Izziv današnjih družin: čas za življenje

Današnje družine smo postavljene pred pomemben izziv – vzeti si čas za življenje. Lansko leto je bilo statistično spet neusmiljeno: števila rojstev je bilo v letu 2020 za 5 % manj kot leta 2019. A raje kot v družbeno analizo se bom tokrat usmeril v to, na kar lahko sami vplivamo tu in sedaj. Država in Cerkev sta nam tu velikokrat, čeprav nevede, prej v oviro kot v pomoč.

Čas je, da opustimo »obšolske dejavnosti« in prosti čas raje porabimo za življenje

Čas je vsekakor zahteven. Ob nenehnem hitenju nas je lansko leto dohitel covid-19, ki je nekatere stvari povsem zaustavil, spet druge pohitril. Čez noč smo starši morali postati vrhunski praktični poznavalci tehnologije, da smo lahko servisirali šolanje na daljavo. Povsem samoumevno je postalo, da zmoremo sami delati na daljavo, ko se hkrati naši otroci šolajo od doma. Eni so zaživeli, druge je porinilo na rob preživetja – vsaj psihičnega, če ne tudi finančnega.

Ne teoretizirajmo in se učimo, kaj je darovanjskost, ampak darujmo svoj čas in napor, da sooblikujemo obrok, pospravimo hišo, pomagamo v vrtu …

A ne glede na vse, je tudi ta zahteven čas priložnost, da ovrednotimo, za kaj vse porabljamo svoj čas. Kaj je potrebno, kaj nujno in kaj je čisti balast. Samo pomislimo, koliko obšolskih dejavnosti je v zadnjem letu dni odpadlo, pa ni nobene katastrofe. Nasprotno! Otroci so prišli do več časa … in doživeli dolgčas, iz katerega se vedno rodijo nove ideje, stik s svojim telesom in čustvi. Spomnil sem se lastnega otroštva, ko sem preprosto sedel s prijatelji na vasi in opazoval ljudi, ki so prihajali mimo. Spomnil sem se tudi poročnega potovanja, ko sva z ženo potovala po Afriki in opazovala otroke, ki so se v čisti »bedi« veselili avtomobilčka, ki so ga sestavil sami iz nekaj odpadlih gum in deščic. Igrivost in veselje je presegalo to, kar gledam tu v Evropi, pa četudi se naši otroci igrajo z najsodobnejšim dronom.

Kar sami se ponudijo logični zaključki: otroci naj preživijo manj časa na obšolskih dejavnostih in manj za zasloni. Več časa naj se gibajo. Starši pa smo jim lahko pri tem vzor. Raje bodimo skupaj, delajmo vsakdanja opravila v hiši in ob hiši – in to skupaj.

Predvsem pa si v tem prelomnem korona obdobju ovrednotimo, katere stvari so za življenje naših družin nujne in katere se nam samo zdijo nujne. Te, ki se nam samo zdijo nujne, nam »kradejo« največ časa in energije.

Družina kot Cerkev v malem

Niso samo učitelji in trenerji tisti, ki vabijo naše otroke in nas v številne dejavnosti. Tu je tudi ŽPS (župnijski pastoralni svet op. ur.) in župnik, ki imajo tisoč in eno idejo, kaj vse je potrebno narediti. Pozabljamo pa, da je bistvena evharistija. Vse drugo nam pogosto samo jemlje čas. Žal velikokrat zgolj zato, da sta župnik ali ŽPS vesela, da se v župniji veliko dogaja. Statistika je danes sila pomembna. Glede na to, da rojstva oz. krsti niso prava protiutež pogrebom, se hitro znajdemo z obilico »aktivnih skupin«.

V lanski zakonski postni akciji smo na Iskreni lahko prisluhnili p. Marku Ivanu Rupniku, ki se je dotaknil tudi problema »župnijske organiziranosti«. Še danes vlečemo to teritorialno organiziranost, ki z življenjsko realnostjo že dolgo nima nobene veze več. Duhovniki vabijo predvsem najbolj aktivne zakonce v sto in eno aktivnost. Ne zavedajo se, da s tem staršem jemljejo predvsem čas, da bi bili v miru doma z otroki. Jemljejo nam izkustvo, da bi bili družina. V tem korona času smo začutili, kako bistven je ta čas v družini.

Zakonca sva poklicana, da doma živiva zakramentalno življenje. Poklicana sva, da tisto »malo časa«, ki nama poleg službe ostane, doma učiva otroke – vendar ne po šolsko, ampak življensko. To pomeni, da ne teoretizirava, kaj je molitev, ampak da skupaj molimo. Boljša je redna in pristna molitev, kot najboljše »teološke ekspertize«. Ne teoretizirajmo in se učimo, kaj je darovanjskost, ampak darujmo svoj čas in napor, da sooblikujemo obrok, pospravimo hišo, pomagamo v vrtu ipd.

Je družinam država v pomoč ali breme?

Že 12 let je od tega, ko sva s sodelavcem gostovala na družinski organizaciji FamilyLife v ZDA. Živo se spominjam, ko sem predsedniku Dennisu Rainey opisoval problem komunističnih držav z vidika družin. Bili so tako navdušeni, da sem moral to ponoviti v kamero, da bodo lahko kasneje predvajali vsem zaposlenim. Misli so bile iz knjige Apostol upanja, kjer George Weigel v opisu življenja Janeza Pavla II. opisuje komunistični sistem, kateremu je bila ena večjih ovir prav družina. Zdrave družine so skrbele, da se je lahko kritično razmišljalo, učilo in ustvarjalo ter tudi živelo vero. Vse to pa je bila grožnja za komunizem. Zato so denimo poskrbeli, da sta morala oba starša v službo, da so lahko v šolah bolj učinkovito »prali glave«. Svobodno pobudo in ustvarjanje je bilo potrebno v kali zatreti. Samo »pravoverni komunisti« so lahko vodili podjetja ipd.

Država bo za nataliteto, večanje kvalitetnih delovnih mest in zdrave družine naredila največ, če bo vsem aktivnim državljanom bistveno znižala davčno obremnitev dela, DDV, dajatve in te in one prispevke!

Danes sicer nimamo več komunizma, smo pa v svetovnem vrhu po obdavčitvi. Zdrava »svetopisemska obdavčitev« je stoletje stran.

Danes delamo večino časa za državo in državne uradnike in ne za svoje družine. Efektivna davčna obremenitev v Sloveniji je neverjetnih 73 %! Če tu dodamo še razne dajatve in tiste, ki nam jih bodo v bodoče dodali še na položnice elektrike, bomo kmalu prispeli do nesramne 80 % »obdavčitve«. Osebno temu težko rečem kaj drugega kot »legalna kraja«. Visoka obdavčitev je ena glavnih ovir za »zdravo družinsko življenje«.

Država bo za nataliteto, večanje kvalitetnih delovnih mest in zdrave družine naredila največ, če bo vsem aktivnim državljanom bistveno znižala davčno obremnitev dela, DDV, dajatve in te in one prispevke!

Kaj lahko stori vsak izmed nas? Preprosto naj pogleda, koliko dejansko stane delodajalca naša plača. Na plačilni listi tega zneska ne boste našli, ker ga ni. Svetujem vam, da bruto znesek iz plačilne liste vnesete denimo sem in na koncu pogledate znesek: Skupni strošek delodajalca. Mnoge delavce to preseneti. Delodajalce nas to zaboli vsak mesec, ko izplačujemo plače.

Potem pa zahtevajmo od politike, da davke zniža. Na volitvah podprimo tiste, ki bodo obljubili nižanje davkov.