Hoteli, v katerih otroci niso dobrodošli

Vir: Shutterstock

Kako bi se počutili, če bi s svojo družino naključno izbrali hotel na morju, na vratih recepcije pa bi vam prepovedali vstop, ker imate s seboj otroke? Ne hišne ljubljenčke, ampak otroke.

Govorimo o t.i. hotelih samo za odrasle, ki so v vse večjem porastu, saj svojim gostom ponujajo možnost “pravega uživanja”: sproščeno in mirno vzdušje, kakovostno kulinariko, zabavo, rekreacijo, različne tretmaje, romantično večerjo, navezovanje stikov z drugimi odraslimi in podobno. Obljubljajo doživetje, pri katerem ne bo motilcev njihovega počitnikovanja: otrok. Tišina v sobah, hodnikih, v restavraciji, ob bazenu in še kje. Prav tako ne bo nič nepotrebnega joka in sitnarjenja, nič škropljenja ob bazenu in prerivanja pred ruskim bifejem. Tudi v Sloveniji že obstajajo takšni hoteli, ki s ponosom oglašujejo, da je otrokom vstop v celoti prepovedan in da lahko pari, posamezniki in ostali odrasli uživajo v popolni odsotnosti otroškega vriskanja, kričanja in tekanja. Sliši se idilično, toda kakšna je druga plat takšnega počitnikovanja?

Otroci kot drugorazredna bitja ali še manj

Skoraj neverjetno je, da v času, v katerem celotna družba stremi k vsevključujočnosti, iz javnih mest izključujemo ravno otroke.

Skoraj neverjetno je, da v času, v katerem celotna družba stremi k vsevključujočnosti, iz javnih mest izključujemo ravno otroke. Kot da so neenakopravni člani naše družbe, male pošasti pred katerimi želimo zbežati, oziroma si zagotoviti, da jih ne bomo srečali. Nezavedno jim sporočamo: nezaželeni ste, kalite naš mir in onemogočate zabavo. Je lahko še kaj slabšega, kot “ne maramo vas”, kar jim lahko povemo? Predvsem pa na tem mestu pozabljamo, da so bili vsi odrasli, ki danes v hotelih nočejo videti otrok, nekoč otroci in da so drugi morali prenašati njihovo obnašanje in to kjerkoli na javnih krajih in kakršnokoli je že bilo.

Pritožbe s strani staršev prihajajo

V Španiji, kjer je ponudba tovrstnih hotelov že zelo razvejana, se soočajo s številnimi pritožbami in od združenja za varstvo potrošnikov zahtevajo, da primere raziščejo in, če je možno, sprožijo kazenski postopek. Ob tem so se oglasili tudi različni strokovnjaki, ki so komentirali nastalo situacijo. Psihologinja Veronica Perez je za špansko televizijo TVE na primer povedala, da gre za nestrpnost do otrok, ki se jih izključuje zato, ker njihova prisotnost nekoga moti in jezi. Predsednik društva za varstvo mladoletnikov Aprodeme Francisco Cardenas pa je ob tem pojasnil, da gre za “problem sobivanja”. Na vprašanje, ali je takšna praksa zakonita, mnogi odvetniki niso dali dovolj jasnih odgovorov, ampak so izrazili, da gre za “kompleksno vprašanje”.

Ali je takšna praksa sploh zakonita?

Ko že govorimo o Španiji, omenimo, da v 14. členu njihove ustave piše, da so vsi Španci enaki pred zakonom in ne smejo biti diskriminirani na podlagi kraja rojstva, rase, spola, vere ali kakršnega koli drugega osebnega ali družbenega stanja ali okoliščine. Prepoved vstopa otrokom bi bila torej protiustavna. Hoteli pa svojo specializirano ponudbo opravičujejo z argumentom, češ, da ščitijo mladoletnike pred alkoholom oziroma pred okoljem, ki ni naklonjeno njihovemu razvoju.

Da pa njihova ponudba, ki izključuje otroke, ne bi bila kaznovana, veliko vlagajo v to, da je primerno oglaševana. To pomeni, da svojim gostom že vnaprej priporočajo, naj svojih otrok ne vzamejo s seboj, “ker tako na počitnicah v njihovi ponudbi ne bodo uživali”. Kar z drugimi besedami pomeni: za vašega otroka ne bomo poskrbeli (na voljo ne boste imeli ne prenosne posteljice, ne stolčka v restavraciji, ne igralnice, ne otroškega bazena, ne možnosti varstva, itd.).

So res samo otroci glasni?

Razumljivo je, da “počitnice z otroki” in “mir” ne gredo skupaj, toda ali je dopustovanje med samimi odraslimi kaj drugačno? Ali je mogoče, da ti prav nobeno njihovo obnašanje ne more iti na živce? Naj poskusim z nekaj primeri: skupina ljudi, ki ponoči popiva in poje ob bazenu; grozen smeh, ki prihaja iz sosednjega ležalnika; smrčanje, ki gre skozi stene; nekdo, ki se pri zajtrku prerine pred tabo v vrsto; nekdo, ki se ob 1.00 zjutraj na hodniku pogovarja po telefonu … in še bi lahko naštevala. Scen, ki te na dopustovanju lahko spravijo v slabo voljo, je malo morje.

Seveda lahko rečemo, da obnašanje odraslega v primerjavi z otrokom lažje kontroliramo oziroma lažje predpostavljamo (pričakujemo, da bo sledil hišnim pravilom), toda v primeru kršenja “lepega vedenja”, ali ste kdaj poskusili opomniti odraslega neznanca na počitnikovanju, naj se obnaša v skladu z bontonom? Najbrž bi se strinjali, da je to lažje povedati otroku. Ali staršu otroka.

Kaj nas čaka v prihodnje?

Naj ne bomo ljudje, ki bomo otroke za vsako manjšo stvar krivili, da nam jemljejo zabavo, nepozabne trenutke ali spokojen počitek ob bazenu.

Nič ni narobe, če si zaradi utrujenosti in vsakdanjega stresa želimo malo miru. Tudi ni nič narobe, če na otroke nismo navajeni in ne vemo, kako bi do njih pristopili. A dejstvo je, da so otroci del družbe in da se jim je treba (tudi če samo ob priložnosti) malce prilagoditi. Naj ne bomo ljudje, ki jih bomo za vsako manjšo stvar krivili, da nam jemljejo zabavo, nepozabne trenutke ali spokojen počitek ob bazenu. Za »dva dni čistega miru« nam jih ni treba iztrebljati iz svoje srede (kdo pa pravi, da moramo iti iskat svoj mir ravno v najbolj obljuden hotel?). Kajti ne želimo si, da bi v prihodnje načrtovali soseske brez otrok, parke brez otrok, mestne prevoze brek otrok.

Vsi potrebujemo drug drugega: tako starejši, ki v otrocih radi opazujejo življenje, ki tli v njih, kot otroci, ki se v novih okoljih, letom primerno, morajo učiti spoštljivosti in obzirnosti do drugih.

Komentarji

  1. Meni osebno je lepo povsod, kjer so otroci. Prinesejo nekaj veselja in življenja. Tudi, če malo pojočejo, ponavadi napad joka kar hitro mine.
    Najlepše pa mi je na plaži, kjer se že od daleč sliši otroški vrišč in smeh. Sončni zahod, toplo modro morje in otroci, ki vreščijo in se špricajo, to mi je nekaj res lepega.

  2. Ok, pa dajmo se pritoževat, ker se moramo moški v cerkvi razkrit in ker ne smemo k obhajilu z grehom. A je to sploh zakonito? A sme duhovnik odreči cerkveno poroko istospolnemu paru, a … cerkev ima svoja pravila in kdor hoče biti član TE cerkve se mora pokoriti tem pravilom. Enako pa je s hotelom! Oboje je t.i. javna služba oz. služba v interesu javnosti, ter hkrati zasebna lastnina, zato je primerjava povsem na mestu. Kaj pa cena? A je diskriminatorno, da ima nek hotel zelo visoke cene, pa neka kuharica (leta 2016 razglašena za najboljšo na svetu) imeti cen 3x višjih kot drugi? A sme nek hotel omejiti vstop hišnim ljubljenčkom, recimo pitonom, pujsom, ter karkoli še imamo ljudje? A sme omejiti vstop otrokom? Zagovarjam, da sme! Ker je vse našteto vnaprej skomunicirano, se vsak sam odloči kam bo šel. Sicer bom naslednjo nedeljo pri maši nosil kapo, ker me pač v tisti kamniti lukni ZEBE in je diskriminatorno, da so ženske, ki imajo 5x več las kot moja plešasta glava, lahko pokrite!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.