Je lažje hoditi v službo ali biti doma z otroki?

Foto: Shutterstock

Včasih so mame, ki so ostale doma, poslušale: »Kaj vendar delaš ves dan?« Kakšen podoben komentar slišimo še vedno, a v zadnjem času sem pogosteje deležna sumničavega: »Uf, to je pa res naporno!«

Odkar večino časa preživim doma z enim, dvema ali tremi otroki, sem se navadila na številne pripombe. Na izraze podpore ali rahlega zavidanja (»Jaz bi tudi, če bi lahko ...«), pa tudi na privzdignjene obrvi, prikrite očitke o lenobi (od ljudi, ki očitno še nikoli niso bili dlje časa sami z otroki) ali predvidevanja, kako dobro mora zaslužiti moj mož, da si to lahko privoščimo. (V resnici je večina družin, v katerih eden od staršev ostane doma, povprečno situiranih.) Nič hudega, od ljudi ne morem pričakovati, da bodo razumeli moje ravnanje in odločitve. Misliti pa mi dajo pripombe, ki jih slišim največkrat – kako naporen je čas, preživet z otroki.

Ja, čas z otroki je naporen

Pred kratkim me je mama 4-letnega edinca, ki sem jo po dolgem času spet srečala, sočutno pogledala in rekla: »Ti bi morala iti malo v službo, da si spočiješ!« Takšne izjave sploh niso redke in starši, ki sočustvujejo z mojim napornim delavnikom, tudi ne.

Da ne bo pomote – seveda so otroci naporni. Ko sem hodila v službo, pred prvo porodniško, sem med službenim časom lahko v miru popila kavo in šla na stranišče. Doma, ob prav majhnih otrocih, je bilo to težje izvedljivo oz. je šlo za loterijo – nikoli nisem vedela, kdaj bo treba reševati naslednjo krizno situacijo. Še zdaj, ko so otroci malo večji (čeprav še vedno vsi trije mlajši od 7 let) in veliko bolj samostojni, čas z njimi še zdaleč ni podoben počitku. In če je ravno malo miru, je treba skuhati kosilo, zložiti perilo, uspavati najmlajšega, narezati sadje. Tempo nikoli ne pade.

A tudi čas v službi je naporen

A če nimate sreče, da bi bili zaposleni na kakšnem posebno zakotnem sekretariatu, je treba delati tudi v službi. Včasih 8 ur, v številnih pa tudi 9 ali 10 ur dnevno. Sama sem domov vedno hodila utrujena. A to ni bilo tisto, zaradi česar sem se od službe s takšno lahkoto poslovila.Pri vseh ostalih stvareh me lahko nekdo zamenja – kot mamo me ne more. Verjetno bi razmišljala drugače, če bi me služba resnično osrečevala. A med delom v službi in »delom z otroki« sem videla bistveno razliko. Medtem ko sem si v službi pogosto zastavljala vprašanje o smiselnosti svojega početja, doma teh težav nimam. V službi je bilo treba izpolnjevati ne vedno razumne zahteve šefov, občasno delati stvari, ki niso imele nobenega smisla in izpolnjevati cilje, za katere mi je bilo pogosto vseeno. Trudila sem se, da bi jih kljub temu opravljala dobro, a ko je prišel čas za odločitev, čemu bom dala prednost, ni bilo treba dolgo razmišljati.

Čas, preživet z otroki, je vedno smiseln

Odkar večino svojega časa posvetim otrokom, si vprašanja o smiselnosti svojega početja ne postavljam več. Vem, da je moj čas porabljen na najboljši možni način. Pri vseh ostalih stvareh me lahko nekdo zamenja – kot mamo me ne more. Tudi trenutki, ko sem naveličana in imam vsega dovolj, niso izgubljeni, ampak so naložba za prihodnost.

S tem nočem reči, da je to edina pravilna pot. Seveda ne. A napor, čas in trud, ki ga vlagamo v otroke, naj bo to zjutraj, popoldne, zvečer ali ponoči, ne more biti nesmiseln. Poleg tega je večina časa, preživetega z otroki, v resnici prijetnega, ko ujamemo ritem in se dobro organiziramo. In vsekakor bolj izpolnjujočega od sedenja za računalnikom!

Zato ne grem v službo, da bi si spočila. Namesto tega si bom poskušala vzeti čas za tisto, kar potrebujemo mame ne glede na to, ali hodimo v službo ali ne. Pogovor z možem. Molitev. Čas za telovadbo in sprehod. Večer s prijateljicami. To je tisti čas, ki nas spočije, nahrani in pripravi na izzive jutrišnjega dne – doma ali v službi.