Vir: ShutterstockMarsikateri par je prepričan, da mora biti njun zakon idealen. Toda gnanje za idealom brez priznanja svoje nepopolnosti je lahko zelo boleče.
Kako gladko nama bo šlo?
Marsikdo je v zaljubljenosti upal in verjel, da bo njegov odnos romantičen in idealen vse življenje. Upal je, da med njim in partnerjem ne bo prihajalo do bolečih konfliktov, do občutkov, da drug drugega ne razumeta ali celo da drug za drugega nista na prvem mestu. Verjel je, da bosta začutila stisko drug drugega, da se bosta nanjo znala sočutno odzvati in brez posebej mučnih debat nadaljevati odnos, ki bo sproščen in umirjen.
Hrepenenje nam daje upanje
Idealnega zakona – pa tudi idealnih staršev – ni. Toda ideal ostaja!
Vse to hrepenenje po sprejetosti in brezpogojni ljubezni je v vseh nas in nam daje upanje, da bo naš intimni odnos vedno bolj sproščen, vedno bolj uresničujoč, nežen in lep. Hkrati nas to hrepenenje aktivira, da se za ta cilj borimo in nikoli ne obupamo. Problem ali pa sreča je le v tem, da idealnega zakona – pa tudi idealnih staršev – ni. Toda ideal ostaja! Z leti ga v varnem, iskrenem in zdravem odnosu vedno bolj dosegamo.
Popolnost je škodljiva
Za mnoge odrasle je prav boleče, da verjamejo, da morajo biti idealni – že tukaj in sedaj. Ti odrasli se v sebi čutijo globoko nevredne in prestrašene. V tej svoji viziji pa so pravzaprav zelo osamljeni. Živijo namreč v prepričanju, da niso niti toliko vredni, da bi v življenju lahko na koga računali, da bi svojo stisko, strah, nemoč lahko s kom delili. Strah jih je biti ob partnerju iskreni. Ne zmorejo mu iskreno govoriti o svojih občutjih pogrešanja in utrujenosti.
Če bi to izrazili, bi se jim vzbudil občutek nesposobnosti, težavnosti oz. nepopolnosti. Tako močno so prepričani, da vse obvladajo, da zmorejo za vse sami poskrbeti, da niti začutijo ne, kako ob vsem tem trpijo in kako jih to utruja. Ne zavedajo se, kako močno si želijo, da jim ne bi bilo treba biti popolni in da ni to nič hudega. Da smejo prositi za pomoč.
Priznanje nemoči – nov začetek
Večina ljudi hrepeni po popolnosti, po povezanosti, po razumevanju, sočutju in pripadnosti. Paradoks je v tem, da je vse to nedosegljivo, dokler si v iskrenosti in ranljivosti – pred samim seboj in nato pred partnerjem – ne priznajo nepopolnosti.
Dokler si partnerja ne priznata, kako se dejansko počutita, kako sta dejansko nemočna, prestrašena in osamljena, kako se pogrešata in kako je naporno usklajevati družino in partnerstva, se njun odnos ne more razvijati.
Varen odnos
Ogromno breme je odloženo, ko spoznaš, da nisi za vse sam, in da se ti ni treba pretvarjati, da zmoreš vse sam.
Ranljivost, da partnerja lahko govorita o stvareh, ki so boleče ali ju jezijo, ustvarja prostor za zdrav razvoj njunega odnosa in občutka sprejetosti. Tak odnos je iskren in varen. V takem odnosu veš, da si ljubljen tudi, če ti kaj spodleti ali če priznaš, da ti je nekaj težko ali celo odveč.
Varno je v odnosu, kjer te partner skuša začutiti tudi tam, kjer sam sebe težko sprejmeš in ti je zato težko.
Varno je v odnosu, kjer se lahko skregaš in razjeziš brez strahu, da s tem ne tvegaš odnos.
Varen odnos je torej tisti, kjer kljub čutenjem, ki niso prijetna, ostaja zaveza in občutek, da bo vse v redu, da se s partnerjem lahko vse pogovoriš, čeprav to včasih traja celo noč.
Kar navzven ne zgleda prav nič idealno in tudi ni, je pa edina možnost, da bo temu idealu vedno bolj podobno. V nasprotju z odnosom, kjer ni konfliktov in prečiščevanja čutenj, ki sicer navzven lahko izpade bolj romantično, vendar ni živo.
Ogromno breme je odloženo, ko spoznaš, da nisi za vse sam, in da se ti ni treba pretvarjati, da zmoreš vse sam. Ko lahko o svojih čutenjih govoriš.
Odsotnost zlorab in prevar
Zakon ni cilj, ampak pot, po kateri postajamo vedno bolj popolni.
Odnos, ki se hoče razvijati, mora biti brez zlorab, prevar, nasilja, odvisnosti, ustrahovanja in manipuliranja. Ko je to zagotovljeno, lahko v odnosu nastaja prostor za vedno globljo iskrenost, sočutje, pripadnost, uresničenost in intimo. V takem odnosu je posledično zagotovljena zvestoba in tudi privlačnost teh dveh teles.
Zakonska zveza je pot
Zakon ni cilj, ampak pot, po kateri postajamo vedno bolj popolni. Vse to pa čutijo otroci, ki staršev ne ocenjujejo po tem, kakšni so, ampak po tem, ali se razvijajo ali se jim je sredi potovanja pokvaril motor. To jim daje upanje in moč, da se bodo v življenju borili za svoje ideale in jih nikoli ne bodo izpustili izpred oči.
Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok, ustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino; predavateljica in vodja študijskega programa Psihologije na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana, predava pa tudi na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici; je poročena mama petih otrok.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
