Vir: Shutterstock»Pozdravljeni! Sem mamica 18-mesečnega otroka, ki ga še vsak dan na njegovo željo malce podojim, po navadi enkrat na dan pred spanjem. Na šoli za starše nam je bilo rečeno, da ni zgornje meje, do kdaj lahko otroka dojimo, ampak do takrat, ko je obema še ok. Nedavno sem zasledila komentar strokovnjaka (sicer ne za dojenje), da če otroka dojimo po enem letu, pomeni, da ne verjamemo vanj in da ga posledično navežemo in prisesamo nase – v smislu, da iz njega delamo odvisneža. Ta razlaga me je zelo presenetila in naredila negotovo, zato bi rada slišala še drugo mnenje, ali je dojenje po enem letu res tako nezdravo in ali je vezano na otrokovo samostojnost oziroma nesamostojnost. Hvala že vnaprej za odgovor.«
Draga mamica!
Prvi koraki v svet materinstva niso nikoli lahki. Spopadamo se s tisoč vprašanji in veliko negotovostjo. Ženske sodobnega časa smo prepuščene same sebi. Naše mame in babice so bile v velikih družinah ves čas obkrožene z mamicami, dojenčki in majhnimi otroki in so sorazmerno zlahka našle zgled in neke sorte »mentorstvo«. Danes je mnogokrat tako, da je prvi novorojenček, ki ga mamica v življenju vidi, njen lastni otrok. In tako se mora v zvezi s skoraj vsem učiti na lastnih napakah in pridobivati čisto svoje izkušnje. Da je zmeda še večja, v poplavi spletnih informacij in najrazličnejših strokovnih mnenj kar mrgoli nasprotujočih se priporočil. Poleg vsega pa obstaja dejavnik maminega srca in instinktov, ki pogosto govori čisto drugače od vseh priporočil. Čemu torej slediti? Kaj upoštevati?
Vpliv kulture na dojenje
Večina kultur na planetu je svoje potomce dojila od dve do štiri leta.
Dojenje je biološki način hranjenja dojenčka, ima pa nekaj povsem kulturno obarvanih značilnosti. Večina kultur na planetu je svoje potomce dojila od dve do štiri leta, se pa ta doba v sodobni družbi spreminja. Zaradi vpliva ponujene možnosti adaptirane otroške prehrane ter zaposlitve mater zunaj doma, se je obdobje dojenja pričelo skrajševati. Svoje je pridal še čas, ki je dojke, iz organa namenjenega prehrani dojenčka, spremenil v seksualni simbol.
Najpogostejši miti o materinem mleku
Med mamami krožijo tudi miti, da mleko sčasoma postane preveč vodeno in da za otroka nima nobene vrednosti več in seveda tudi ta, s katerim ste se srečali vi – da je otroka treba odstaviti od prsi ob »pravem času«, ker mu sicer delamo škodo.
Človeško mleko po izgledu ni enako kravjemu, ki smo ga najbolj navajeni. Je veliko bolj prosojno, skoraj modrikasto.
Nobeden od teh mitov nima znanstvene osnove. Mleko se ves čas, torej še dolgo v otroštvo, če je otrok dojen, prilagaja njegovim trenutnim razvojnim potrebam. Pol letni otrok ima povsem druge potrebe, kot enoletni. Razvoj enoletnika pa je drugačen kot razvoj triletnika in mleko se temu ves čas pametno prilagaja. Mamino telo zazna, da se otrok začenja dojiti manj in začne v mleku koncentrirati snovi, ki jih malček potrebuje. Mamino mleko celo »ve« ali mama doji fantka ali deklico. Fantki dobijo več beljakovin, deklice pa več maščob. V vsakem primeru pa ima mleko izjemno imunsko moč. Čisti čudež!
Omeniti velja še vodenost mleka, ki mnoge zmede. Človeško mleko po izgledu ni enako kravjemu, ki smo ga najbolj navajeni. Je veliko bolj prosojno, skoraj modrikasto. A vsebuje vse ali, po prvi polovici leta otrokovega življenja, večino, kar človeški mladiček v določenem časovnem obdobju potrebuje za zdrav razvoj in rast.
Sledimo otroku in mu zaupajmo
Otrok sam po sebi nekega dne sede, vstane, začne hoditi, izraščajo mu zobje. Praviloma na teh področjih sledimo otroku. Ko je zrel, naredi naslednji »korak«. Pri spanju in prehrani pa bi odrasli radi vsiljevali svojo voljo. Ni logično, kajne? Primerno je otroku povsem zaupati, da bo sam pokazal, kdaj je čas za odstavljanje. Seveda pa je dojenje stvar dveh in v tem paru morata biti oba složna. Če kateremu od doječega para – mamici ali otročku – ni več do nadaljevanja dojenja, se mora drugi temu prilagoditi.
Navezanost naj bi bila torej vredu, če le ne gre za navezanost na živo, ljubečo osebo – mamo?
Kako pa je z odvisnostjo? Osebno se mi zdi izjemno povedno dejstvo, da se le redki »spotaknejo« ob stekleničke, dude in ninice v letih, ko je otrokovo »dojenčkasto« obdobje že mimo, dojenje pa se mnogokrat obravnava kot problem. Navezanost naj bi bila torej vredu, če le ne gre za navezanost na živo, ljubečo osebo – mamo?
Še k nečemu bi vas rada spodbudila, draga mamica! K poslušanju svojega notranjega glasu. Ko se otroček oglasi in bi se rad dojil, kaj slišite v globini svojega srca? Odgovor na to vprašanje je veliko pomembnejši in pravilnejši od vseh drugih prebranih ali slišanih nasvetov. Narava je v srce vsake mame položila vse, kar je potrebno. Zaupajte si!
Odgovor je zapisala Mateja Kropec Šega, mama štirih otrok in svetovalka za dojenje pri LLL.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Bom jaz povedala svojo izkušnjo. Ko sva z možem spočela otroka, sva se takoj začela odzivati na majhno bitje, ki je raslo v maternici. Želela sem si dojiti, resnično. Ta izkušnja se mi je uresničila. Nikoli nisem poslušala drugih, verjela sem vase in v mojega partnerja ki me je ves čas podpiral pri dojenju. Na začetku me je sin čisto podojil, sekirala sem se da ne bom imela dovolj mleka. To mi je bilo zelo mučno. Tudi patronažna me je spodbujala. Če bi druge poslušala, bi že po nekaj tednih odnehala in ne bi imela več mleka. Da bi imela dovolj mleka, sem potem začela piti kuhana sezamova semena (načinov, kako povečati mleko, je veliko).
Dojenje se mi je zdelo fantastično. Tako čudovita povezava med mano in sinom. Ko je bil sin bolan, ko so ga zobki matrali, ko je imel na začetku krče, pomagalo mu je dojenje. Nikoli ne bi tega zamenjala za ničesar drugega. Tudi drugim bodočim mamicam tako svetujem. Če se seveda da.
Mleka ni, če je mamica pod pritiskom največkrat, če ima strahove, če nima podpore partnerja, če vse temelji na predsodkih, kako se je včasih delalo. Če mamica kloni, potem je čustveno na tleh. Podobno je tudi s poporodno depresijo.
Samozavestna mamica, ki ve kaj hoče, ki je srečna, ki ima začrtano pot, ki ima čustva na pravem mestu, bo vedno našla pomoč, jo bo tudi prosila. Veliko je na voljo knjig, blogov, podpore pri tistih, ki dojijo, pri svetovalkah za dojenje. Ne si vzet te možnosti. Nihče ne more v teh časih reči, da ni vedel za to ali to.
Da bi mamica prenehala z dojenjem, zato ker neki strokovnjaki tako pravijo, je adijo pamet. Ravno tako, ko nekatere vzgojiteljice po vrtcih rečejo mamicam, naj nehajo dojiti, ker se dojenčki jočejo v vrtcih, ker pogrešajo zizo. To preprosto ne drži. Dojenček se joče, ker ni pri mamici, ki bi ga potolažila, ker je v tujem okolju, ker dojenček ali malček 8 ur preživi v vrtcu, ki ni njegov dom. Zavedajte se, da to da gre otroček pri 1. letu starosti v vrtec, ni humano. Midva sva dala sina v vrtec malo pred 3.letom starosti. Ja, oče je bil z njim doma, res nismo imeli zaradi tega veliko denarja vendar se je splačalo.
Dojila sem sina do 4. leta starosti. Če ne bi imela nekih zdravstvenih težav in sem morala zdravila jemati, bi ga še mogoče nekaj časa dojila, vendar moj otrok je sedaj pri 7,5 letih samostojen, ve, kaj hoče, čisto samozavesten je, ponosen je da se je tako dolgo dojil, nič ni pretirano navezan name. Zelo se rad še vedno pocarta pri naju obeh, to si želim tudi, ko bo najstnik. Ima zaupanje v naju in midva imava zaupanje vanj. Ne boji se naju, dovoljeno mu je izražanje vseh čustev. Tudi če je težava doma, včasih je bučno, glasno, ampak zanj je to varen prostor, kjer se lahko vse podeli.
Vsem bodočim mamicam in tistim, ki ste že, pa se soočate s strahovi, ste pod pritiskom, priporočam knjigo Želim dojiti Mojce Vozel, jaz sem jo prebrala, ko sva s sinom že končevala pri 4. letu starosti z dojenjem.
In še to bi povedala, sin ni imel ne dude, ne flaške, ni vlekel prsta, ko je bilo treba zaspati. Ničesar ni rabil, in to mi je v ponos. Nismo imeli neprespanih noči razen seveda ob bolezni. To je nekaj drugega. Zato bom celo življenje neizmerno hvaležna, da sva ubrala s partnerjem svojo pot, da nisva poslušala niti sorodnikov, ki so pametovali po svoje. In sin je dokaz, da se da, le poslušati je treba sebe.
Kaj bo, ko bo najstnik, ne veva, vendar sin ve, da se vedno lahko na naju obrne.
“komentar strokovnjaka” ? Po čem pa je bila ta prepoznan kot strokovnjak? Merilo? Šola za starše ima neko tradicijo in kredibilnost, zato se sprašujem KAJ in KDO je bil tisti, da je njegovo mnenje imelo tolio večjo težo, da je treba sploh dvomiti v šolo staršev; nenazadnje pa dvomiti v SVOJO LASTNO intucijo, ki bo za vašega otroka VEDNO najbolj pristna.
V “nerazvitem” svetu dojijo precej dlje. Marsikje je to tudi edina redna hrana malčkom. No, v “razvitem” svetu pa je ključen zaslužek posameznikov, zato gre vse v maloro. Adaptirane formule so lahko OK, če drugače ne gre. A o tem sem že pisal: hitro otroka razvadimo na obilen vnos brez truda in potem se noče več matrati za sesanje. In pristanemo na steklenički za zmeraj. Formule so samo izhod v sili.
Uredništvo: Dojke so postale seksusalni simbol? Prosim! kdaj pa niso bile?! Že iz časov Adama in Eve. kar pa je razlika pa je spet kapitalizem, kjer se s pomočjo dojk vse lažje trži. Torej spet zloraba tega seksualnega simbola v komercialne namene. Pa bi ostali v socializmu! Tam tega ni bilo, ni bilo dovoljeno, nihče ni zlorabljal seksualnosti v komercialne namene.
Mleko postane “vodeno” skladno s formulo ki jo otrok potrebuje ob določenem času. Tudi kravje mleko spreminja formulo glede na starost telička.
OK preberimo še članek … juhu, enako piše.
Res je, okus mleka je drugačen pri fantku, ko pri punčki. Preverjeno 🙂
Dojenje pri prvem ni šlo, mama dala flaško, otrok ni hotel več sesati, dojko je imel za dudo. Kmalu je povsem nehal in bil samo na flaški. Še danes je najbolj len otrok naše družine, čeprav smo vsa leta delali na tem. Naslednji se je rodil s carskim rezom. Vstrajal sem, da mu flaške “za življenje” ne sme dati. Je bilo nekaj joka a potem je mleko steklo tako, da se polivalo ven samo od sebe in sva na koncu starejšemu čokolešnik delala na tem mleku. Pri naslednjih otrocih dojenje ni bil noben problem, ker je mamica zaupala vase!!
In pritrditev Barbari: Edino naš tavelik, ki je vlekel flaško, je imel potem problem opustiti dudo. Vsi naslednji so dudo zahtevali minimalno ali pa sploh vrgli čez sobo v kot. Tavelikemu smo dudo odrezali, da ni bili cuclja na koncu … je mel kak teden, se jezil, potem pa jo vrgel v smeti.
Dojenje = zdravo