»Hvaležen sem za vse, ki jim človeško življenje, naj bo mlado ali staro, še vedno nekaj pomeni«

V zadnjih dneh je v medijih močno odmeval predlog PKP 7, ki med drugim prinaša dvig enkratne pomoči ob rojstvu otroka na 500 €, do katere bodo upravičeni starši otrok, ki so bili rojeni od razglasitve epidemije (12. marca) do enega leta po njenem koncu. Redna pomoč sicer letos znaša 286,72 evra in je namenjena nakupu opreme za novorojenčka. Ob tem so na vladi obrazložili, da se izredna pomoč ob rojstvu otroka zagotovi, ker imajo mnoge družine v času epidemije nižje dohodke zaradi čakanja na delo, varstva otroka zaradi zaprtja vrtcev in šol, izgube zaposlitve ipd.

Poleg navedenega pa je to tudi ukrep družinske politike za spodbujanje rojstev, saj je bil naravni prirast v Sloveniji lani tretje leto zapored negativen. Število živorojenih otrok je drugič po desetih letih padlo pod 20.000 otrok, kar na Sursu pripisujejo dejstvu, da v rodno dobo vstopajo številčno šibkejše generacije žensk, ki se za otroke odločajo čedalje starejše. Povprečna starost vseh mater, ki so rodile v letu 2019, je bila 31,1 leta, povprečna starost tistih, ki so v 2019 rodile prvič, pa 29,6 leta – oboje je najvišja starost doslej.

Ko se ob koncu leta oziram na pretekle mesece, ki so bili zaznamovani s takšnimi in drugačnimi ukrepi, priporočili in navodili, vezanimi na razglašeno epidemijo covida-19, lahko zapišem, da imam v tem letu veliko razlogov za hvaležnost.

Kdaj smo postali tako egoistični, udobno nastanjeni vsak v svoji coni udobja, da nas življenje, naj bo mlado ali staro, ne gane več? In potem pljuvamo po tistih, ki zagovarjajo življenje, ker da kratijo človekove pravice, pljuvamo po vladi, ker da nam omejuje človekove pravice in pljuvamo po stroki, ker da nam laže.

Čeprav ima naša vlada veliko nasprotnikov, sem sam hvaležen za naše voditelje, ki so prevzeli vajeti v prvem valu epidemije. Dejstvo je, da okoliščine niso bile in še vedno niso enostavne, so pa v dani situaciji poprijeli za delo. Po končanem »lockdownu«, ki je Slovenijo postavil za zgled evropskim državam v boju z novim koronavirusom, smo poleti imeli možnost koriščenja turističnih bonov in tako priskočiti na pomoč slovenskemu turizmu. Naša družina rada raziskuje Slovenijo, zato smo bili nad to možnostjo navdušeni in smo jo izkoristili že konec junija, ko še ni bilo gneče. Poletje je tako minilo dokaj normalno, brez omejitev gibanja.

Septembra je najstarejši sin zakorakal v prvi razred, najmlajši pa se je ravno dobro uvedel v vrtec, ko je nastopil drugi val epidemije, ki je ponovno zaostril ukrepe. Za razliko od prvega vala, so se ljudje tokrat odzvali bolj kritično, pojavili so se raznorazni influencerji, levica je pričela z metanjem polen pod noge vladi … če ne bi premogel nekaj zdrave kmečke pameti, bi mogoče celo nasedel ideji, da gre pri epidemiji za veliko teorijo zarote in da je vse skupaj izmišljeno.

Medtem, ko se zdravstveni delavci in delavci v domovih starejših občanov vsakodnevno srečujejo z bolniki, delajo nadure in so na robu človeških zmogljivosti, je vse, kar moram storiti jaz in moja družina, upoštevati sprejete ukrepe, ostati kar se le da doma in izkoristiti čas, ki nam je podarjen, da smo lahko drug z drugim! Se sploh zavedamo, da imamo enega boljših zdravstvenih sistemov? Hvaležen sem, da lahko pridem do zdravniške oskrbe in zdravil, ko je to potrebno. Da sem pred 14 dnevi lahko prisostvoval rojstvu četrtega otroka in bil ob tem deležen zelo toplega sprejema vsega zdravstvenega osebja, ki je ob upoštevanju vseh ukrepov skrbelo, da je prezgodnji porod potekal brez zapletov. Hvaležen sem za vse, ki jim človeško življenje, naj bo mlado ali staro, še vedno nekaj pomeni.

Pred nekaj dnevi smo se katoličani spominjali nedolžnih otrok. Ob tem ne morem mimo dejstva, da vsako leto samo v Sloveniji opravimo več tisoč splavov, že tretje leto zapored pa imamo negativen naravni prirast. Dejstvo je, da smo Slovenci med najbogatejšimi ljudmi na svetu. Hvaležen sem, da imam streho nad glavo, vsaj tri obroke na dan, toplo in pitno vodo! Standard, ki smo ga prejeli od naših prednikov, je visok in terja svoj davek. Kdaj smo postali tako egoistični, udobno nastanjeni vsak v svoji coni udobja, da nas življenje, naj bo mlado ali staro, ne gane več? In potem pljuvamo po tistih, ki zagovarjajo življenje, ker da kratijo človekove pravice, pljuvamo po vladi, ker da nam omejuje človekove pravice in pljuvamo po stroki, ker da nam laže.

Tudi meni ni enostavno usklajevati službe, varstva in šolanja na domu in si želim, da bi bili uvedeni ukrepi čim prej odpravljeni. Hvaležen pa sem za odločitev vlade, da bo vsakemu novorojenčku od razglasitve epidemije dalje namenila 500 € enkratne denarne pomoči. Višina sredstev bo marsikateri družini omogočila nakup potrebne opreme za novorojenčka, tistim, ki imamo več otrok, pa bo kak evro ostal tudi za nakup oblačil in šolskih potrebščin za starejše otroke.

Ob izteku leta in pričetku novega tako ne pozabimo na izredno pomembno vrednoto: hvaležnost.