Jaz, ti in najin terapevt

Se sliši osladno? Preveč holivudsko? Mogoče, vendar je popolnoma resno. Uspešna psihoterapija je  namreč odvisna od vzajemnega sodelovanja terapevta in vsakega posameznika na terapiji. In to ne drži le za Hollywood, temveč tudi za Slovenijo. 

KLJUČNO JE SODELOVANJE CELOTNE TROJKE: MOŽA, ŽENE IN TERAPEVTA

Naslednje točke opisujejo kako ljudje doživljajo terapijo in terapevta. Vključene so nekatere izjave udeležencev relacijske zakonske terapije, katerim smo iskreno hvaležni za sodelovanje.

1. Pomemben je odnos s terapevtom, ki je odnos partnerstva.

Vzajemen odnos med vsemi člani na terapiji, ki temelji na sočutju, sprejemanju in spoštovanju kulturnega ozadja, prepričanj, vrednot in osebe (se pravi spola, rase, etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti, vere), je zagotovo pomemben dejavnik, ki spreminja srce in razum vseh udeleženih na terapiji.

V odnosu s klienti se spreminja tudi terapevt. Terapevt je hvaležen za vsakega posameznika, kateremu želi pomagati v stiski, je do njega in njegovih problemov sočuten, ga ne sodi in z njim vzpostavlja enakovreden odnos. Terapevtski odnos tako postane odnos medosebnega zaupanja, kar je predpogoj za iskanje ustreznih rešitev problema.   

Urška nam je zaupala, da se je na terapiji počutila sprejeto in slišano, čeprav stvari, o katerih so se pogovarjali, niso bile ravno prijetne. »Odprl se mi je nov pogled na samo sebe, mojo preteklost in delovanje v sedanjosti. Presenečena sem bila, da to ni bilo samo na razumski ravni, temveč sem stvari doživljala tudi na čustveni ravni, čeprav nisem ravno čustven človek in sem k terapiji pristopala zelo razumsko.«

2. Blagodejno je, da se terapevt ne postavi na nikogaršnjo stran, pomaga pa začutiti in izraziti tisto, kar se skriva pod površjem.

Na terapiji se odpirajo mnogi neprijetni občutki in dvomi, kar pa še ne pomeni, da stvari ne gredo na bolje.Na terapiji se odpirajo mnogi neprijetni občutki in dvomi, kar pa še ne pomeni, da stvari ne gredo na bolje. Pomembno pa je, da klienti jasno povedo, kaj od terapije pričakujejo, da skupaj s terapevtom zastavijo cilje terapije, da izrazijo svoja občutja, če se ne strinjajo s terapevtovim načrtom ali načinom komunikacije.

Maji in njenemu možu je bilo negativne občutke pretežko nasloviti. Povedala je takole: »Žal sva zamenjala dve terapevtki, saj je šla prva na porodniški dopust. Ta sprememba je bila zame zelo naporna, saj sem imela občutek, da smo se s prvo bolje ujeli. Pri drugi terapevtki nisem občutila takega sočutja, velikokrat sem se počutila povoženo in dajala je velik občutek neenakovrednosti – večkrat je resneje jemala moža. Tudi mož je nekajkrat potrdil, da se tudi njemu tako zdi, nisva pa zbrala toliko poguma, da bi to temo odprla in jo razčistila. Pri drugi terapevtki pa sva veliko pozitivnega odnesla s temami, ki so bile povezane z vzgojo.«

3. Pomembno je vzdušje na terapiji.

Terapevtski proces poteka več tednov zapored. Tako se tudi vzdušje ter doživljanje iz tedna v teden spreminja (včasih na bolje, včasih na slabše), kar je znak, da so odnosi dinamični in spremenljivi. Samo kot taki lahko omogočajo napredek in razvoj.

Neja je terapijo doživljala kot vsakotedensko priložnost, da se pod strokovnim vodstvom z možem ozreta na trenutke v njunem odnosu, ki ju v dani situaciji zaznamujejo in odkrivata, od kod izvirajo njuna doživljanja. »Velikokrat sem na terapiji dobila potrditev, da čutim prav. Poleg tega sem vodenje terapevtke doživljala kot spodbudo za moža, da stopi v stik s seboj in s svojo zgodovino. Z vsakim srečanjem pa sva veliko bolj razumela drug drugega.« Njenemu možu se je terapija zdela poučna in zanimiva, predvsem zaradi življenjskih primerov in logičnih razmišljanj o rešitvah oziroma razumevanju sozakonca.

4. Pomembna je terapevtova osebnost.

Čutiti je, da pari želijo v svoj odnos povabiti osebo, ki ji lahko zaupajo in hkrati od nje dobijo dovolj sočutja in pozitivnih vzpodbud za iskanje poti, ki je namenjena prav njim.

Prav zato mora biti terapevt stabilen in dosleden ter mora zagotavljati prostor varnosti, še zlasti če človek, ki išče pomoč, trpi za kakšnim psihiatričnim problemom in sam v sebi ni stabilen. Terapevt naj bi bil čim bolj pristen, čuteč in iskren, tako osebno kot profesionalno. A hkrati tudi skeptičen in kritičen, kajti ljudje včasih lažejo, ker jih je sram priznati napake ali da bi se izognili osebni odgovornosti. Dobro je, da terapevt zna poslušati, raziskovati probleme in se učiti. Ves čas mora delati tudi na sebi, saj je le tako lahko dober zgled sprememb.

Najpomembnejše pa je, da terapevt svoje delo opravlja z veseljem ali, kot je rekel Matej: »Priporočam terapevte, ki so s srcem pri stvari in zadeve ne opravljajo zgolj zaradi dela samega, ampak dajo človeku vedeti, da jim je, po zgledu Kristusa, pomemben prav vsak (tudi še tako težek) človek. Ta pogled, da si človek in da si v bistvu dober (kljub pomanjkljivostim), je zlata vreden.«

5. Pomembne so terapevtove izkušnje, profesionalna znanja in kompetence.

S terapijo ne izgubiš ničesar, kvečjemu pridobiš.Terapevt mora biti sposoben podati pojasnila glede posameznikovih simptomov na razumljiv, preprost in ne preveč znanstven način, ki osmisli to, kar posameznik doživlja in kar je. Zato mora uporabljati vrsto medosebnih spretnosti. Zmore narediti sprejemljiv načrt zdravljenja za vsakega posameznika in ga deliti z njim. Če sam ni usposobljen za določeno psihiatrično motnjo, mora posameznika preusmeriti drugam. Sproti mora preverjati, kako napreduje zdravljenje in komunikacija. Ne sme izdati in kršiti zaupanja svojih klientov. Stalno se mora izobraževati in slediti sodobnim smernicam na področju psihoterapije.

Tadeja nam je zaupala slednje: »Terapija je v naši družbi vse manj tabu. Včasih se mi zdi, da gre v družbi za poplavo terapevtov, se pa zavedam in sem tudi okusila, da niso vsi dobri, in je tudi tukaj potrebna previdnost. Posledica dobrih terapij oziroma truda za zakon, kar je odvisno od cele trojke (terapevt in zakonca), so boljši zakoni, boljše čustveno stanje otrok, boljša vzgoja, dolgoročno boljša družba. S terapijo ne izgubiš ničesar, kvečjemu pridobiš.«

6. Pri izbiri terapevta … sledite svoji intuiciji.

Ste vedeli, da ljudje že po 50 milisekundah zaznamo, ali lahko nekomu zaupamo ali ne. Zato se tudi pri izbiri terapevta lahko zanesete na lastno intuicijo.

Pokličite terapevta po telefonu in bodite pozorni na vaše občutke ob pogovoru. Povprašajte ga vse, kar vas zanima. Če ste v hudi stiski in si terapije ne morete privoščiti, povprašajte za možnost znižanja plačila ali brezplačno terapevtsko obravnavo.  

Bodite pozorni na občutke ob prvem osebnem srečanju, ali ste se začutili, ste odšli mirni ali še bolj vznemirjeni, ste težko spregovorili ali ste se sprostili in so misli tekle. Če ste začutili, da se s terapevtom ne ujameta, mogoče ni za vas; lahko pa so vaši tesnobni občutki globljega pomena. Spregovorite o njih s terapevtom, vam bo takoj lažje. Naj vas ne bo strah zavrniti terapevta in iskati pomoč drugje, če se ne počutite varno.

Če med terapijo česa ne razumete, vprašajte za pojasnilo. Če se počutite negotovo, vprašajte, kaj se dogaja in zakaj, saj boste le tako lahko upoštevali navodila in naloge, ki vam jih terapevt naloži in boste razumeli, zakaj so pomembne. Bodite pozorni, ali je terapevtu pomemben vaš napredek. Če imate občutek, da terapevt samo sledi nekim pravilom in vas ne sliši, mu morate to povedati. Razumeti morate, da je v nekaterih primerih vaše nelagodje povezano s procesom zdravljenja.

Zato zberite pogum in sledite svojim občutkom. Tako na terapiji kot tudi v življenju.  

*Imena so izmišljena zaradi varovanja osebnih podatkov. Zahvaljujemo se vsem sodelujočim parom in posameznikom, ki so nam z iskrenostjo zaupali svoje izkušnje. Naj jih na njihovi poti spremlja božji blagoslov.

Janja Grilc je specialistka zakonske in družinske terapije, poročena in mati štirih otrok. Na iskreni.net vodi terapije za posameznike, pare in družine, vodi »Skupino za mamice«, predava in sodeluje v programih, ki jih nudi iskreni.net.