Kako je prezgodnja spolnost spremenila vse

Vir: Shutterstock

V spolnost sem se spustila iz radovednosti. Tako sem se odločila, ker sem jo hotela izkusiti. Med odraščanjem je bilo vse, kar sem zvedela o seksu to, da je za odrasle, za poročene ljudi, za ustvarjanje družine.

Potem so s tem začeli moji prijatelji in vsaj na videz ni imelo nobenih negativnih posledic. Nič bolezni, nič nosečnosti. Čutila sem, da sem sedaj na vrsti jaz.

Bila je tipična zabava s puncami, ko smo srečale skupino fantov, ki so nam namenjali veliko pozornosti. Če sem iskrena, namenjali so jo predvsem meni. Opazila sem, da se spogledujejo z mano in ne z mojo privlačno prijateljico ali simpatično mlajšo sestro. Stvar se je razvijala naprej in z enim od fantom sva skupaj pristala v sobi. Sama.

Nikoli si nisem predstavljala, da bo nekaj ur užitka pripeljalo do toliko let bolečine – in nenazadnje do prekrasne deklice.

Nekaj je bilo narobe. Počutila sem se slabo in manjkalo mi je energije – pomislila sem na vse od stresa do gripe. Prijatelj se je pošalil, da sem morda noseča. Zdelo se mi je nemogoče. A kmalu sem spoznala, da je tudi ta možnost. Lahko sem noseča.

Nisem verjela, da se to lahko zgodi meni, a nosečnostni test je pokazal drugače. Nisem si mislila, da bom novico o življenju v mojem trebuhu kdaj smatrala kot slabo. S testom v roki sem padla po tleh in začela ihteti.

Ko sem se naslednje jutro zbudila, sem si želela, da se ne bi zbudila. Tako se mi ne bi bilo potrebno soočiti s situacijo in sprejeti odločitev, ki bo zaznamovala vse moje in otrokovo življenje. Toda najprej sem morala priti v stik z očetom. Konec koncev je bil ta otrok toliko njegov kot moj. Bil je kakor strel v srce, ko ni imel nobenega namena, da bi mi pomagal. »Naredi splav ali pa ga vzgajaj sama,” je dejal.

Otrok sem si želela, vendar pa nisem še bila pripravljena biti mama. Če bi naredila splav, bi lahko obdržala skrivnost zase; celoten problem bi izginil. Potrebnih je bilo le nekaj minut, da sem spoznala, da nikoli ne bi mogla sprejeti te odločitve. Še najboljša možnost se mi je zdela posvojitev.

Obisk ginekologa in poslušanje bitja otrokovega srca je le še utrdilo mojo odločitev. Ta stvar v meni je preoblikovala “problem” v mojega lastnega otroka. Moj otrok si ni zaslužil smrti zaradi moje napake. Kar si je zaslužil, je bila ljubeča družina, priložnost za življenje.

Vedela sem, da moram povedati staršem. Bili so šokirani, žalostni, osramočeni in končno zaskrbljeni zame in za mojega otročka.

Kot je moj trebuh rasel, tako se je večalo število pogledov in obrekovanj. Ko sem povedala, da bo otrok posvojen, nihče ni vedel, kako naj se odzove. Želela sem si slišati: »Čestitam. Gotovo boš osrečila par.« ali “Kakšen blagoslov. In kako nesebična odločitev.” Vse, kar sem slišala, je bila tišina.

Ko se je otrok rodil, so vsi mislili, da bo vse po starem in bom hitro pozabila. Pa ni bilo. Trajalo je tri leta, da sem se vsaj približno vrnila na normalo.

Seksala sem, ker sem bil radovedna. Sedaj vem, zakaj je spolnost rezervirana le za zakon. Nikoli si nisem mislila, da bom zanosila, preden bom poročena. Vseeno pa lahko grem naprej brez krivde, da sem končala življenje mojega otroka in da otrok živi brez ljubečega očeta.

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.