Postati starš – nekaj najlepšega in neprecenljivega. Pa vendar se v tej vlogi velikokrat ne znajdemo najbolje – včasih zaradi nevednosti, neznanja, včasih pa nas preprosto kakšna stvar preseneti.
1. Dojenčki ne manipulirajo Dojenček ne joka samo zato, ker poskuša dobiti pozornost ali pa manipulirati z vami. Lahko je lačen, zaspan, lahko se neprijetno počuti (mokra plenička, prevroče/prehladno), lahko ga kaj boli ali pa mu je dolgčas. Poskusite ugotoviti, kaj ga muči.
2. Pogovarjajte se z njim Tudi če še ne zna govoriti ali če mislite, da ne razume niti ene same vaše besede. Kmalu boste opazili, da vas otrok »razume« in raje sodeluje (tudi npr. pri previjanju, če mu sproti govorite, kaj boste naredili).
3. Ne obremenjujte se s perfektno pospravljenim stanovanjem Pri majhnem otroku se odpovejte sanjam o bleščečem stanovanju in se pripravite na to, da bodo hrana, igrače in umazanija povsod. V pomoč so vam lahko velika škatla, kamor igrače na hitro pospravite, pohištvo, ki ga ni »škoda«, ter uporaba tlaka, ki se ga z lahkoto čisti.
4. Z otrokom preživite čim več časa Še prehitro bo zrasel. Pa naj skupni trenutku ne bodo samo med vikendi, ampak tudi med tednom. Razmislite o skrajšanem delovnem času. Pomislite, kaj vam bo ob koncu življenja važnejše: nekoliko več denarja na bančnem računu ali več spominov in dober odnos z otroki? Časa ne morete kupiti kasneje, vse drugo pa lahko.
5. Otrokovo zdravje Zdravje je gotovo ena od prioritet. Večina otrok v času zgodnjega otroštva zboleva zelo pogosto. Vsak majhen simptom zato še ne pomeni panike. Pri prvem otroku je to težje prenesti, ker je za vas vse novo. Vendar ne skrbite, otrokov imunski sistem se šele izgrajuje in krepi.
6. Enostavno je boljše Mnogi starši so šokirani ob dejstvu, da otroku kupijo prekrasno igračo, on pa se najraje igra s kartonasto škatlo. Najboljše so preproste igrače.
7. »Ne« in vpitje situacijo pogosto le poslabša Ob otrocih večkrat pride do točke, ko bi najraje zakričali na njih. Vendar to situacijo običajno le še poslabša. S prepovedjo (»NE!«) bo otrok še vedno osredotočen na tisto stvar, od katere ga želite preusmeriti. Preden otroku rečete “Ne”, poskusite predlagati nekaj drugega. To se zelo dobro obnese, je pa potrebno malo vztrajnosti.
Vendar pozor: so situacije, v katerih pa je potrebno otroku zaradi njegove lastne varnosti reči Ne!.
8. Otroci posnemajo VSE Ne samo, da ponavljajo vaše nerodne besede in dejanja, pač pa posnemajo tudi vaše osebnostne lastnosti, navade in vaše reakcije. Vi jih učite, kako se bodo obnašali kot odrasli.
9. Naj vas ne bo strah iskati boljših načinov starševstva Če se nikoli ne trudimo izboljšati svojega sloga starševstva, tudi ne moremo zrasti kot starši. Seveda je težko sprejeti dejstvo, da tudi pri naši vzgoji (ko smo bili sami otroci) ni bilo vse dobro, pa čeprav smo zrasli v krasne ljudi, še težje pa je sprejeti dejstvo, da smo pri lastnem otroku delali napake. To ne pomeni, da se morate počutiti krive, pač pa da si prizadevate za boljši odnos z otrokom. Nikoli ne bomo popolni, največ pa lahko naredimo, če smo odprti za nove ideje in nove poti do boljšega starševstva, ker hočemo najboljše za svoje otroke.
[i]1. Dojenčki ne manipulirajo[/i]
Najprej me zanima kaj avtorica razume pod besedo “dojenček”. Če je dosledna, potem je dojenček otrok ki se doji, kar pomeni (normalno) vsaj tam do nekje enega leta starosti.
In če avtorica trdi da otroci pri enem letu ne manipulirajo (se pravi, da jokajo samo ko je nujno in ne takrat ko izsiljujejo, ko igrajo, zato da bi dobili neko stvar oz. dosegli svoje), potem sta možni samo dve rešitvi:
1. ali nima otrok in niti nobenih izkušenj z otroci, in
2. sicer ima otroke, ampak so reveži duševno nerazviti in so pri enem letu bili še vedno na duševni ravni 3-mesečnega otroka.
V nobenem primeru pa to ni opravičilo da se piše tako zavajajoče članke (oz. dele člankov, kajti z ostalimi točkami se strinjam).
Se strinjam s h. Prva točka je “kr neki”. Drugače je pa članek kvaliteten in se strinjam z njim.
Glede preusmerjanja otrokove pozornosti in tega, da ne rečemo “ne”. To se na dolgi rok ne izide. V življenju bo otrok velikokrat slišal “ne” in bo pač moral to sprejet. Enih stvari pač ne more, ne sme. In kako se bo takrat soočil s tako frustracijo? Mi smo v vrtcu imeli enega otroka, ki je bil tako vzgajan in je bil strašno naporen, neprijeten.
Lahko avtorica pove, kako misli, da bo otrok kasneje v življneju, ko bo brez dvoma naletel na zavrnitve, le-te prenesel?
h, jaz sem ob tvoji žalitvi razumela vse prej kot sproščenega starša – pa brez zamere. Dojenček je torej otrok, ki se doji – to se strinjava. Jaz se v celoti strinjam z avtorico, da dojenček ne manipulira. Lahko pa z jokom nekaj izsiljuje, vendar tisto nekaj je zanj življenskega pomena, četudi se nam zdi brez veze. Ravno na tej točki se pozna ali znamo starši biti rahločutni in mu odgovoriti na njegovo potrebo: lakota, bolečina, izziv itd… ali ne in preprosto reči: ah on sedaj manipulira, ga bom že ugnala.
Meni so članki na iskreni.net izjemno všeč – se seveda najdejo tudi kje kakšni, ko se ne strinjam 100% ampak všeč mi je, da vztrajate na poti, ki ni lahka. Kultura vzgoje je pri nas res na psu. Vidim, da bi večina staršev rada ravno tako zagrenila svoje otroke kot so bili sami.
Tudi življenjsko pomembne stvari morajo včasih malo počakati. Če bo lačen nekaj minut ga že ne bo pobralo, se bo pa že od malega učil da svojih staršev ne more izsiljevati. Seveda dojenček ne manipulira, ker se zna, ga pa potem starši to naučijo.
@pehta,
za mojo inteligenco in inteligenco mojega otroka je žaljivo da se redno povsod pojavljajo take teze da dojenček (nenavadno, ampak ni avtorja ki bi v mesecih preciziral do kdaj to velja) ni sposoben manipulacije in da so vse potrebe ki jih izraža nujno potrebne. Že samo kot starš in opazovalec drugih otrok vem da npr. 1-letni otrok dobro loči med očetom in mamo in da pri očetu za določene stvari ne bo niti prosil (pa bo [b]vedno[/b] reagiral ob strahu, bolečini, mrazu, utrujenosti…), ob mami pa bo za isto stvar zagnal kraval in pol, to pa z jokom brez solz, za katerega se vidi da je zaigran. Če to ni manipuliranje z mamo, me res zanima kako se pa temu strokovno reče. :angry:
Preostanek članka sem pohvalil (tudi točko 7. ker dopušča izjeme), prva točka pa se mi zdi (sploh v svojem ponavljanju med raznoraznimi strokovnjaki in novičarji) žaljiva do inteligence nas, staršev, kateri bi menda naj bili sami sposobni ugotoviti kdaj je otrok resnično v stiski in kdaj samo preizkuša kje so meje (katere pa mora vsak starš znati postaviti). in posledica takih “strokovnih” nasvetov je cel kup staršev ki verjame nakladanjem kot so “otroka se do enega leta ne da razvadit”, pa “otrok do enega leta ne zna izsiljevat” in podobno, v praksi pa je cel kup nevzgojenih otrok, kateri v sebi skrivajo tesnobo in nesrečo, ker jim starši niso bili sposobni postaviti mej in zato sami ne vedo kje so.
tako da se mi smilijo otroci staršev ki so na tak način “sproščeni”, ceno za njihovo sproščenost, nekritičnost, pa tudi pomanjkanje intelekta pa plačujejo prav njihovi “ljubljeni” otroci.
pa brez zamere…
H a mi prosim lahko poveš, kaj pomeni zate razvajen dojenček in dojenček, ki manipulira?
Ker to kar običajno starši smatrajo kot razvajenost, ni razvajenost, ampak je samo naš starševski pogled na to, ker ne znamo videti otrokove prave potrebe.
Pa logično da otrok ob mami in očetu ne pokaže nujno vseh svojih občutij (kar je med drugim tudi jok), ker nima z obema enakega odnosa. Vse svoje občutke pokaže zgolj osebi, ob kateri se počuti najbolj varno, ne pa vsaki vzgojiteljici, teti, tudi očetu ne, saj imajo (večinoma) z očetom večinoma drugačen odnos. Vendar to še ni manipuliranje.
Meni je najbolj hudo pri srcu, ko vidim
… starša, ki 14 dni starega otroka ne vzame v naročje, ker ga z jokom izsiljuje, išče pozornost
… starša, ki otroka sili jesti, ker pač otrok mora toliko pojesti, kot reče starš, ne pa da je nehvaležen in preizkuša meje
… starša, ki se boji, da bo otroka razvadil, da ga otrok manipulira, ne vpraša pa se, kaj naj bi on otroku dal in kaj otrok dejansko potrebuje
Če večji otrok dejansko manipulira s starši, je to ne zato, ker so se nanj odzivali, ampak ker niso videli njegovih pravih potreb, in tudi zato, ker z njim niso znali vzpostaviti rpavega odnosa boječ se, da ga bodo razvadili.
Meni se zdite pa ubogi starši, ki vas že dojenčki očitno tako manipulirajo.
Pa tudi te osebne žalitve h se mi zdijo totalno pod nivojem odrasle osebe, kar tudi govori o tem, v kaj zrastejo otroci, ki jih vzgajajo tako kot sama trdi.
[i]H a mi prosim lahko poveš, kaj pomeni zate razvajen dojenček in dojenček, ki
manipulira?[/i]
otrok ki po tem ko pogleda npr. risanko ali pesmico na računalniku in starš prijazno reče da “je sedaj dovolj”-otrok lahko mirno sprejme to da je nečesa lepega konec in je s tem očitno sposoben osnovne frustracije, ali pa se začne metati ob tla, se dreti in zahtevati nadaljevanje risanke.
samemu pa mi je v vzor (oz. je pokazatelj) kaj je to razvajen otrok, otrok v 6,7,8 članski družini, kjer je obdan z ljubeznijo in se super razvija, po sili razmer pa se ne more obnašat kot razvajen paša ali diktator in nima osnovnih možnosti da bi teroriziral vse okoli sebe, kajti preprosto ni mogoče da bi se starši ukvarjali samo z njim. In taki otroci so nasmejani, umirjeni in sposobni [b]osnovne frustracije[/b], kar pomeni da ne zahtevajo vse prvo sekundo ko se na neko stvar spomnijo in tudi razumejo da morajo kdaj malo počakat, skratka, da ne terorizirajo sveta okoli sebe.
moj otrok je kljub nasprotovanju ostalih spal prakično v moji postelji več kot pol leta…
moj otrok je po teženju nekaterih ljudi ki me obkrožajo presuh, in bi ga moral po njihovo bolj intenzivno hraniti…
moj otrok dobi vse kar potrebuje (pa tudi kaj kar ne), pa sem od enega leta naprej vseeno kdaj vadil z njim da razume pomen besed dovolj, danes ne, tega pa res ne, malo počakaj… kljub temu da to ni bilo vedno nujno potrebno. idealno okolje za otroka je velika družina (8 otrok+ in to vsako leto enega), mama ki je vedno doma in prisoten oče. vsaj tako je bilo zadnjih pardesettisoč let (pred kontracepcijo in zaposlenimi mamami). če je torej zadnjih 50 let drugače, si ne domišljajmo da je naš otrok nek popolnoma drug “proizvod” in ga ne vkalupljajmo v naš svet, pač pa se mu potrudimo dati to kar je v njem zapisano že od pamtiveka. samo tega noče noben starš razumet in si domišlja da je en ali dva otroka kar naravno stanje, idealna družina in da se otrok v takem okolju razvija optimalno (aja, pa še vrtec pri enajstih mesecih sem pozabil dodati :s )
[i]Pa tudi te osebne žalitve h se mi zdijo totalno pod nivojem odrasle osebe,
kar tudi govori o tem, v kaj zrastejo otroci, ki jih vzgajajo tako kot sama
trdi.[/i]
in kaj naj bi po tvoje napisal o osebi ki prebere cel roman ki sem ga [b]napisal v moški osebi[/b] in me je sposobna naslavljati v ženski obliki? si pismena? si sposobna osnovne koncentracije? si sposobna osnovnega spoštovanja ki ga človeku pri pogovoru izkažemo z gledanjem v oči in sledenjem njegovi misli, pri branju pa je to možno le z natančnim in zbranim branjem? in res me zanima od kje ta logika da naj bi bile moje besede in to kar sem sam, nek pokazatelj v kaj bo zrasel moj otrok? kaj sem mogoče pisal da sem bil sam deležen take vzgoje? ali pa misliš da je otrok nujno 100% kopija starša? res me zanima kako ti je uspelo nekaj takega “logično” izpeljati? jaz si pač za koga drugega mislim da je ubogi…
8 otrok+ in to vsako leto enega, mama
ki je vedno doma in prisoten oče. vsaj tako je bilo
zadnjih pardesettisoč let
Pozabil si prišteti še stare mame, dedke, samske tete … – ki jih danes marsikatera mamica še kako pogreša …
Pa vendar: ne idealiziraj – mogoče so bili res vsi na kupu pozimi, ko ni bilo zunanjega dela, sicer pa očeta ni bilo na spregled, razen za obroke (skupni obroki-tudi to je že veliko priznam) – ampak številna družina ne zagotavlja nujno dobrih pogojev. Mene srh spreleti, ko pomislim na vzgojno geslo moje stare mame (imela je 6 otrok!!!!), ki se je glasilo: OTROK NE SME ČUTIT LJUBEZNI. Pa smo tam.
Danes smo pač zmedeni, ker različni vzgojni prijemi kar dežujejo na nas, obenem pa nas prezaposlenost odtujuje od otrok … ne zanmo pa tudi jasno predvidet posledic našega ravnanja z otrokom – ali se bo res znal upreti alkoholu, drogam, nam bo zaupal spolno zlorabo, če jo bo doživel …?
Tipamo in debatiramo, pa razvozlavamo, kaj sploh pomeni biti razvajen …
Ne vem zakaj, bi morala avtorica definirat, do kdaj je otrok dojenček. Do enega leta starosti. Dojen je lahko tudi dlje. Splošna razgledanost, h 😉
Teorije o otrok ne manipulira, otroka se ne da razvadit do pač določene starosti, ki si jo nekdo izmisli, poznam in mislim da so ena velika neumnost.
Moja sestra je bila vsa pametna, ko je rodila prvega otroka. Prvi mesec se ga baje ni dalo razvadit, potem ko je ta mesec minil, je rekla, da do pol leta otork ne manipulira, da se ga ne da razvadit, potem je mejo prestavila na eno leto. Vsi smo bili zgroženi, rekli smo ji svoje mnenje, ampak je bila najbolj pametna. Zdaj pa ima “zaostalega” mulca, razvajenega, nevzgojenega, pri petih letih je na stopnji dve letnika.
Ne s takimi teorijami, resno, ker so blazne. A se sploh poslušate? Ljudje so vzgajali že vso zgodovino, eni boljše, eni slabše, kot vedno. Ampak zdaj so pa vsi tisočkrat pametnejši in vedo, kako in kaj. Resno to verjamete? Ne bodite naivni!
re:
[quote=teja]
Moja sestra je bila vsa pametna, ko je rodila prvega otroka. Prvi mesec se ga baje ni dalo razvadit, potem ko je ta mesec minil, je rekla, da do pol leta otork ne manipulira, da se ga ne da razvadit, potem je mejo prestavila na eno leto. Vsi smo bili zgroženi, rekli smo ji svoje mnenje, ampak je bila najbolj pametna. Zdaj pa ima “zaostalega” mulca, razvajenega, nevzgojenega, pri petih letih je na stopnji dve letnika.
[/quote]
No daj konkretno povej, kaj je bila tista razvajenost pri 1 mesecu, pa pri pol leta pa pri 1 letu … Kaj je delala tvoja sestra?
Jaz sem tudi poslušala, kako imam pri parih mesecih starosti razvajenega otroka, ker ni tak, da bi ga samo odložil v voziček in bi tam cel dan ležal in spal. In je bičl grozno razvajen. No zanimivo ta isti otrok je z mojo enako vzgojo kar naenkrat zrasel v lepo vzgojenega fanta. Od kje pa? Je kar sam ratal tak, ker je poslušal kritike drugih?
Nikjer nisem napisala, da je jok trimesečnika enak joku šestmesečnika ali joku enoletnika, še manj pa trmi dveletnika. Trdim pa, da dojenček z jokom ne manipulira in izsiljuje.
Tudi če z jokom kliče nase pozornost, to ni manipulacija ali izsiljevanje, ampak izraža svojo potrebo po naši bližini.
Ja se strinjam z vami, da lahko otrok z jokom tudi manipulira, vendar tega ne počne otrok sam po sebi, ampak ker so ga starši tega naučili. In manipulira lahko samo starše, ki se mu pustijo manipulirat.
[i]Ne vem zakaj, bi morala avtorica definirat, do kdaj je otrok dojenček.[/i]
ja pol pa se lahko doji do 8 let. kaj ti torej trdiš da ta pravila ki jih je avtorica postavila zgledajo kot da veljajo za osemletnika? a po tvoje torej osemletnik ne ve kaj je to manipuliranje 😀 . o sveta preproščina 😆
otrok po 4.tednu in do dopolnjenega 1.let je dojenček, naprej malček itd. no pač, doji se lahko tudi manj kot eno leto, pa še ne pomeni, da potem ni dojenček. samo to, sem želela povedati. da so definicije jasne.
prej je pa novorojenček, da ne bo pomote 😆
Jaz se pa strinjam z Majo.
Prepričana sem, da otrok ne manipulira, lahko pa je kvečjemo bolj ali manj zahteven. Nekateri potrebujejop manj naše pozornosti, spet drugi dosti.
Tudi sama imam hčerko, ki se jo trudim vzgajati po teh načelih. Kadar ji nekaj prepovem ali pa nečesa ne more dobiti, je seveda žalostna in jezna (jaz bi bla tudi na njenem mestu). In včasih (zdaj že kar pogosto, ker je stara skoraj 3 leta) sledi tudi napad trme. Ampak sem ji ob teh stiskah vedno na voljo, da jo pocrkljam, da ji pomagam prepoznat jezo, užaljenost. Jo pocrkljam. Jo pestujem… AMPAK! tistega česar ji nisem dovolila še vedno ne dobi.
O “sveta preproščina” nehajte že tekmovat s svojimi otroci in uporabite malo iznajdljivosti, kot pa da vse označite za izsiljevanje… preusmeritev pozornosti, logična in preprosta razlaga, vnaprejšni dogovor … preprečijo veliko prepirov.
Ampak nekaterim staršem prav paše, da se borijo za svojo veljavo. Če je nimajo v družbi, da lahko vsaj nad otrokom izražajo svojo premoč.
Aja, pa hčerka zaradi tovrstne vzgoje še daleč ni “zaostala”. Ni še stara tri leta pa sama je, se zmore sama obleči, sama oditi na kahlico, pospraviti igrače, pospraviti jedilni pribor iz pomivalnega stroja… Seveda ni vedno pri volji, ko se jaz to zmislim in pogosto gre lažje, če ji pri teh stvareh pondim pomoč. Je empatična, čustvena.
Pogosto zna pravilno uporabljat izraze kot so “hvala”, “prosim”, “zdej sem pa že kar mal huda”…
In razvajenci pomoje tega ne počnejo.
Moji starši se niso strinjali z najino vzgojo, zdaj pa pravijo: Lahko se vidva to gresta pri tamali, ker je tak karakter…” Ne morem verjet, še vedno ne priznajo, da je morda obratno in je ta “karakter” morda delno tudi posledica vzgoje.
[b][i]Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje. (Kol 3,21)[/i][/b]
(Ne piše: “razvajajte jih”, piše pa: “ne grenite jih” In otroku nuditi bližino in oporo zagotovo ni razvajanje. Odtegovati jo, pa zagotovo je grenenje…)
re:
[quote=avtorica]Nikjer nisem napisala, da je jok trimesečnika enak joku šestmesečnika ali joku enoletnika, še manj pa trmi dveletnika. Trdim pa, da dojenček z jokom ne manipulira in izsiljuje.
Tudi če z jokom kliče nase pozornost, to ni manipulacija ali izsiljevanje, ampak izraža svojo potrebo po naši bližini.
Ja se strinjam z vami, da lahko otrok z jokom tudi manipulira, vendar tega ne počne otrok sam po sebi, ampak ker so ga starši tega naučili. In manipulira lahko samo starše, ki se mu pustijo manipulirat.[/quote]
Zdaj se pa že zapletate. Otrok z jokom ne manipulira, hkrati pravite da manipulira z jokom, če mu starši to pustijo… KAJ? Za eno varianto se bo treba odločit, draga avtorica.
Nič se ne zapletam. Še enkrat preberite (od besede do besede) kaj sem napisala.
Otrok [b]SAM OD SEBE[/b] NE manipulira, ampak z jokom samo izraža svojo stisko, svojo potrebo itd…. ker tega še ne zna povedati ali ubesediti.
Seveda pa otrok LAHKO manipulira z jokom (sploh starejši otrok), ker so ga starši navadili, da jih z jokom lahko manipulira. Npr. otrok pade in se udari ter začne jokat. Starši namesto, da bi ga vzeli v naročje, ga potolažili in mu pustili, da se v njihovem naročju izjoka, mu dajo bonbon ali pa kaj drugega samo zato, da ga utišajo. Če to večkrat naredijo, bo otrok hitro skapiral, da če želi neko stvar, se mora samo jokat in toliko časa tulit, da bo dobil. Ja tak otrok se je zaradi starševih napačnih “prijemov” naučil manipulacioje z jokom. Prepričana pa sem, da isti otrok ne bi reagiral tako, če bi ga starši namesto podkupovanja z bonbonom ali igračo, potolažili, vzeli v naročje itd.
A je jasno sedaj v čem je razlika?
re: re:
[quote=avtorica][quote=teja]
Moja sestra je bila vsa pametna, ko je rodila prvega otroka. Prvi mesec se ga baje ni dalo razvadit, potem ko je ta mesec minil, je rekla, da do pol leta otork ne manipulira, da se ga ne da razvadit, potem je mejo prestavila na eno leto. Vsi smo bili zgroženi, rekli smo ji svoje mnenje, ampak je bila najbolj pametna. Zdaj pa ima “zaostalega” mulca, razvajenega, nevzgojenega, pri petih letih je na stopnji dve letnika.
[/quote]
No daj konkretno povej, kaj je bila tista razvajenost pri 1 mesecu, pa pri pol leta pa pri 1 letu … Kaj je delala tvoja sestra?
Jaz sem tudi poslušala, kako imam pri parih mesecih starosti razvajenega otroka, ker ni tak, da bi ga samo odložil v voziček in bi tam cel dan ležal in spal. In je bičl grozno razvajen. No zanimivo ta isti otrok je z mojo enako vzgojo kar naenkrat zrasel v lepo vzgojenega fanta. Od kje pa? Je kar sam ratal tak, ker je poslušal kritike drugih?[/quote]
Moja sestra je v prepričanju, da njen otrok ne more postat razvajen, ker itak ne zna manipulirat in bla bla dojenčka vsakič, ko je malo zajokal, včasih samo spustil glasek, že dvignila, ga stiskala, tolažila, otroku pa še nič manjkalo ni. Lahko bi rekli, da je ljubeča mama, ampak vam povem, da smo bili vsi, ki smo jo gledali od zunaj zgroženi. Ona itak nikogar ni poslušala. To ni prvi otrok na svetu, tudi drugi kaj vemo o vzgoji in to pri njej je bilo bolno pretiravanje. V glavnem otrok je mala jokica, ki 2 uri kriči za vsako figo, izsiljuje s kričanjem, jokom, ne posluša staršev – kot da so kakšna avtoriteta :(, ko pride na obisk ne pozdravi, po cerkvi ves čas teče, govori, se ne zna obnašat, ne reče prosim, ne hvala… Katastrofa! Zdaj bo star 6 let. Nesocializiran. Živi v tem svetu in tu pač so neka pravila, ki se jih moramo vsi držat.
Je to res vse, kar človek lahko pričakuje od 6-letnika? Definitivno ne. Sposoben je veliko veliko več! To je poniževanje otroka, človeškega bitja na nizko raven.
Polonca, veš, da poznam tvojo punčko, ki je resnično čudovit otrok. Prijazen, vljuden, samostojen, empatičen… Ampak sori, tukaj se strinjam s tvojimi starši. Tvoja punčka je že po naravi nežen in prijazen otrok. Eni se taki rodijo. Gotovo sta s tako vzgojo to pri njej še dodatno spodbudila, ni pa to samo zaradi vzgoje. Sem v šolstvu in vzgoji že dalj časa in trust me, tvoja mala je taka že po naravi. Zlata.
Moja prijateljica ima tudi prvo punčko tako. Pa je rekla, da je vedno gledala druge straše zviška, kao kako dobro ona vzgaja, kako da imajo drugi take otroke, očitno nimajo pojma o vzgoji. Potem je pa čez nekaj let dobila drugega otroka. Tam sem se jaz vprašala, če ima ona kaj pojma o vzgoji. Mali je najbolj divji otrok, kar sem jih srečala. Ves čas je jokal, sitnaril, ej jaz ga prve tri leta nikilo nisem videla, da bi se nasmejal. In je bilo zanjo konec pametovanja.
Toliko o tem.
Ja… o tem pa pogosto razmišljam, da bom morda pri drugemu, če mi bo dan, jedla zarečen kruh :), pa se mi je zdelo, da sem že dovolj napisala, se nisem spuščala še v to temo.
Verjamem, da je mrsikaj na karakterju, ampak se res trudim sprejemat, nudit oporo, pocrkljat… in verjamem, da s tem ne škodujem. Kvečjemu nasprotno.
Pa hvala… je lepo slišat, če ti kdo kaj lepega o otroku reče 🙂
Se strinjam. Imam tri otroke. Ko sem imela prvega, sem bila vsa pametna in sem vse vedela, kako bi morali drugi vzgajat. Po drugem in tretjem otroku pa je vsa pamet izpuhtela :). Starši navadno ‘pozitivne’ lastnosti svojih otrok pripisujemo sebi – našemu ‘pravilnemu’ ravnanju in dobri vzgoji, ‘negativne’ pa otrokovemu karakterju.
Ja, saj vem 🙂
samo res mi grejo na živce tisti, ki so prepričanji v to, da otroci manipulirajo in izsiljujejo, pa sem malo zapametovala :whistle:
Ker verjamem, da s spoštovanjem otrok odraste v zdravega, avtonomnega, odraslega odraslega, četudi je v fazi otroka malo bolj naporen.
In ja… popolnoma se strinjam, da vsi starši delamo napake. Samo je prav, da se vsi trudimo, da ne delamo kapitalnih napak – da ne puščamo za seboj s prepiri, vojaško vzgojo, tepežem, permisivnostjo, čustveno zaprtostjo, odtegovanjem bližine…ranjenih potomcev.
To pa zelo težko naredimo, ker smo v veliki večini ranjeni sami in gremo težko preko sebe.
[i]In otroku nuditi bližino in oporo zagotovo ni razvajanje. Odtegovati jo,
pa zagotovo je grenenje…[/i]
Se strinjam z grenenjem. Ampak če otrok malo pojoka, če je kdaj sam, to še ni grenenje. Veš, kaj je grenenje? Žalitve, nespoštovanje, nesramnost, izživljanje nad otrokom, ker si močnejši, spretnejši, pametnejši. To je grenenje. Ampak gotovo tuakj govorimo o dveh različnih stvareh. Iz enega ekstrema v drugega: vsa pozornost, nič pozornosti. Oboje je slabo. Vse, kar je preveč, je slabo. Preveč hrane, preveč tv-ja, preveč spolnih odnosov, vse kar je preveč lahko razvije obsesije, zasvojenosti ali pa odpor. Kakorkoli, gotovo se strinjamo, da je tudi s pozornostjo tako, pač mora biti v pravi meri. Ampak kaj je prava mera, to je pa drugo vprašanje. Ampak tega nikoli ne vemo. Vsak otrok je drugačen. Pa če starši še tako hočejo vse dobro otroku, ga bodo nekje polomili. Tako pač to je. Enkrat mi je rekla svakinja: “Biti starš pomeni delati napake.” Pa ima verjetno kar prav. Ampak te napake bodo otrokova priložnost, da jih premaga in odraste.
Da, avtorica, jasno. In s to razlago se stirnjam. In tudi s Polonco.
[i]da ne puščamo za seboj s prepiri, vojaško vzgojo,
tepežem, permisivnostjo, čustveno zaprtostjo, odtegovanjem bližine…ranjenih
potomcev. [/i] Ful res. Verjetno res govorimo o isti stvari, le da se različno izražamo, potem pa pride do vroče krvi. Tudi to je kdaj potrebno. 😆
[i]Starši navadno ‘pozitivne’ lastnosti svojih otrok
pripisujemo sebi – našemu ‘pravilnemu’ ravnanju in dobri vzgoji, ‘negativne’ pa
otrokovemu karakterju.[/i]
Zanimiva misel. Se človek kar malo zamisli… Verjetno smo res tako prevzetni.
Tudi jaz se strinjam z ugotovitvami avtorice, zlasti s tisto o nepospravljenem stanovanju:) Vse njene ugotovitve so se tudi meni potrdile v praksi, moti pa me le to, da avtorica že razglaša, kako lepo vzgojenega otroka ima (njen odgovor z dne 24.10.2010) Vse lepo in prav, a kolikor vem je fant star dve leti in pol in se mi res zdi veliko prezgodaj za tak zaključek. Moj sin je star leto in pol in mislim, da si še mmogo mnogo let ne bom upala reči, da sem ga lepo vzgojila, če sploh kdaj.