Če ga vzameš zgolj kot ureditev formalnosti v dogovoru za čim bolj normalno skupno sobivanje z nekom, potem res ni dosti več od tega in je lahko v trenutku slabosti neuporaben kos pozabljene preteklosti, ki ga zavržeš kot staro svetilko, ki ne paše več v tvoje življenje.
Lahko pa je sveta stvar, za katero si pripravljen dati življenje, a ne v tem smislu, da bi se jutri junaško v stilu filmskih junakov vrgel pod vlak in je stvar rešena, temveč bolj v tem, da v smisel svojega življenja in bivanja na tem svetu neločljivo vključiš osebo, ki postane soavtor (tudi) tvoje prihodnosti.
V zakonu ne gre le za medsebojno spoštovanje in sprejemanje vsega, kar sva prinesla s sabo v najin Veliko večji del poguma za zakon predstavlja odločitev za spoštovanje in sprejemanje tega, v kar se bo kdo od naju spremenil in kar bo kasneje v življenju še postal.odnos na začetku najine skupne prihodnosti, saj ta lahko v smislu ‘videno, kupljeno’ predstavlja lažji del odločitve zanj. Veliko večji del poguma za zakon predstavlja odločitev za spoštovanje in sprejemanje tega, v kar se bo kdo od naju spremenil in kar bo kasneje v življenju še postal. Odločitev namreč pomeni ločitev od ‘najprej jaz’ in pripravljenost sprejeti in spoštovati ‘najprej midva’. V vsem tem, kar sva bila nekoč, kar sva danes in kar nekoč bova.
Marsikdaj je to videti otročje lahko, sploh od zunaj, ko opazuješ instagram zgodbice srečnega para in lepe družinice, ki nasmejana pozira trenutku nedeljske sproščenosti (opisujem svojo družino, ki jo na ta način izpostavljam svetu). A to je le trenutni posnetek realnosti, katere dinamika je včasih tako silna, da bi opazovalec lahko hitro obupal in izgubil pogum za takšno pot. A ta dinamika odnosov, ki marsikdaj utruja telo, v isti sapi napolnjuje in utrjuje duha, ki napaja telo za pričakujoče vznemirjenje do nadaljevanja poti.
Meni je zakon sveta stvar. Verjamem, da je kljub občasnim občutkom negotovosti trdno v Božjih rokah, a ne na način, da bi se brezskrbno predajal garanciji neomejenega roka trajanja, temveč tako, da sem odgovoren opraviti svoj del naloge.
Izjemno sem hvaležen za ženo, s katero deliva iste vrednote in vizijo ter počasi, a vztrajno rasteva skupaj. Hvaležen sem tudi, da mi je bilo dano stopiti v krščanski zakon in biti obkrožen z mnogimi zakonskimi pari, ki nama predstavljajo oporno občestvo.
Imam ženo, ki jo po osemnajstih letih skupne hoje in trinajstih letih zakona še vedno občudujem v njeni lepoti, vedoželjnosti, inteligentnosti in smislu za humor.
Tomaž Ovsenik
Zapis je bil prvotno objavljen na osebnem FB profilu avtorja
