjega leta spletnega portala IMDb.com na primer vseh prvih deset mest zasedajo igre, v katerih glavno vlogo igra eksplicitno nasilje.
Enako je tudi z video igrami, pri katerih je to še toliko bolj očitno zaradi bliskovitega razvoja tehnologije računalniške grafike. Človek ima tako danes ob pogledu na ekran že skorajda občutek, da zre skozi okno …
Čeprav seveda poznamo tudi poučne in koristne igre, statistika žal vedno znova pokaže, da so najuspešnejše in najbolj razširjene tiste, ki so nasilne ali kako drugače kontroverzne. V sledenju zaslužku se tako snovalci iger zatekajo k vedno bolj nazornemu prikazovanju nasilja, kar še dodatno omogoča vedno boljša tehnologija in kar uporabniki nagrajujemo z vedno množičnejšim nakupovanjem. Začarani krog je sklenjen.
Postati (virtualni) množični morilec
V nasilnih video igrah je nasilje in ubijanje ne le neizogibno, ampak celo zaželeno in s strani igre nagrajeno.
Posebnost video iger je, da smo uporabniki – nasprotno kot v filmu, kjer smo le opazovalci – sami protagonisti dogajanja. Igralci se odločimo, ali bomo stopili levo ali desno, komu bomo kaj rekli in, navsezadnje, v koga bomo namerili virtualno pištolo ter pritisnili na sprožilec. Ko govorimo o video igrah, ki vsebujejo nasilje, je potrebno hkrati dodati, da je nasilje in ubijanje v njih ne le neizogibno, ampak celo zaželeno in s strani igre nagrajeno. Igralci se tako v virtualnem svetu prelevimo v pravcate množične morilce.
O tem, kakšne posledice ima ali nima izpostavljenost takšnemu prvoosebnemu nasilju na otroke, se bomo podrobneje razpisali kdaj drugič. Toda nekaj je gotovo: nasilne video igre otroku predstavijo škodovanje ali celo umor drugih ljudi kot nekaznovano ali celo nagrajeno sredstvo za doseganje lastnih ciljev, hkrati pa ga učijo nečesa, o čemer sam sploh ne razmišlja: kako ubijati. Virtualno, a že zelo realistično.
Kako izgleda sodobna (nasilna) video igra?
Starši, ki nimamo časa za sledenje trendom najnovejših video iger, si pogosto ne predstavljamo, kako izgledajo moderne nasilne video igre. Zato si poglejmo kot primer eno najtežje pričakovanih iger vseh časov, Grand Theft Auto 5, ki je na police prišla ravno prejšnji teden. Ta nas popelje v kriminalni svet sodobnega velemesta, kjer je kraja avtomobila osnovna oblika prevoza, ropanje sredstvo preživljanja, policija pa manjša nevšečnost, ki se ji zlahka pobegne, tudi če pred njenimi očmi hladnokrvno ustrelimo nedolžnega mimoidočega:
(Priljubljenosti franšize Grand Theft Auto ob rob: histerija ob izidu pete omenjene igre je dosegla razsežnosti, podobne tistim ob izidu novega Harryja Potterja. Računalniške trgovine po vsem svetu so bile na dan izida okupirane do zadnjih kotičkov, v Londonu pa so v 23-letnika, ki je zapuščal trgovino z novo igro, zaradi nje celo vrgli opeko in ga zabodli. Mladenič je sicer preživel, a je še vedno v bolnišnici.)
Vzemimo kot primer še eno izmed uspešnic lanskega leta, igro Far Cry 3. V njej igralec prevzame vlogo mladeniča, ki se s prijatelji odpravi na počitnice na tropski otok. Tam jih ugrabijo pirati, naš protagonist pa mora svoje prijatelje rešiti in pobegniti z otoka – in pri tem ne izbira (nasilnih) sredstev. Nasilje je v njej še bolj eksplicitno kot v prej omenjeni igri:
Video igre kot orodje
Na nas starših je, da presodimo, kaj je najboljše za naše otroke, in se odločimo, kakšno vlogo bodo igrale video igre v vzgoji naših otrok.
Kot vse ostale sodobne tehnološke pridobitve so video igre v prvi vrsti orodje. Ne moremo jih vseh metati v isti koš niti jih ne moremo vseh označiti za slabe. Obstaja cela plejada odličnih iger, preko katerih se lahko otroci učijo šolske snovi, logičnega razmišljanja, motoričnih spretnosti … in celo telovadijo.
A na nas starših je, da presodimo, kaj je najboljše za naše otroke. Na nas je, da svoje otroke usmerjamo k dobremu. In na nas je, da se odločimo, kakšno vlogo bodo igrale video igre v vzgoji naših otrok. Tega ne bo namesto nas storil nihče drug.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
