Janja Kolenc po izkušnji splava: “Ne čutim več nobene teže in krivde – vse to mi je bilo odvzeto”

Vir: zajem zaslona Youtube/Zavod Živim

Janja Kolenc je mlada poročena žena, ki pa ima za seboj bridko izkušnjo: pri rosnih 18-ih letih je po prepričevanju drugih morala splaviti otroka. Verjela je odraslim, ki so vedeli “bolje od nje,” čeprav je močno čutila, da bi otroka rada zaščitila in ga dala v posvojitev. Toda neke noči, po mnogih letih, se je zanjo začela pisati nova zgodba – takšna, za katero si ni nikoli mislila, da jo bo živela.

Janja, zanosili ste pri 18-ih letih. Kakšen je bil vaš odziv, ko ste zagledali »plus« na nosečniškem testu?

Spomnim se, da sem bila nekaj dni, kakšen teden, zelo čustvena, zelo eksplozivna, netipično ljubosumna in vem, da sem se s takratnim fantom pogovarjala, kaj se z menoj dogaja. Vprašal me je, kdaj sem nazadnje imela mestruacijo, ampak takrat si še nisem mislila, da bi bila noseča. Jemala sem tabletke, povedali so mi, da so zanesljive, a hkrati opomnili, da če bom katero pozabila vzeti, bo večje tveganje, da bom zanosila. In ravno to se mi je zgodilo. Ko sem čakala na rezultat testa, se spominjam, kako zelo me je bilo strah. Videla sem plusek in planila v jok. Toda čeprav nisem imela nobenih materinskih nagnjenj, sem tega otroka želela zaščititi. Sebe si nisem predstavljala kot mame. Še preden sem zanosila, sva se s fantom pogovarjala, ali si želi otrok, in odgovoril mi je, da si jih želi. Jaz pa o tem nisem bila prepričana. Toda takrat, ko sem zanosila, sem si otroka zelo želela obdržati.

O čem ste takrat razmišljali?

Zame so izbrali, da je najbolje, da naredim splav in na vse skupaj pozabim.

Razmišljala sem o posvojitvi, o tem sva se s fantom tudi pogovarjala. Ampak fant se je kasneje šel pogovorit s svojimi starši, na katere je bil zelo navezan in jim je tudi zelo zaupal. Ti so mu predlagali, naj otroka ne obdržim, da bom posvojitev obžalovala in da bom otroka samo še bolj pogrešala. Zame so izbrali, da je najbolje, da naredim splav in na vse skupaj pozabim. Vse v meni se je temu zelo upiralo. S fantom sva o tem še debatirala, vendar so pogovori šli v smer, da če bom otroka dala v posvojitev, ga bom morala še 8 mesecev nositi, in to ravno sedaj, ko sem dobila službo itd.

Skratka, podpore nisem imela ne pri svojem fantu, ne pri njegovi družini, ne pri svoji. Svoji mami sem sicer povedala in je bila sprva vesela, a verjetno ni vedela, kako bi me podprla, ko sem ji rekla, da otroka ne bom obdržala. Na koncu sem sprejela odločitev in šla na splav v smislu, da mi ne preostane nič drugega. Povsem sem se ločila od svojih občutkov in čustveno otopela.

Težko bi potem rekli, da ste na splav šli svobodni …

Prisotni so bili občutki strahu, zmede in negotovosti.

Da, pogosto slišimo, da ima ženska svobodo, vendar pri meni tega ni bilo. Prisotni so bili občutki strahu, zmede in negotovosti. Nerazrešeno vprašanje, kaj naj z otrokom, je ostalo čisto do konca. Na zunaj je izgledalo, kot da sem našla razumske razloge in se prepričala, da želim iti na splav, ampak konec koncev sem lagala sama sebi.

Še en vidik, ki se ga pogosto ne omenja, je tudi, da je splav za telo zelo izčrpajoč. Kako je bilo v vašem primeru?

Po tem, ko sem čustveno otopela, je bila fizična bolečina tista, ki me je spremljala kar nekaj časa. Že pri normalnih menstruacijah sem tu in tam imela krče in sem vedela, kakšen je občutek tovrstne bolečine. Pri splavu pa je ta bolečina potencirana, ker imaš porodne krče, ki lahko trajajo nekaj ur.

V mojem primeru je bilo tako, da je na začetku medicinska sestra mojemu fantu še pustila, da je bil zraven, potem pa ga je nagnala ven. Bila je zoprna in danes jo razumem, da tega najbrž ni hotela početi in se je pač znašala nad pacientkami. Tako sem v tej bolečini sem ostala sama. Še tri ali štiri dni po splavu je bilo precej hudo. Neko noč je moj fant moral klicati na urgenco, ker sem zelo krvavela in ker me je zelo bolelo, ampak so mu odvrnili, da je to pač nekaj normalnega. Iz pripovedovanja drugih žensk iz tujine vem, da ženski, ki se odloči, da otroka ne bo obdržala, dajo tabletko in jo pošljejo domov, da splav opravi sama. Če samo pomislim, kako hudo mora biti šele to, ko nimaš nobene varnosti zase, če gre medicinsko kaj narobe.
Splav ni enostaven in ni “varen”, kot se veliko govori. Je travmatična izkušnja, tudi če odmislimo vse psihične in duhovne posledice, ki jih pusti na ženski.

Ste tudi vi začutili, da trpite za psihičnimi posledicami splava?

Deset let je trajalo, da sem si priznala, da trpim za psihičnimi posledicami splava.

Deset let je trajalo, da sem si priznala, da trpim za psihičnimi posledicami splava. Vmes si tega nisem dopustila čutiti. Moje telo se je samo odzvalo, ko sem kakšno leto za tem v kinu gledala film Krožna cesta (ang. »Revolutionary road«). Film je govoril o ženski, ki je sama na sebi izvedla splav. Ob prizoru, kako hodi dol po stopnicah in iz nje kaplja kri, sem prvič v življenju doživela intenziven panični napad. Na srečo je bil takratni fant z mano in mi je od nekod prinesel vodo, da sem malo predihala in se pomirila. Takrat sem si pojasnjevala, da je ta napad bil najbrž zato, ker me je spomnil na fizično bolečino splava. Kajti še vedno sem bila v fazi otopelosti, “odrezanosti”, češ, to je tako ali tako samo skupek celic, na kar pozabiš.
Skratka, morala sem dati skozi eno močno feministično fazo, iti v ekstrem, preden sem začela drugače razmišljati.

Foto: osebni arhiv

Se spomnite trenutka, ko ste začeli razmišljati drugače?

Pravzaprav ne vem, kdaj je bil prvi trenutek, ko sem si začela priznavati, da me splav muči. Zelo dobro pa se spomnim trenutka, ko sem se zavedala, da glede tega moram nekaj storiti. Danes bi rekla, da sem bila navdihnjena od Svetega Duha, ker se sama od sebe ne bi odločila, da naredim ta korak. Kajti vsakič, ko je misel na splav privrela na plan, sem jo potlačila.

Omenili ste, da ste ta svoja nepredelana čustva v sebi zadrževali skoraj 10 let. Kako ste preživljali to fazo?

Težko rečem, da je za vso takratno počutje bil kriv splav, ampak začele so se mi pojavljati depresije, razvile so se mi nekatere bolezni itd. Svoja občutja sem tlačila in si nisem priznala, da nisem v redu in da ni bilo dobro, kar sem storila. Vseeno je to bil umor. Verjamem, da to danes marsikdo težko sliši. Po drugi strani pa tudi želim poudariti, da ni prav, da ženske, ki so naredile splav, kličemo “morilke”, kajti morilec ubije z namenom in s polnim zavedanjem. Seveda sem se na neki ravni zavedala, kaj počnem, ker drugače niti ne bi imela pomislekov in mi ne bi bilo žal, ampak v tistem trenutku sem bila prepričana, da ne delam nič takega. Sledila sem razmišljanju, da zarodek še ni človek.

Treba pa je tudi razumeti, da imajo ženske, ki se odločijo za splav, za seboj res kompleksne razloge in da se jih ne sme obsojati. Naj bodo to družinske razmere, bolezni itd. Vseeno gre za proces, ki ga nobena ne naredi z lahkoto in tudi ni v stanju, v katerem bi razmišljala: “Sedaj grem ubit svojega otroka.” Tega nobena ženska ne naredi. Zato je tudi neprimerno, da ženske kličemo “morilka”. S tem ne naredimo nič dobrega. Če sem v preteklosti kje kaj takega prebrala, sem si mislila: “Vi ste vsi ‘usekani’.” Ob tem čutiš samo jezo.

Če se vrnemo nazaj k vaši zgodbi. Kako je ta izkušnja vplivala na odnos z vašim fantom?

S tistim fantom sva se potem razšla. Na vsake toliko še pridejo določeni občutki jeze, čeprav se mi zdi, da sem v teh letih že veliko predelala. Vseeno gre za težke in kompleksne svari. Drži, da sva bila oba zelo mlada, nisva še imela izoblikovanih osebnosti in drž, ampak vseeno sem bila nanj zelo jezna in niti nisem vedela, zakaj. Nisem vedela, da je bil glavni razlog za to splav.

Po čem predvidevate?

Na fanta sem začela gledati kot na nekoga, ki je šibek in neodločen.

Nanj sem začela gledati kot na nekoga, ki je šibek in neodločen. Na trenutke sem se spraševala, kako je to mogoče, da sem v odnosu jaz tista, ki je močnejša. Manjkala sta mi njegova moškost in odločnost. Mislim, da sva se sicer imela zelo rada, ampak končni razhod je potem prišel z moje strani. To se je zgodilo približno leto in pol ali dve leti po splavu.

Obenem pa želim poudariti, da ni nujno, da se to zgodi vsem. Na Rahelin vinograd (duhovne vaje za tiste, ki se želijo osvoboditi teže splava, op. avt.) velikokrat pridejo tudi pari, kjer jih skupno prebolevanje lahko poveže nazaj. Kakor sta se medtem lahko »razklala«, se lahko nazaj povežeta in za tak par obstaja tudi prihodnost.

Torej se moški tudi odpirajo tej temi?

Na Rahelin vinograd pridejo ponavadi samo zato, da svojim partnericam ali ženam izkažejo »podporo«, potem se pa tudi oni odprejo, ker so te duhovne vaje res intenzivne.  Če možje pridejo tja z vsaj malo odprtega duha in se prepustijo dogajanju, potem lahko veliko doživijo. Osebno me je že večkrat ganilo, ko sem videla moške, kako so presegli to svojo notranjo oviro in uvideli, da so pri splavu tudi oni imeli svoj delež.

Kje čutijo, da jih je splav še posebej ranil?

Predvsem v tem, da svoji ženi ali punci niso znali biti v oporo. Ranjena je njihova moškost, ker so bili takrat šibki, ker svoji dragi niso rekli: “Ne skrbi. Skupaj sva v tem. Bova že. Do sedaj sva zmogla. Bog je z nama.” ali karkoli podobnega. Čutijo, da so padli, in to jih potem tlači in mori – ta njihova pasivna drža.

Vi ste se na pot ozdravljenja podali sami. Kako ste prišli v stik z Zavodom Živim?

Po svoje so mi katoličani še vedno šli na živce, ampak druge poti nisem videla.

Za obstoj samega Zavod Živim sem vedela že prej. Nekje med letoma 2013 in 2015, ko sem še bila v zelo feminističnem obdobju, sem se spraševala, kdo za eni ljudje so to. (smeh) Vedela sem, da so eni izmed redkih, ki se sploh ukvarjajo to tematiko. Spomnim se, da sem jim celo poslala nek provokativni mail, ne ravno nesramen, ampak v smislu, kaj vi sploh počnete. (smeh)

Ko pa se mi je nekako življenje začelo postavljati na noge – končno sem dobila službo – sem se začela vedno bolj spraševati, kaj pri meni še vedno ni v redu, da sem še vedno na antidepresivih, čeprav se mi stvari postavljajo na noge. Kaj je tisto, kar me še vedno muči, kaj v mojem življenju še vedno “ne štima”. Hodila sem na terapije, začela sem razmišljati o svoji preteklosti. Nisem se tako spuščala v sam splav, ampak na neki točki sem se začela osveščati, da je to najbrž bilo življenje. Takrat še vedno nisem bila verna, ampak sem začela spreminjati svoj pogled v smislu, kaj je realnost, kaj je bilo tisto, kar sem splavila. Začela sem sprejemati odgovornost za svoja dejanja. Spomin na splav je na vsake toliko privrel na plano, ampak do takrat sem ga vedno zakopala nazaj.

Toda neke noči leta 2019, ko sem se premetavala po postelji in sem razmišljala o svojem življenju, mi je prišla močna misel – danes lahko rečem prav od Svetega Duha: »Ti veš, kaj te muči.« In vedela sem, da moram takoj poslati mail Zavodu Živim in jih prositi za pomoč. Pisala sem jim kar sredi noči. In takoj naslednji dan, že zjutraj, sem dobila odgovor. Pri tem je bilo zanimivo, da sem včasih potrebovala zelo veliko časa, da sem se za nekaj odločila, tukaj pa sem vedela, kaj moram storiti. Vseeno se odločiti za nekaj takega ni lahko.

Foto: osebni arhiv

In čeprav takrat niste bili verni in ste vedeli, da se obračate na ustanovo, ki jo vodijo verni?

Da, tako zelo sem bila pripravljena glede tega nekaj storiti, da se nisem ozirala na njihovo versko ozadje. Po svoje so mi katoličani še vedno šli na živce, ampak druge poti nisem videla. Sama pri sebi sem razmišljala: »Kaj mi pa morajo narediti?« (smeh) Vedela sem, da so njihove duhovne vaje osnovane na katoliškem principu in da so primerne za vse. Preprosto sem sprejela, kar imajo. »Kaj slabega pa se mi lahko zgodi? Samo na boljše mi lahko gre,« sem bila prepričana. Ta odločitev je bila tako, kot da bi z 0 šla na 100. V tistem obdobju še niti slučajno nisem bila blizu vere, ampak sem se počasi odpirala mislecem, kot je Jordan Peterson. Srečanje s Katarino Nzobandora in kasnejša udeležitev duhovnih vaj Rahelin vinograd sta bila zame prelomna. Počutila sem se odrešeno, ni bilo več teže splava, a za samo rast v veri je še moralo preteči kar nekaj časa.

Rekli ste, da ste se počutili osvobojeno …

Glede splava mi je jasno, da mi je bilo odpuščeno. Ne čutim več nobene teže, krivde … Vse to mi je bilo odvzeto.

Že tekom duhovnih vaj, ki so res zelo intenzivne, se soočaš z marsičem: s svojo jezo in z marsikaterimi občutki obžalovanja, krivde itd. Seveda, če si vse to dopustiš čutiti. Zase bi rekla, da nisem človek, ki bi se zlahka zjokal, ampak tam je bilo ustvarjeno zelo varno in zaupno okolje, da sem si to lahko dopustila.

Kako so me te duhovne vaje osvobodile, sem spoznala šele kasneje. Marsikaj neozdravljenega ostaja in na tem bom lahko delala še celo življenje, ampak teže splava ne čutim več. Tudi če so se kasneje pojavljali dvomi glede vere ali česarkoli, mi je glede splava bilo jasno, da mi je bilo odpuščeno. Ne čutim več nobene teže, krivde … Vse to mi je bilo odvzeto. Vse, kar se mi je zgodilo, lahko danes preoblikujem v to, da naprej podajam svojo zgodbo. Nekaj, kar si zase ne bi nikoli mislila, da bom o tem lahko govorila tudi javno, se sedaj dogaja. In če se samo ena oseba zaradi moje zgodbe odloči, da ne bo šla na splav, je bilo vredno. Dopustila sem, da se je sprožil nek val in da lahko iz tega naredim nekaj dobrega.

Splav je del moje preteklosti in odgovornosti. Tega ne morem zanikati. Ni pa več nekaj, kar bi me bremenilo. In to je tisto, za kar lahko rečem, da je čudež. Zaradi teže, ki sem jo nosila v sebi, si ne predstavljam, da bi mi lahko kakršna koli človeška pomoč tako temeljito pomagala, kot so mi te duhovne vaje. Marsikaj sem pred tem že dala skozi, tudi terapije, vendar mi nič ni tako celovito pomagalo, da bi lahko zadihala. Po dolgem času sem ponovno začutila svobodo.

Po teh duhovnih vajah nisem z vsem naredila konec, ampak sem sčasoma sprejela Jezusa in začela verjeti, da on obstaja in da je on tisti, ki me je odrešil.

V zadnjem obdobju se po mnogih državah po Evropi, tudi v Sloveniji, zbirajo podpisi za »varen in dostopen splav«. Glede na vašo izkušnjo, kaj bi želeli povedati organizatorjem te kampanje?

Pred leti sem delila njihovo mnenje in jih zato po svoje »razumem«: oni res mislijo, da delajo nekaj dobrega. Osredotočijo se na nekaj zgodb iz Poljske in jih potem izkoristijo za svojo propagando. Nas, katoličane, pa imajo, kot da ženske sovražimo, kot da bi pustili umreti vse nosečnice samo zato, da bi otrok preživel. To še zdaleč ni res. Normalno je, da rešiš tistega, ki ima največ možnosti za preživetje. Po drugi strani pa taisti molčijo, ko pri splavu pride do kakšnih zapletov in v kakšnih primerih tudi do smrti, kot se je to zgodilo pred leti 23-letni aktivistki za splav iz Argentine.

Razumem njihovo trmo, ker sem tudi sama bila takšna, in vem, da me takrat ne bi mogel nihče prepričati v nasprotno. Sama sem morala priti do tega, da se človeško življenje začne s spočetjem in da je nedotakljivo.

Prepričana pa sem, da je miselnost tista, ki jo moramo počasi spreminjati. Že samo dejstvo, da je 90 % splavov še vedno »na zahtevo«, se pravi, da ti je omogočen brez razlogov in posebnega pojasnjevanja, je dovolj zgovorno, da se vprašamo, zakaj se ne pogovarjamo o teh 90 % in ženskam omogočimo, da bi lahko obdržale otroka.

Ko ste bili stari 18 let, koga bi si takrat želeli, da bi imeli ob sebi, da bi lahko sledili svoji notranji želji in obdržali otroka?

Če bi imela nekoga tako »angažiranega«, ki bi mi pomagal ravno obratno, bi se moja zgodba razpletla povsem v drugo smer.

Želela bi si slišati, da nisem sama in da bi nekdo ostal z menoj na tej poti, če bi se odločila, da otroka donosim in ga dam v posvojitev. Da bi mi pomagal priti do finančnih sredstev oziroma tistega, kar sem v tistem trenutku potrebovala – varnosti. Želela bi si vedeti o vseh možnostih, ki obstajajo, da bi se kam lahko tudi umaknila. Zame je bilo najhuje to, da nisem imela podpore – ne podpore partnerja ne staršev ne prijateljev. Sama nikakonisem hotela iti živet nazaj k svojim staršem in starim staršem, ker bi bila tam deležna veliko obtoževanja, zato na to možnost niti pomislila nisem. Tako da nisem imela kam iti. Želela bi si imeti eno osebo (ali več), ki bi me pomirila in mi rekla, da bo vse v redu, da ne bom ostala sama in mi tudi konkretno pomagala. To je zelo pomembno, da vidiš, da se stvari premikajo, kajti včasih gre za dneve ali maksimalno tedne.

V mojem primeru mi je ginekologinja rekla, da je za splav še prezgodaj, ampak fantovi sorodniki so za tem posredovali in mi zamenjali ginekologinjo, pri kateri sem potem dobila napotnico za splav. Če bi imela nekoga tako »angažiranega«, ki bi mi pomagal ravno obratno, bi se moja zgodba razpletla povsem v drugo smer.

Poudarjam, da so nosečnice, ki so v stiski, na lovu s časom in da potrebujejo mehko besedo in tudi “trdno”, se pravi, fizično, otipljivo pomoč.

Janja Kolenc sodeluje pri duhovnih vajah Rahelin vinograd. Zavzema se tudi za oskrbo bolnih in ostarelih ter zagovarja, da si vsak zasluži, da je v smrt pospremljen na dostojanstven način.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja