Kako upočasnjevati v prehitrem svetu

Thumbnail

Sodobna tehnologija nam ponuja vedno več možnosti za prihranek s časom, a imamo ga vedno manj. In vedno premalo. Zato se nam vedno mudi. Tudi v družinskem življenju. Zakaj? In kako se malce zaustaviti?

Hitrje, hitreje, hitreje … Neprestano pospeševanje je postalo ena temeljnih značilnosti sodobne dobe, ki presega samo napredek na področju tehnologije. Je nekaj, kar kroji naša življenja in ima posledice za naše odnose, zdravje in tudi širšo družbo ter okolje. O tem govori tudi zadnja okrožnica papeža Frančiška.

O pojavu pospeševanja, o vlogi ljubečih odnosov, o času z bolnimi in ostarelimi ter o pomenu vere za upočasnjevanje je za Meractornet.com nedavno spregovoril filozof in sociolog prof. dr. Massimo Introvigne, ki predava sociologijo religije na Salezijanski papeški univerzi v Torinu, je avtor več kot 60 knjig in ustanovtelj Centra za preučevanje novih religij (CESNUR).

Zakaj smo tako zaposleni? Nenazadnje se naši avtomobili danes premikajo hitreje in naša e-pošta potuje veliko hitreje od običajne. Morali bi imeli veliko dodatnega časa.

Socologi to imenujejo paradoks pralnega stroja. Opazili so, da so se, potem ko je v razvitih državah pralni stroj nadomestil tradicionalen način pranja, ženske čez nekaj časa začele pritoževati, da sedaj porabijo več časa za pranje namesto manj. Do tega je prišlo zato, ker so sedaj njihovi možje in otroci želeli, da jim operejo več oblek in pogosteje.

Isto se dogaja z e-pošto. Dobivamo veliko več elektronskih sporočil, kot smo dobivali pisem, pričakuje pa se, da bomo nanje odgovorili takoj. Avtomobili povzročajo zastoje. Pred dvema stoletjema so hitreje prišli z enega konca Manhattna do drugega s konjsko kočijo, kot pa prideš danes z avtom med prometno konico.

Ali različne kulture in različni ekonomski sistemi dojemajo čas na različne načine?

Da. Naš način dojemanja časa je v osnovi judovsko-krščanski. Svetopisemska zgodba odrešenja se odvija v linearnem času, medtem ko je v večini drugih kultur čas cikličen. Linearni čas je ustvaril možnost, da segmentiramo čas v skladu z liturgijo. Ure so se najprej pojavile v krščanski Evropi.

Nekateri sociologi pravijo, da je mrzlična aktivnost, ki je značilna za današnji čas, ključ za razumvanje moderne kulture. Kaj mislijo s tem?

Sociologija časa je zelo vznemirljivo novo področje v sociologiji. Sodobnost lahko ločimo od drugih dob na mnoge različne načine, ampak ena od ključnih značilnosti je gotovo pospeševanje.

Obstajajo različni načini pospeševanja. Eden je tehnično pospeševanje, ki pomeni prehod od konjskih kočij do avtomobilov in od klasične pošte do elektronske. Drugi je kulturno pospeševanje, ki predstavlja menjavanje služb, krajev, kjer živimo, in celo zakoncev večkrat v teku življenja. V nasprotju s tem so naši predniki živeli večinoma v zelo stalni in nepremenljivi identiteti.

Najbolj značilno sodobno pa je psihološko pospeševanje, ta stalen občutek, da v naših dneh, tednih in življenjih nimamo dovolj časa.

Najbolj cenjena lastnost dobrega delavca danes je sposobnost večopravilnosti (multi-tasking). Ali je ta naš sistem vrednotenja zgrešen?

Večopravilnost je v sodobni ekonomiji in kulturi postala potreba. Ne moremo več nazaj v predmoderno dobo – vsaj ne za stalno, lahko pa preživimo nekaj dni “v odklopu” in živimo drugače. Ne glede na to študije dokazujejo, da bi se morali večopravilnosti posluževati le z zmernostjo, sicer tvegamo izgubo sposobnosti za osredotočanje na to, kar počnemo.

Kakšne strategije ljudje uporabljajo za upočasnjevanje?

Omenil sem že nekajdnevne počitnice na kmetiji ali celo v samostanu. To postaja vedno bolj priljubljeno, saj nas procesi pospeševanja vedno bolj in bolj utrujajo. Depresija je tudi eden od odzivov naših teles in možganov na pospeševanje. In tudi ta je vedno bolj razširjena.

Ampak obstajajo načini za to, da se malce upočasnimo in se izognemo depresiji. Ko smo recimo zaljubljeni, se naučimo “izgubljati čas” z našim ljubljenim. In isto velja v duhovnosti – naučimo se, kako “izgubljati čas” s samim seboj in z Bogom.

Pravite, da vera ponuja “otoke upočasnjevanja”. Ali to pomeni, da bodo ljudje vedno bolj sprejemali vernost?

Molitev, meditacija, obredi, to vse so učinkoviti načini za upočasnjevanje. Tako tradicionalne kot nove oblike vernosti ponujajo institucionalizirane “otoke” za upočasnjevanje, kot so recimo samostani in duhovni centri. Sam sem prepričan, da duhovnost ne izginja, ravno nasprotno, vprašanje pa je, katere oblike vernosti se bodo razcvetele in katere bodo postale žrtve pospeševanja, ki ne dopušča veliko časa za preživljanje v cerkvi.

V čem je poseben pomen preživljanja časa z bolnimi?

Na to temo je podal zelo zanimiv komentar papež Frančišek, čigar dokumenti in govori kažejo, da je seznanjen s strokovno literaturo na temo pospeševanja in ob tem tudi zaskrbljen. Bolni in ostareli živijo v svojem lastnem, drugačnem času. Ko preživljamo čas z njimi, lahko vstopimo v “svet čas”, ki je sam po sebi protiutež pretiranemu pospeševanju.

Nedavna okrožnica papeža Frančiška Laudato si tudi predlaga, da moramo ponovno premisliti svoj odnos s tehnologijo. Pa ne more ravno tehnologija nenazadnje rešiti težav, ki jih ustvarja pospeševanje?

Okrožnica želi razbiti prav ta mit. Tehnologija nam lahko pomaga, nikoli pa ne more rešiti antropoloških problemov. Premisliti moramo svoj način življenja in videti, kakšne spremembe moramo narediti. To je antropološki, politični in morda tudi teološki problem, vsekakor pa ne zgolj tehnološki.

V svoji knjigi Hitreje poljudno-znanstveni pisec James Gleick navaja na stotine primerov naše kulture instantne (takojšnje) kave, instantne intimnosti, instantne zadovoljitve. A nobenih rešitev! Ali naša življenja lahko gredo naprej še hitreje in hitreje in hitreje?

Nekateri menijo, da lahko. Eden od sociologov, ki je ustvaril področje sociologije časa, Hartmut Rosa, meni, da nas bo pospeševanje najverjetneje pripeljalo do katastrofe, tako ekološke kot politične – ker se bodo ti, ki so izključeni iz osrednjega toka pospeševanja, uprli in povzročili vojne, ki bodo nazadnje postavile preživetje človeštva na kocko.

Sam sem manj pesimističen in verjamem, da bi lahko vera igrala vlogo v tem, da nam odpre oči za tveganja, še preden bo prepozno. Kar mi je v zadnji okrožnici še posebej všeč, je ideja, da bosta estetika in umetnost tudi igrali ključno vlogo. Če se naučimo, kako se zaustaviti pred lepoto, pokrajino, umetnino, potem je gotovo še upanje.

Vir: Mercator.net
Prevod: Mica Škoberne

Foto: nidsun.com, dieteticdirections.com, thesun.co.uk, myria.com, wellbeing.co.au

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja