Kako petletni vnukinji pomagati ob ločitvi staršev

Foto: Shutterstock

Lepo pozdravljeni,

sem babica še ne 5-letne  vnukinje, katere starša se ločujeta. Partner ima zaradi nasilja prepoved približevanja in tudi stikov z vnukinjo. Prosim, svetujte mi, kako naj vnukinji to povem in kaj naj storim, ko začne kar naenkrat jokati, da bi imela atija, in sprašuje, kje je. Prosim, povejte mi, kaj ji odgovorim, saj sem čisto preplašena in nimam odgovora.

zaskrbljena babica

Iz vašega pisma vejeta stiska in nemoč in mislim si, da enako doživlja tudi vaša vnukinja, ki ji svet, ki ga pozna, zaradi njej nerazumljivih razlogov razpada.

Iz informacij, ki ste jih podali, sklepam, da je bila vaša hči žrtev nasilja s strani partnerja, ki je dobil prepoved približevanja s strani sodišča, sedaj pa sta v postopku ločitve. Ni čisto jasno, kako je bila vaša vnukinja deležna nasilja (neposredno kot žrtev ali kot priča). V vsakem primeru pa je čutila posledice tega, saj napetega vzdušja med starši in (čustvenih, včasih tudi fizičnih) posledic nasilja ni mogoče skriti, zato je bila vnukinja gotovo tudi sama žrtev v tej situaciji.

Zelo verjetno pa se vaša vnukinja tega ne zaveda, saj je bil zanjo to edini svet, ki ga je poznala, in sedaj se spreminja, kar jo bega. Otroci v tej starosti navadno dojemajo, da se stvari dogajajo zaradi njih. Posledično tudi krivdo za ločitev, odsotnost očeta, nasilje in zaplete družine praviloma prevzamejo nase. Poleg tega oče v njenem svetu predstavlja nekoga drugega kot za vašo hči – je en in edini oče, ki ga ima. Morda je bil do nje celo ljubeč. Najpogosteje pa so očetje, ki imajo težave z nasiljem, ujeti v cikle, ko so do svojih bližnjih enkrat prijazni, nežni in ljubeči ter drugič kaznujoči, grobi, žaljivi, nasilni. Pri tem so lahko tudi zavestno ali nezavedno manipulativni (npr. prevalijo krivdo za svoje vedenje na drugega). Odrasli, še posebej pa otroci so ob tem zmedeni in to zmedo v sebi rešijo tako, da ljubeča vedenja starša pripišejo staršu, groba in nasilna vedenja pa sebi (npr. ker so bili poredni, nemirni, neubogljivi, je oče znorel in jih udaril).

Vsekakor so to le špekulacije, saj ste v pismu dali bolj skope informacije, zato bom skušal podati splošne smernice, kako ste lahko vnukinji v oporo.

Pomembno je, da jo zmorete sprejemati v vseh teh čustvih, dovoliti, da jih izrazi in ji ponuditi razumevanje.

Opora v vrtincu čustev

Zelo pomembno je, da ste sprejemajoči do vseh čustev, ki jih izraža. V taki situaciji je lahko preplavljena s čustvi, ki so lahko tudi kontradiktorna: enkrat je vesela, drugič prestrašena, žalostna; enkrat ima rada očeta, drugič ga ne mara; doživlja celo paleto čustev in včasih na videz brez pravega vzroka.

Vsi ljudje v tako stresnih situacijah gremo čez različna čustva, otroci v zgodnjih letih pa tudi sicer čustvujejo drugače kot odrasli: nekaj časa so žalostni, nato pa se zaigrajo in smejijo. Potem se spet spomnijo kakšnega dogodka in so v trenutku iz sebe. To ne pomeni, da njihovo čustvovanje ni globoko ali iskreno, je pa bolj spreminjajoče in takrat, ko so v stiski, je pomembno, da ste zraven.

Pomembno je, da jo zmorete sprejemati v vseh teh čustvih, dovoliti, da jih izrazi in ji ponuditi razumevanje (npr. Razumem, da si vsa iz sebe, res je težka situacija.). Poveste ji lahko tudi, da je normalno, da čuti vsa ta različna, včasih tudi nasprotujoča si in močna čustva.

Prostor za izražanje čustev ji boste v največji meri dali na nebesedni način, zato je zelo pomembno, da ste tudi sami čustveno stabilni oz. da imate nekoga, ob katerem lahko predelujete to stisko. Če ste tudi sami preplavljeni, otroci to začutijo in pogosto v želji, da bi zaščitili vas, nehajo govoriti oz. tudi sicer odpirati teme, ki jih mučijo, saj vas ne želijo prizadeti. Na drugi strani pa ostanejo še bolj osamljeni in še z večjo težo, ki se potem lahko začne odražati preko telesnih težav (bolečine, nespečnost) ali vedenjskih (samopoškodovanje, agresivno vedenje, težave pri uspavanju, izogibanje druženju z vrstniki itd.).

Dajte vnukinji občutek, da vam je pomembna, da jo imate radi in da boste vedno tu za njo.

Kako komunicirati z otrokom, ki se je srečal z nasiljem v družini

Pomembno je, da dajete vnukinji občutek, da vam je pomembna, da jo imate radi in da boste vedno tu za njo. Še posebej, ko joče oz. je vznemirjena, je pomembno, da ostanete ljubeči in pomirjajoči: jo objamete, stisnete k sebi, zapojete. Pomembno je, da ji daste občutek, da jo razumete, da ji je težko, saj bi v tej situaciji bilo vsakemu težko.

Zelo pomembno je, da ji večkrat poveste, da za te zaplete ni ona kriva, ampak imajo odrasli svoje probleme, ki jih niso znali reševati drugače.

Pomembno je sporočilo, da nasilje ni bilo dobro in da nikoli ni rešitev, da pa ga ona ne bi mogla preprečiti, ker se to niti ni dogajalo zaradi nje.

Lahko ji daste razumevanje, da ji je težko ob tem in da bi si želela pomagati, a hkrati ji je pomembno odvzeti breme odgovornosti za situacijo.

Ko vnukinja sprašuje, kje je ati oz. kaj se dogaja, je pomembno, da ste pomirjujoči. Velikokrat so ta vprašanja izraz stiske: nočem, da se to dogaja, hočem atija in mamico skupaj. V tem primeru je predvsem pomembno, da se čuti slišana in sprejeta v tem (npr. Razumem, da pogrešaš atija; rada ga imaš, ker je tvoj ati.).

Lahko pa vnukinji v resnici nihče ni povedal, kaj se dogaja. V tem primeru je pomembno, da odgovarjate resnicoljubno, da so vaše informacije jasne in njej razumljive. Če ne veste, povejte, da ne veste, nikakor pa si ne izmišljevati zgodbic (npr. Ne vem, kje je sedaj ati. Sedaj nekaj časa ne sme do tebe, ker se je grdo vedel do tebe in mamice (oz. po presoji ste lahko tudi bolj konkretni glede vzrokov za prepoved približevanja), potem pa ga boš spet lahko videla.).

Vsekakor je pomembno, da ste pozorni na to, kako se odziva na te informacije. Če boste delili preveč svojih strahov in skrbi, bo postala nemirna, vznemirjena, lahko se bo začela norčevati ali kako drugače preusmerjati pozornost oz. ventilirati čustva.

Pomembno je, da ste v tem pogovoru tudi pozorni nase. Če vas preplavljajo občutki, potem to ni najboljše izhodišče za pogovor z vnukinjo in ji lahko poveste, da tudi vi še ne veste vsega in ji boste kdaj drugič odgovorili na vprašanje. Pomembno pa je, da potem ko se pomirite, to tudi naredite.

Zelo pomembno je, da ji večkrat poveste, da za te zaplete ni ona kriva, ampak imajo odrasli svoje probleme, ki jih niso znali reševati drugače.

Kaj še lahko naredite?

Ohranjajte rutine, saj dajejo občutek predvidljivosti in normalnosti, zaradi česar delujejo zelo pomirjujoče. Se pravi poskušajte ohraniti čim več tistih aktivnosti, ki ste jih počeli tudi včasih, na podoben način.

Povežite se z njeno mamo in jo skušajte podpreti (npr. s tem, da se več ukvarjate z vnukinjo, da jo razbremenite, ko je njena mama čustveno razrvana). Na ta način boste tudi vnukinjo obvarovali stresa, ki bi ga bila deležna ob napeti mami.

Ostanite pozorni nase – ne vam treba vseh strahov in skrbi nositi samim. Povežite se z zaupnimi osebami (npr. mož, prijateljice), ki vas razumejo in vam pomagajo, da se razbremenite.

Če imate občutek, da ste sami v tem, da vas drugi ne razumejo ali da jih samo obremenjujete, se obrnite na strokovno pomoč preko pogovora v živo ali po telefonu (npr. psihoterapijo, obrnite se na Društvo za nenasilno komunikacijo oz. katero od drugih organizacij (https://www.gov.si/teme/pomoc-v-primeru-nasilja/)), kjer lahko dobite dodatne informacije.

Vse dobro in predvsem veliko umirjenosti vam želim v tem razburkanem obdobju.