Na videz je namreč prav vse skregano z logiko. Zakaj bi v proces tako hudega trpljenja vstopil nekdo, ki bi se hudemu brez težav izognil in mu pri tem sploh ne bi bilo treba uporabiti svoje božanske moči. Lahko bi preprosto kot človek odkorakal, se potuhnil, zanikal, se opravičil, udaril nazaj … Karkoli?
In zakaj bi odrasel človek svetopisemska besedila o tem trpljenju poslušal in premišljeval vsako leto? Še več, zakaj bi v cerkev s seboj vodil tudi svoje nedolžne otroke?
Umiranje in smrt sta zaključni del življenja
Medtem ko so otroci včasih videli svoje domače umreti na domači postelji in so ob njih bedeli do pogreba, postaja smrt danes pravi tabu. Mnogi otroke obvarujejo celo pred poslovilnim pogledom na umrlega bližnjega družinskega člana. Umiranje komaj kje še sodi v domačo hišo. Preselili s(m)o ga v bolnišnice, da si ja ne bi »umazali rok«, sploh če umiranje spremlja trpljenje. Še odrasli se tem prizorom radi izognejo.
Šele misel na Ljubezen nam nekoliko odstre pravo veličino dogodka. Ne bi bilo prav, da to silno ljubezen zaslutijo tudi otroci? Kdo jim bo govoril o tem, če ne starši?
Pri Jezusovem trpljenju je šlo še korak dlje. Šlo je za čisto človeško zlobo in pravo izrojeno uživanje ob mučenju. Spletli so krono, mu jo nadeli, bolje rečeno nabodli, poiskali škrlat, ga ogrnili vanj in se norčevali iz Njega. Jezus je to mirno prenašal in sproti jemal nase vso težo grešnih dejanj. Grozljiv in hkrati do konca nor prizor, če gledamo samo iz človeškega vidika. Šele misel na Ljubezen nam nekoliko odstre pravo veličino dogodka. Ne bi bilo prav, da to silno ljubezen zaslutijo tudi otroci? Kdo jim bo govoril o tem, če ne starši?
Pregovor pravi – življenje ni potica
Mar obstaja kakšen odrasli, ki lahko reče, da še nikoli ni šel skozi obdobje trpljenja, velike stiske? Čeprav bi jih radi obvarovali, tudi otroci slej ko prej prejmejo svojo porcijo trpljenja. Bolezni, smrti, nesprejetje med vrstniki, zafrkavanje, prepiri v družinah … Svet je poln tega! Otroci morajo vedeti, da trpljenje obstaja, sicer je prehudo, ko ga sami prvič izkusijo.
Spomnim se težkih trenutkov svojega življenja. Ne vedno, a včasih sem pomislila, da je to le delček trpljenja, kakršnega je doživljal Jezus. Da par korakov delam ob njem, z njim. Da me razume, da čuti z menoj. Ne bi bila podobna misel lahko tolažilna tudi za naše otroke ob težkih trenutkih?
Bog nas ima neizmerno rad
Otrokom je treba o Božji ljubezni govoriti neprestano. Skozi zgodbe o Jezusovem življenju, skozi čudeže, ki jih je delal in skozi žrtvovanje, trpljenje, smrt in vstajenje. V zgodbi o Jezusovem trpljenju sta skriti dve neizmerni žrtvi. Prva je bila žrtev Očeta. Kateri oče pri zdravi pameti bi dovolil, da njegov sin nečloveško trpi in umre za nekoga drugega? Druga je žrtev Sina. Prostovoljno je stopil na pot trpljenja, ker je vedel, da le tam skozi pelje pot do odrešenja sveta. Obe žrtvi je s človeškimi močmi nemogoče dojeti. Otroci morajo videti in čutiti, kako s sklonjeno glavo in s ponižnim srcem sprejemamo darilo, ki se skriva za njima. Darilo odrešenja.
Poglej še:
mag. Urška Petak: Kako otroci dojemajo smrt in na kakšen način žalujejo?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Absolutno mi je čisto normalno,da se s svojim sinom (9 let) pogovarjam o Jezusu,trpljenju,krizanju,mučenju in bicanju,smrti na krizu in kaj naj bi bilo po telesni smrti. To je skrivnost,lahko jo dojamemo in dojemamo na duhovni ravni.
Otroci so spontani,dovzetni za duhovno,če jim to dovolimo. Smrti,umiranja,trpljenja se ne dojemajo z razumom,zato jih ni strah. Takšni bi morali biti tudi odrasli.
Vsak dan otroci slišijo,vidijo o naravnih nesrečah,prometnih nesrečah,nasilju,umorih,samomorih,boleznih (raku), zlorabah po svetu in z njimi se je treba o tem pogovarjati. Seveda to ne v nedogled ali kar tako. Mora biti primerna priložnost,varen prostor za pogovor,ob filmu,igri,resnični zgodbi iz družine,soseske,šole,…
Barbara, si me prehitela. Tudi sama sem hotela približno tako napisati!
Samo barcaffe,midve bi se morale srečati,imava podobne vrednote,misli…
Res je. Tebi in tvoji družini želim blagoslovljene Velikonočne praznike.
Enako tudi vsem Iskreni net.