Foto: Shutterstock
Podoba britanske vojvodinje nekaj ur po rojstvu se zdi tako nezemeljska. Njena in moja podoba po porodu mi ne gresta skupaj …
V prvo sva rodili le dva dni narazen. Ko sem prišla iz porodnišnice, sem izvedela, da je rodila tudi ona. Sredi poletja sem prve tri tedne preživela prešvicana na kavču in se mučila s prvimi tegobami dojenja. Ona se je ljubko smehljala izpred porodnišnice in po nekaj tednih s ploskim trebuhom odigrala odbojko na enem od svojih uradnih obiskov. Po mesecu in pol je blestela v večerni obleki. In to čisto zares! Jaz sem od prešvicanih poletnih majic napredovala do trenirke. Večerni izhodi niso prišli v poštev, ker sem po mesecu in pol še vedno intenzivno dojila. Vprašala sem se, koliko časa je bilo tisti večer njeno dete brez mamice.
Prijateljica je komentirala, da je bila pogumna, ko je takoj po rojstvu sina prišla iz porodnišnice v obleki, ki je pokazala trebušček. Tisti trebušček, ki nekaj dni po porodu še ostane in ne izgine čudežno potem, ko je naše malo bitjece privekalo na svet. Se strinjam. Ampak očitno se je nekaj naučila iz prve izkušnje, saj je v soboto po rojstvu drugorojenke na stopnicah porodnišnice stala v obleki, ki ni razkrivala trebuščka. Hm …
Mamice čutimo mamice … Tudi vojvodinjo
In zakaj sploh razmišljam o Kate? Nekako je res postala del mojega sveta zaradi bližine rojstva najinih otrok. Zame je bila izkušnja rojstva otroka nekaj najbolj intenzivnega, najlepšega, najbolj blagoslovljenega, očarljivega, vzhičenega v mojem življenju. In takrat sem globoko čutila vse otroke in mamice okoli sebe. Tudi Kate in njeno dete. Iz radovednosti sem spremljala, kako raste njen fantiček, si predstavljala, da dosega podobne razvojne korake kot moja deklica in se seveda tudi primerjala …
Moj dan …
In če primerjam samo današnji dan. Ob 5h zjutraj me zbudi moje dete: »Mami! Mami!« Napol prisebna se skobacam do njene postelje, kjer sedi s široko odprtimi očmi v pričakovanju novih dogodivščin tega dneva. In ob tem široko zazeha. Hja, mislim, da še ne bo dovolj spanca. Stisnem jo k sebi in jo nekako uspem umiriti ter pripraviti do tega, da vsaj še malo zaspi. Po pol ure in z dojenjem mi celo uspe! Jupi! Samo še pokrijem jo in odspim svoj zasluženi jutranji dremež. Odmik, dekica in … »Mami!« Ah, ne … Obrat v stilu akcijskega junaka in že je pokonci! Gremo, akcija!
Pometamo balkon, se igramo, kuhamo, jemo, polivamo, brišemo, se previjamo, kričimo, brskamo po zalogi starih igrač, mečemo kamenčke v vodo, se naročimo za obisk pri babici, odpovemo obisk, ker na poti do avta malčica ugotovi, da nujno potrebuje vožnjo na atijevem kolesu. Zakaj pa ne? Radostno se smejimo, ko kolesarimo, s palico frcamo kamne, ugotavljamo, kakšen zvok imajo, ko jih vržemo po toboganu, lezemo gor in dol, pademo z drevesnega štora, hranimo kozličke, božamo kužka, opazujemo mravljo, preganjamo muho, se od utrujenosti deremo na poti nazaj, prešpricamo kopanje, »spljuvamo« večerjo, preberemo pravljico in utrujeno zaspimo. Za eno uro, ker smo počasi spet pokonci in potrebujemo pomoč pri uspavanju …
Ob tem sem kot mama srečna, radostna, živčna, izmučena, izmozgana, pomirjena, vsak trenutek na preži, navdušena nad novimi odkritji in izzivi, sita vsega, zamišljena, radostna in na koncu dneva čisto hin.
Kate … Tako nezemeljska
Je mama, ki jo gledam na londonskih stopnicah, sploh realna? Moja in njena podoba mi ne gresta skupaj …
In Kate? V soboto zjutraj je prišla v porodnišnico, rodila, čez nekaj ur veselo pokazala svojo deklico javnosti in odšla domov. S frizuro kot iz škatlice, brezhibna, nasmejana. V visokih petkah brez težav po stopnicah gor in dol. Jaz dva tedna nisem mogla hoditi po stopnicah.
Iz bolniške halje se nisem preoblekla, dokler so me le pustili pri miru. Je mama, ki jo gledam na londonskih stopnicah, sploh realna? Moja in njena podoba mi ne gresta skupaj … Kate ni le modna ikona in žena prestolonaslednika, ampak tudi mama, ki jo gledamo in opazujemo druge mame. In ko jo opazujem sama, se včasih vprašam, kako to, da sama ne zmorem biti vsaj še malo bolj urejena, organizirana in sijoča kot ona? Ob podporni armadi varuške, stilista, kuharjev, strežnikov bi mi pa morda le uspelo, kajne?
Preberem, da jo je med prvimi obiskala osebna frizerka. Aha! Moja osebna frizerka je danes tako kot jaz preganjala po peskovniku dva nadebudneža in v tem trenutku zagotovo spi kot ubita. Kate se mi je danes zazdela tako nezemeljska, tako popolna, da upam, da si potem, ko se za njo zaprejo vrata, dovoli biti utrujena, zmečkana, slabe volje, predvsem pa navdušena, topla in v stiku s svojima otrokoma. Želim ji, da si upa biti mama, ne le popolna žena prestolonaslednika.
Kaj ji zavidam?
Ja, Kate zavidam. Le eno stvar. To, da se je njen svet obogatil z novim življenjem.
Vprašam se, ali Kate zavidam? Ja, nič ne bi imela proti počitnicam, večji hiši in kakšnemu evru več na računu. Obleke ima lepe. Frizuro tudi, seveda. Toda danes, ko smo se srečni pripeljali domov z našega kolesarskega potepa, me je na našem malem dvorišču prevzel tak občutek hvaležnosti, da imamo drug drugega, da živimo svoj preprosti, a obenem prav poseben vsakdanjik.
Ja, Kate zavidam. Le eno stvar. To, da se je njen svet obogatil z novim življenjem. Tudi jaz bi rada to še kdaj doživela. Tiste občutke, ko v naročju držiš malo dete, ki v tebi prebudi tako lepa in bogata čutenja, da zanje niti ne najdem besed!
Srečno, draga Kate in tvoja družina! Želim vam predvsem veliko skupaj preživetega časa, obilo čutenja drug drugega in čim več miru pred nami, radovedneži. Pa da bi te kdaj videla z razmršeno frizuro in umazano obleko. Ni lepšega, ko se tvoj otrok ves zapacan od raziskovalne igre zakadi vate in te močno stisne v objem!
Foto: effiezy.com, neworleansmomsblog.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
