Kakšna bo prihodnost družinskega življenja?

Thumbnail

Namesto socialnih transferjev nam dajte raje možnost, da sami poskrbimo zase in za svoje družine.

Nikakor nisem eden tistih, ki vseskozi vpijejo, da je vse narobe, da se komaj preživi, da ni prihodnosti (za družine) v naši državi. Prijatelji in sodelavci vedo, da sem optimist, da iščem in najdem dobro stran vsake medalje, da vidim kozarec vedno napol poln, če hočete.

Družinski ščit

Če starša vlagata dovolj v vse odnose, je družina bolje zaščitena, do neke mere imuna, na vse grožnje iz okolice.

Verjamem, da veliko družin še vedno živi dovolj dobro. Veselje in energijo črpajo iz svojih “notranjih zalog”, kot bi jih lahko poimenovali. Odnos med staršema bogati njiju in otroke, če jih imata; otroci prinašajo svežino, mladost in izzive v družinsko skupnost. Ta notranja dinamika drži pokonci mnogo družin, tudi mojo. Če starša vlagata dovolj v vse odnose, je družina bolje zaščitena, do neke mere imuna, na vse grožnje iz okolice.

Vendar tudi ta ščit ne (z)drži v nedogled. Pogosto pa umanjka vse zgoraj napisano in družina se brez konkretne podpore širše skupnosti in države hitro znajde v neravnovesju, v krizi.

Mladim družinam manjka tudi denarja

Materialni vidik državne družinske politike je le eden izmed konkretnih pokazateljev takšne podpore. Ne najpomembnejši, pa tudi ne najmanj pomemben. Pokojni finančni minister, dr. Andrej Bajuk, je večkrat napol v šali izrekel močno resnico: “Denar ni vse, ampak če ga imaš, pomirja – živce.”

Mladim družinam, po lastnih izkušnjah in po izkušnjah mnogih vrstnikov, mnogokrat manjka ravno denarja. Posledično marsikje ni miru. Svetlikov Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki se je začel uporabljati 1. 1. 2012, je v družinsko življenje vnesel še več nemira. Danes, ko imamo na mizi že prve sistematične ocene vplivov njegovega izvajanja [1], lahko vidimo, da je negativno vplival predvsem na materialni položaj družin.

Potrebno bo reorganizirati način življenja in miselnost v smeri skromnosti, preprostih izbir in aktivnega pristopa k reševanju težav.

Avtorji ugotavljajo, da so nekateri tipi družin, poleg nekaterih ostalih skupin prebivalstva, po uvedbi ZUPJS v slabšem materialnem položaju kot prej. Izpostavljajo dve kategoriji razlogov za to: 1. vrstni red prejemkov in vštevanje zneska predhodnih prejemkov v osnovo za nadaljnje pravice povzroči nepredvideno součinkovanje ter 2. upoštevanje premoženja in prihrankov pri upravičenosti in odmeri višine posamezne pravice.

Posledično so bolj ogrožene na primer enostarševske družine, družine s krediti za reševanje stanovanjskega vprašanja in družine v najemnih stanovanjih (neupoštevanje nižjega razpoložljivega neto dohodka družine pri uveljavljanju pravic), družine z dijaki (izguba državnih štipendij za mladoletne dijake) in velike družine (otroški dodatek se všteva v lastni dohodek družine pri uveljavljanju še kakšnih drugih pravic).

Ker so bili hkrati ali po uvedbi ZUPJS uvedeni še dodatni varčevalni ukrepi (Zakon o dodatnih interventnih ukrepih, Zakon o socialnovarstvenih prejemkih in maja 2012 še Zakon za uravnoteženje javnih financ), je družinska politika še bolj nepregledna in razbita. Da ne omenim oškodovanja starejših, prejemnikov državnih pokojnin oziroma varstvenega dodatka, ki so se jim razmere zaradi izgube teh prejemkov po uvedbi ZUPJS drastično poslabšale.

Naj družine živijo ali životarijo?

Kaj lahko storimo? Najprej lahko družine same veliko napravijo s spremembo miselnosti. Mimo so časi, ko bi lahko od države pričakovali, da nam bo vse prinesla na pladnju. Potrebno bo reorganizirati način življenja in miselnost v smeri skromnosti, preprostih izbir in aktivnega pristopa k reševanju težav, s katerimi se družine srečujejo. Pri tem ni zanemarljivo samoorganiziranje družin v različne civilnodružbene organizacije in drža aktivnega državljanstva, kjer se da v prihodnosti doseči marsikaj.

Družine lahko od države zahtevajo takšne razmere za življenje, da ne bodo odvisne od družinskih ali socialnih transferjev in da bodo lahko zase poskrbele same.

Tudi vloga politike je velika. V trenutno ekipo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ne verjamem, saj so ravno oni takšen zakon sprejeli. Nevladne organizacije, ki so glas družin, so poklicane, da pričnejo s sistematičnim pritiskom na ministrstvo in zahtevajo popravke in spremembe ZUPJS, ki bodo popravili zakonske krivice in prekinili z oškodovanjem družin.

Država se mora odločiti, ali bodo transferji družinam iz javnih sredstev rezultat družinske ali socialne politike. Med tema dvema je namreč temeljna razlika – ali naj družine v očeh države živijo in se krepijo (družinska politika) ali životarijo (socialna politika). Imamo analize in imamo znanje za konkretno akcijo. Takšno nerazčiščeno stanje, kakršno je trenutno, koristi samo preveč razbohoteni birokraciji, ki ima s tem zagotovljena (še vedno nadpovprečno dobro plačana) delovna mesta.

Družine lahko samozavestno zahtevajo od države predvsem takšne razmere za življenje, da ne bodo odvisne od družinskih ali socialnih transferjev in da bodo lahko zase poskrbele same. V močnih družinah je svetla prihodnost.


[1] Ocena učinkov izvajanja nove socialne zakonodaje, končno poročilo (str. 71, 72), dostopno na: http://www.irssv.si/publikacije/leto-2013/index.html.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.