Jezusove ženske

K ženskemu vprašanju 7/8.
Usedimo se v časovni stroj in se odpeljimo v l. 60 po Kristusu. Pristanimo nekje v Mali Aziji. Obiščimo majhne, a čile krščanske skupnosti.

Nekatere izmed njih je v prejšnjih letih obiskoval tudi znameniti „apostol narodov“ Pavel iz Tarza. Poglejmo, kaj v njih delajo ženske. Vidimo, da  so lahko voditeljice občestva, prerokinje, diakonise, potujoče misijonarke, organizatorke, mecenke … Ni da ni!

Dvignimo se spet z našim časovnim strojem ter se prestavimo za 100 let naprej, v l. 160. Ponovimo vajo. Obiščimo iste krščanske skupnosti in poglejmo, kaj v njih delajo ženske. Ups! Ali smo se zmotili? Žensk je seveda polno, a nimajo nobene vodilne vloge. Njihovo mesto je biti doma in vzgajati otroke. Na bogoslužnih srečanjih so bolj-ko-ne tiho, bolj zadaj, bolj na robu. Spredaj, pri mizi in pri besedi, so moški.

Kaj se je zgodilo vmes? To vprašanje muči tudi španskega duhovnika in zgodovinarja Fernanda Rivasa. Nanj odgovarja v knjigi Izgnane Evine hčere (2008). Ko sem na to knjigo naletel, se nisem mogel upreti skušnjavi, da ne bi prevedel prvega poglavja in ga dal na razpolago slovenskemu bralcu (prevod najdete na tej Scribdovi strani). Rivas v poglavju obrazloži notranje (cerkvene razmere) ter zunanje razloge (družbene pogoje) tako za protagonizem žensk v prvih desetletjih krščanske ere kot za velik upad ženskega protagonizma v 2. stoletju, ko ženska „ni bila le odrinjena v gospodinjski prostor, temveč tudi utišana“.

Razlog vseh razlogov, da je ženska v nekaterih primitivnih krščanskih skupnostih imela za tisti (in tudi današnji) čas izjemno vlogo, je seveda v Jezusovem odnosu do žensk. Da je Jezus imel drugačen odnos do ženske, nekaj prispeva tudi „liberalno“ galilejsko okolje (mejna provinca z več stika z drugimi kulturami), kjer se zdi, da pritisk na judovsko ženo ni bil tako močan kot v Jeruzalemu in Judeji. Daleč od tega, da bi Jezusa zapakirali v modernistično kategorijo liberalnega. Pri njem ne gre za neko odstopanje od norm zaradi odstopanja, za neko čislanje „vstajniškega“ elementa. Jezus je imel enostavno drugačen, globlji in osvobajajoči pogled na žensko. Če smo vsi enako otroci nebeškega Očeta, potem naj ne bo med nami nasilja ter odnosov izkoriščanja in gospodovanja, kakršnega koli gospodovanja – tudi moškega nad žensko.

Ali je Jezus začrtal žensko emancipacijo? Odgovor je: da! Iz vloge žensk v prvih krščanskih skupnostih vidimo, da je od njega začrtana emancipacija hitro imela tudi konkretne sociološke posledice. Če je Jezus bil tako „napreden“, zakaj potem ni postavil žensk za apostole? Odgovor je: Kdo pravi, da jih ni? Če so Dvanajsteri bili samo moški, to še ne pomeni, da apostolske službe v širšem pomenu te besede niso vršile tudi drugi, tudi ženske. Ali ne imenujemo Marije Magdalene apostola apostolorum (apostolka apostolov), ker je prva prinesla novico o praznem grobu? Ali nas strokovnjaki za Novo zavezo ne opozarjajo, da je poleg Dvanajsterih takrat delovalo še več močnih oznanjevalnih skupnosti (antiohijska, galilejska, skupnost „ljubljenega učenca“ …) in da je možno, da so v kateri izmed njih ženske imele vodilno vlogo?

Zlasti primer Marije Magdalene je poučen. Biblična stroka ga v zadnjih letih pogumno razvozlava in nekaj stvari je jasnih: Marija Magdalena ni bivša prostitutka in je ne gre enačiti z grešnico iz Lk 7,36-50; gotovo je imela težko preteklost (sedem hudih duhov), a Jezus jo je osvobodil; postala je njegova odlična učenka, prva „v razredu“ (trenutno najbolj brani španski teolog J. A. Pagola, katerega knjiga o Jezusu je že pri 10. ponatisu, jo imenuje „njegova najboljša prijateljica“); bila je neomajna in pogumna ob dramatičnih velikonočnih dogodkih; v prvih skupnostih je uživala velik ugled, primerljiv z ugledom Dvanajsterih. Skratka, Marija Magdalena je vzorec „Jezusovih žensk“, se pravi, žena, ki so se ob Njem prerodile, osvobodile in hote ali nehote v takratno versko-družbeno teorijo o podrejenosti ženske vnesle dvom.

A Marija Magdalena je tudi vzorec „izgnanih Evinih hčera“ antičnega krščanstva. K temu so nemalo prispevale sekte krščanskih gnostikov, ki so Marijo Magdaleno vzele za svoj prapor in jo razglasile za vir skrivnih Jezusovih naukov, ki jih naj ne bi niti apostoli poznali. Na drugem mestu je strah, da bi prevelika Magdalenina bližina „ogrozila“ Jezusovo posvečeno samskost. Na tretjem pa seveda splošen trend zmanjševanja vloge žensk. Rezultat vsega trojega? V 5. stoletju je Marija Magdalena že „spoznana“ za bivšo prostitutko in njena poglavitna duhovna drža poslej bo  spokorništvo.

Kakšno bo poslej želeno mesto za samostojne, lepe in pametne ženske? Priporočal se jim bo kakšen  temen kot, v katerem naj premišljujejo in se kesajo za grehe svoje mladosti.

* Oktobra 2012 sem se na madridski jezuitski univerzi Comillas udeležil teološkega simpozija o zakonu in družini. Tam me je zadel stavek, ki ga je izrekel jezuit Pablo Guerrero, eden izmed predavateljev: „Odnos med moškim in žensko je večji vir zla kot nepravična delitev dobrin med Severom in Jugom.“ Po simpoziju sem razvil nekaj zapisov o t. i. „ženskem vprašanju“. Zapise dajem na razpolago dobrim ljudem, ki delajo in berejo portal Iskreni.net.