Ko sva se z možem preselila skupaj, sva si stanovanje opremljala postopoma. Zaradi majhnih dohodkov (bila sem še študentka), se je nakup nenujnih stvari odmikal. Vzporedno s tem se nama je v avtu pokvaril avtoradio (ki pa sva ga čez kake pol leta vseeno kupila).
Čeprav bi si danes lahko privoščila televizijo, je še vedno nimava. Tako sva se naučila:
– pogovarjati se brez hrupa v ozadju
– dolge vožnje izkoristiti za dolge pogovore (pa četudi sva gradila gradove v oblakih), celo molitev
– izbirati in poslušati glasbo ki nama je všeč, ne vsega kar nam vsiljujejo na radiu in televiziji
– prebirati samo novice in informacije, ki naju zanimajo in se ogniti zasipanju z neštetimi, strašljivimi informacijami
Ugotovila sva:
– da sva precej bolj mirna v življenju nasploh
– da bi brez interneta vseeno težko živela 😉
– kako zelo se ljudje bojijo tišine
Kadar sem na obisku sem se naučila prostiti, če ugasnejo televizijo. Enostavno se ne morem zbrano pogovarjati, moti me hrup, pa tudi pogled mi stalno uhaja na ekran.
Poznam družino z majhnimi otroki, kjer televizor gori cel dan. Glede na to, kakšne »spužve« so otroci, če se z njimi pogovarjaš, gledaš slikanice, občasno pogledajo kakšno risanko… se zaskrbljeno sprašujem, koliko »smeti« iz reklam, praznih oddaj, nadaljevank in poceni glasbe absorbirajo in kako to na njih vpliva?
Nisem strokovnjak za to področje in s tem člankom ne želim dajati nasvetov. Želim le dati snov za premislek.
V čem je smisel, da prideš na druženje s prijatelji, kjer je prižgana glasba, ki ni predvidena za ples, temveč kot glasna podlaga, ki me osebno zelo moti, saj se človek ne more normalno pogovarjati. V zadnjem času so trend »kafiči« v katerih ob večernih urah vrtijo zelo glasno glasbo. Pa ne za ples. Greš po dolgem času na večer s prijateljicami, spiješ pivo in zraven kričiš kot opica, da tvoja najbližja kolegica sliši komaj vsako drugo besedo, domov pa prideš brez glasu in z bolečim grlom.
In po drugi strani: Ko ugasnete računalnik in z njim obmolkne tudi ventilator, kaj si ne oddahnete? Pogosto sploh ne vem, koliko mi nek zvok gre na živce, dokler ne obmolkne.
Ali se ljudje res bojijo tišine? Slišati sebe? Slišati svojega ljubega/svojo ljubljeno? Si še znamo šepetati? Ali s hrupom poskušamo zapolniti praznino? Če še poskušam razumeti, da obstajajo ljudje, ki bolje delajo v netihem okolju (npr. učenje), pa ne morem razumeti, da je potrebno imeti tudi v času pogovora med prijatelji, partnerji, z otroci (kar pogovorov sploh še je) stalno prižgan izvor glasbe/zvokov/hrupa.
Kaj je bilo prej? Nemir, ki ga s stalnim hrupom poskušamo preglasiti, ali pa nam stalni hrup povzorča nemir?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Ful ful dober članek. Hvala, Polona!! Točno tako čutiva tudi mi2 z možem, glede vsega, kar si napisala.
Ko se navadiš tišine, pride mir, užitek v “biti skupaj”, se začutiti, se pogovarjati…
Midva sva bila 6 let brez televizorja in povem, da je fuuulll pasalo… vse, kar sva rabila vedet sva dobila na internetu..
Sama sem zelo zelo obcutljiva na hrup, lahko bi rekla, da sem kot otrok zastrupila s hrupom (stalno priygana Tv in radio je hrescal, ipd.).. in najraje zivim v miru..
ko se je rodila hci, sva bile sami doma po cele dneve v tisini in do njenega 7 meseca brez radia.. potem smo kupili radio in ga res obcasno poslusali..tudi pri sinu smo bili veliko v tisini predvsem, ker nam je pasalo. In tudi oba otroka sta do dolocene mere obcutljiva na preveliko hrupa in prav se mi ydi tako.. ce je prevec, se primeta za glavo in se umakneta..moji starsi pa pravijo, da sta zelo, zelo obuctljiva :)mogoce sem ju pokvarila s tisino.. cas bo pokazal svoje.. moram pa rect, da je to tema, na katero bi lahko pisal in pisal…
se to.. pred kratkim smo kupili tv, ker si s tem pomagamo pri ucenju tujega jezika.. in ni nam zal.. je pa res, da ga je hitro dovolj.. 🙂 in upam, da tako ostane
In ko greste na jogging, poskušajte enkrat tečt brez slušalk v ušesih. Naj vas ne bo strah poslušat samega sebe, odmevov vaših korakov, vašega srca, ki prekrasno bije za vas. Ne bežite pred samim seboj in pred doživljanjem čudovitega stvarstva. Ne splača se. Life is too short…
Vanja, bravo!
Tudi meni ni jasno, zakaj je treba kar naprej imeti slušalke v ušesih. Da o tem, da jih imajo tudi na busu, vlaku in potem še 4m okrog šumi in nažiga kakšen “annoying” metal…
Evo, meni so pa slušalke v ušesih spremenile življenje na bolje… Odkar jih imam, mi končno med likanjem ni dolgčas in lahko poslušam podcaste 🙂
Sicer se pa strinjam s člankom – podobno sem opazila pri tamali, ko je bila še dojenček. Če sva šli kam, kjer je bilo preveč hrupno, je postala nemirna, tečna, jokava, občutljiva… in še sedaj nima preveč rada družbe hrupnih otrok.
eee, barbara_s – likanje, to je pa poglavje zase!
To je pa meni takoooo dolgočasno delo, da sem pristala na to, da bova z možem imela v hiški en prostor, kjer bo TV (!) – zdej ga nimava – pa likalnica, pa sobno kolo. Ker gonit sobno koli al pa likat… zato je pa skor nujno met TV, al pa vsaj radio!
Hehe
likanje
Meni je pa ravno likanje eno bolj zaželenih opravil. Takrat se namreč umaknem v prostor, kjer je likalna deska, pa imam mir in tišino ter sem lahko sama s sabo, pa razmišljam, sanjarim, skratka čas zame, za umiritev živcev…
mogoče ti občutki pridejo potem, o bo več otrok. Zaenkrat mi je pa še dolgočasno 🙂
Jaz pa ne maram likati, pa zato sploh ne likam več. V bistvu sem ugotovila, da če pravilno obesim, likanje sploh ni potrebno.
Sicer smo pa s tem likanjem zašle iz prave teme.
Jaz in mož sva večinoma v tišini, ker resnično ne prenesem hrupa in šundra. Začne me boleti glava in postanem sitna in razdražljiva.
Imam pa prijatelja, ki je rekel, da nikoli ne bi mogel živeti nekje, kjer je tišina, le ob prometni cesti lahko živi. Me je bilo kar groza, kakšno zmedo mora imeti znotraj, da ne prenese tišine. Pa vedno govori, da je srečen in totalno kul. Se mi je zdelo, da je krinka in potem, ko je to izjavil, mi je bilo jasno, da je vse samo fasada.
Teja, enako bi lahko rekla jaz zate kot ti govoriš za prijatelja. Da me je prava groza, ker ne preneseš hrupa. Kakšno zmedo moraš imeti znotraj, da ne preneseš enega hrupa, ki te spremlja danes skoraj povsod. Če ne drugje, ko pelješ otroka v vrtec, šolo, k zdravniku, ko greš v službo.
Ne vem, jaz spoštujem način življenja vsakega, ne glede na to ali je hrup ali tišina, poskušam ne vrednotiti, ne soditi.
Članek se mi pa zdi Polonca, en tvojih boljših. Se bere in se čuti, da si pisala iz lastnih izkušenj, to kar dejansko živiš. Le tako naprej!
Mi živimo v manjši vasi, v hiši, ki je povsem na samem. Ko smo se preselili, sem se šele zavedela, koliko hrupa je vsakodnevno okrog nas. Npr. doma me moti že brenčanje hladilnika, ki ga prej v mestu nisem niti slišala; v mestu sploh ne slišiš oz. ne zaznaš hrupa avtomobilov, tu pa slišiš avto že na km daleč in se ti zdi, da povzroča neznosen hrup. Enako je z izpušnimi plini, v mestu jih sploh ne vohaš, v naravi na samem, pa se pelje mimo tebe en avto in misliš, da se boš zadušil od smradu :huh: