Gabor Maté: “Otrok vidi samega sebe skozi oči odraslih.”

Foto: Zajem zaslona videa

Dr. Gabor Maté je svetovno priznani zdravnik in strokovnjak za travmo, odvisnosti ter duševno zdravje. Že leta opozarja na globok vpliv otroških izkušenj na življenje odraslih. Njegove knjige in predavanja združujejo znanstvene ugotovitve z izjemno čustveno izkušnjo, ki bralce in poslušalce spodbuja k razumevanju sebe in drugih. Z njim se je v svojem prodornem podkastu pogovarjala Mel Robbins, ključne poudarke njunega pogovora pa smo preoblikovali v intervju. V njem boste izvedeli, kako nepredelane travme iz otroštva oblikujejo naše vedenje ter našli praktične nasvete, kako znova vzpostaviti stik s seboj in graditi bolj pristne odnose.

Kakšne spremembe lahko pričakuje nekdo, ki resno vzame vaša spoznanja in izkušnje?

Veliko ljudi se spopada z izzivi. Mnogi so zelo strogi do sebe, pogosto mislijo, da je z njimi nekaj narobe. Moje prepričanje pa je drugačno: v temelju ni nič narobe z nikomer. Vse, kar doživljaš, ima razlog. Tudi sram, samokritika, perfekcionizem … To niso tvoje napake, ampak odzivi na določene življenjske okoliščine. Ko razumeš, od kod ti vzorci izvirajo, vidiš, da lahko na njih delaš in jih spremeniš. Nihče ni “pokvarjena roba”. V vsakem je možnost, da postane, kdor v resnici je.

Pojdiva nazaj v vaše otroštvo. Lahko opišete, kaj se vam je zgodilo kot otroku in kako vas je to zaznamovalo?

Rojen sem bil leta 1944 v Budimpešti, v času nacistične okupacije Madžarske. Moj oče je bil v prisilnem delovnem taborišču, mama pa sama, preplašena in negotova. Pri enajstih mesecih me je dala v varstvo popolni tujki, da bi mi rešila življenje. Pet ali šest tednov nisem videl svoje mame. Vse to je zapisala v svoj dnevnik, ki sem ga prebral šele mnogo let pozneje in me je pretresel. Ta izkušnja je pustila globok pečat v mojem telesu, v mojem živčnem sistemu in psihi. Šele v odraslosti sem se začel zavedati, kaj vse sem zaradi tega prenesel tudi na svoje otroke, čeprav nehote.

Nihče ni “pokvarjena roba”. V vsakem je možnost, da postane, kdor v resnici je.

Kako so te zgodnje izkušnje vplivale na vaše življenje?

Najprej so oblikovale mene samega. V štiridesetih sem bil uspešen zdravnik, spoštovan, toda nesrečen in depresiven. Moj zakon je bil poln konfliktov, otroci so se me bali, ker sem bil nepredvidljiv. To me je prisililo, da sem začel iskati odgovore. In hkrati sem kot zdravnik opazil podobne vzorce pri svojih pacientih. Tako sem se začel poglabljati v razvoj otrok, vpliv zgodnjih let in predvsem v pojem travme ter njen vpliv na duševno in telesno zdravje.

Kaj ste odkrili o tem, kako otroške izkušnje oblikujejo odraslega človeka?

V veliki meri so odločilne. To se začne že pred rojstvom. Čustveno stanje matere v nosečnosti neposredno vpliva na razvoj otrokovih možganov in živčnega sistema. To niso teorije, to so fiziološka dejstva. Študije so na primer pokazale, da so imele ženske, ki so bile noseče ob napadu 11. septembra in so razvile posttravmatsko stresno motnjo, leto kasneje otroke z nenormalnimi ravnmi stresnih hormonov. Ti hormoni vplivajo na razvoj možganskih povezav in dolgoročno povečujejo tveganje za motnje, kot je ADHD, tesnoba, depresija.

To se mi zdi zelo pomembno. Veliko staršev ob tem občuti krivdo. Tudi jaz sem se znašla v tem, ko sem razmišljala, kako sem kot preobremenjena mama vplivala na svoje otroke.

Ravno zato je pomembno razumeti: bolečina se prenaša skozi nas, toda to ne pomeni, da smo otroke namerno poškodovali. To ni bilo zavestno dejanje. Travma se prenaša iz generacije v generacijo, brez krivde in brez obtoževanja. Krivda staršev ne pomaga nikomur. Pomembno je razumeti, da se skozi nas pretaka bolečina in da jo lahko prekinemo.

Travma se prenaša iz generacije v generacijo, brez krivde in brez obtoževanja. Krivda staršev ne pomaga nikomur.

Kako bi vi definirali travmo, posebej za tiste, ki niso prepričani, ali so jo doživeli?

Beseda travma izhaja iz grške besede za rano. Travma torej pomeni rana, psihološka rana. Pomembno je razumeti, da travma ni sam dogodek, temveč to, kar se zgodi znotraj nas kot posledica dogodka. V mojem primeru ni bila travma to, da me je mama dala tujki, ampak to, da sem se zaradi tega počutil zavrženega, nezaželenega, nevrednega ljubezni. To notranje prepričanje je rana in to je travma.

Dolgo časa sem mislila, da je travma nekaj, kar doleti samo ljudi v vojni, žrtve nasilja in velikih katastrof. Vi pa pravite, da so lahko tudi manjše izkušnje travmatične?

Seveda. Obstajajo velike, tako imenovane “big T” travme – fizična, spolna, čustvena zloraba, zanemarjanje, smrt starša, zasvojenost v družini, nasilje, revščina, rasizem. Ampak travmo lahko povzročijo tudi stvari, ki se na zunaj zdijo manjše – če otrok ne dobi brezpogojne sprejetosti, če se mu čustva zanikajo ali kaznujejo. Otrok se nauči, da je z njim nekaj narobe, in to postane rana, ki jo nosi naprej.

Kaj pomeni ta potreba po brezpogojni sprejetosti?

Otrok vidi samega sebe skozi oči odraslih. Če ga odrasli kritizirajo, ko izraža čustva, bo menil, da je z njegovimi čustvi nekaj narobe. Če je občutljiv in mu rečejo, naj ne bo tak, bo verjel, da je njegova občutljivost napaka. Če ga starši kaznujejo za vedenja, ki so v resnici le normalen razvoj, se bo naučil, da ga bodo sprejeli samo, če se obnaša po njihovih merilih. Sprejetost postane pogojna. In potem vse življenje skrbi, kako ga vidijo drugi. To je posledica rane iz otroštva.

Ko otrok začuti, da njegova čustva niso sprejeta, jih začne potlačevati. Nauči se biti prijazen, prilagodljiv, vedno ustreči drugim. V resnici pa živi v stalnem stresu, kar dolgoročno povzroča bolezni. To niso značajske lastnosti, to so prilagoditve, ki postanejo del osebnosti. Ampak niso prava oseba. To je njihova travma, ki se izraža v vedenju.

Čustveno stanje matere v nosečnosti neposredno vpliva na razvoj otrokovih možganov in živčnega sistema.

Kako prepoznamo travmo?

Najprej po velikih travmatičnih dogodkih, ki sem jih omenil. Ampak travma se kaže tudi v telesu. Ljudje, ki so kot otroci doživeli travmo, imajo v krvi višje ravni vnetnih markerjev. Imajo večje tveganje za avtoimunske bolezni, rak, depresijo, zasvojenost. Travma vpliva na gene, lahko vklopi napačne in izklopi prave. Dolgoročno pa spremeni tudi hormonski sistem, poveča kortizol in adrenalin, kar je v kratkem času koristno, a dolgoročno uničuje zdravje.

Skoraj se zdi, da na nek način nihče ne odraste brez travme. Drži?

V današnji kulturi je to prej pravilo kot izjema. Imamo bogato družbo, a hkrati ogromno bolezni, zasvojenosti, duševnih težav. Če bi mikroorganizme v laboratoriju gojili v takem okolju, da bi začeli množično zbolevati, bi rekli, da je kultura strupena. Enako velja za našo družbo. Problem torej ni v posamezniku, ampak v pogojih, v katerih živimo in vzgajamo otroke.

Ko razmišljam o svojih otrocih, se zavedam, da nisem bila enaka mama vsem trem. Otroci pridejo z različnimi temperamentom, mi pa se odzivamo na vsakega drugače. Sama sem šla skozi izjemno travmatično izkušnjo ob rojstvu hčerke. Dva tedna čez rok so mi sprožili porod, trajal je 36 ur, končali so z vakuumom in hudimi poškodbami. Izgubila sem ogromno krvi, šla na nujno operacijo. Hčerka je šla domov z očetom, jaz pa sem ostala v bolnišnici. Ko sem prišla domov, sem bila popolnoma izčrpana. Doživela sem hudo poporodno depresijo. Prvih 10 tednov sem bila na močnih zdravilih, zaradi katerih nisem smela dojiti, in nisem mogla biti sama z njo. To je bilo zame izjemno boleče. Zdaj, ko hči obiskuje terapijo, prihaja na dan, da so se njene prve izkušnje tesnobe in občutka zapuščenosti oblikovale prav takrat, ko me ni bilo ob njej. Kako gledate na to?

Poporodna depresija je zelo resna in huda stvar, še posebej, če jo spremlja travmatična porodna izkušnja. Ob rojstvu narava sprosti t. i. koktajl ljubezni – mešanico oksitocina, endorfinov in drugih hormonov, ki omogočajo vez med materjo in otrokom. Ko pride do nujnih medicinskih posegov, kar je včasih življenjsko pomembno, se ta proces lahko prekine. Pri vas je šlo za resno travmo, ki je vplivala na vaše telo in psiho.

Hkrati pa se moramo zavedati, da je človeški otrok najbolj nezrel od vseh sesalcev. Potrebuje materino telo, stik s kožo, bitje srca, mesece in mesece bližine, da se razvija. V ZDA mora 25 % mater nazaj v službo že dva tedna po porodu. To je z vidika otroka oblika zapuščenosti, četudi ne po volji staršev. In ko je mati depresivna, to ne pomeni, da manj ljubi otroka, temveč da se ne more odzivati z igrivostjo in toplino, ki ju otrok potrebuje za zdrav razvoj. Raziskave kažejo, da otroci mater z depresijo kasneje pogosteje razvijejo ADHD.

Ko otrok začuti, da njegova čustva niso sprejeta, jih začne potlačevati. Nauči se biti “prijazen”, prilagodljiv, vedno ustreči drugim. V resnici pa živi v stalnem stresu, kar dolgoročno povzroča bolezni.

Vsi moji trije otroci imajo diagnozo ADHD. Kako je to povezano?

To ni naključje. Pri otrocih mater z depresijo se možganski vzorci oblikujejo drugače. Ne zaradi pomanjkanja ljubezni, ampak ker mati zaradi depresije ne zmore tiste fine, odzivne interakcije, ki gradi možganske povezave. To ni individualna krivda, temveč družbena odgovornost. V preteklosti so ženske rojevale v skupnosti, ob podpori drugih mater, babic, sosed … Danes so prepuščene same sebi. Izolacija in pritiski vodijo v depresijo, ta pa vpliva na razvoj otroka.

Sprašujem se, kako potem vse te nepredelane travme iz otroštva vplivajo na naše odzive na stres v odraslosti?

Regulacija stresa je fiziološki proces, povezan z možganskimi centri in nadledvično žlezo. Dojenčki se ne rodijo s sposobnostjo regulacije stresa, tega se učijo v odnosu z odraslimi. Travma ta razvoj prekine. Zato odrasli pogosto ne zmoremo obvladati stresa in posegamo po pobegih, na primer zasvojenostih. V laboratoriju so to dokazali celo na podganah: če mati skrbno neguje mladiča, se razvije normalen odziv na stres; če tega ni, odrasla žival ostane disregulirana. In če mladiča prenesejo k bolj negujoči materi, se razvoj normalizira. To kaže, da ne gre za gene, temveč za epigenetiko – okolje aktivira ali utiša določene gene.

Torej to pomeni, da nismo “pokvarjena roba”? Da se da to popraviti?

Točno to. Travma ni obsodba. Vse, kar mislimo, da je narobe z nami, so pravzaprav prilagoditve na nenormalne okoliščine. Če jih prepoznamo, lahko začnemo proces zdravljenja. Prvi korak je razumevanje, da ni naša krivda.

Otroštvo mojega moža je zaznamoval odsoten, deloholičen in pogosto pijan oče. Njegova reakcija na stres je, da se zapre vase. Dolgo časa ni hotel temu reči travma, ker si je mislil: “Imel sem hrano, šolo, nihče me ni tepel.” Zakaj ljudje tako pogosto zmanjšujemo pomen svoje bolečine?

Zato ker je pretežko priznati. Otroci se morajo distancirati od bolečine, da preživijo. Tako pride do disociacije – ločitve od občutkov. To ni napaka, temveč prilagoditev. Če bi te nekdo poškodoval in ne bi mogla pobegniti ali prositi za pomoč, bi bilo edino, kar ti ostane, da otopiš in ne čutiš. Te strategije se zapišejo v naše živčne poti in jih nosimo v odraslost. Chrisova otopelost torej ni njegova napaka, ampak način, kako se je kot otrok zaščitil.

Vse, kar mislimo, da je narobe z nami, so pravzaprav prilagoditve na nenormalne okoliščine. Če jih prepoznamo, lahko začnemo proces zdravljenja.

Tudi sama sem imela podobno izkušnjo. Kot četrtošolka sem se zbudila med počitnicami, ko je starejši fant ležal name in me otipaval. Bila sem zmedena, prestrašena, pa o tem nisem povedala nikomur. To je imelo velike posledice v mojem življenju, a sem vedno čutila, da “ni bilo tako hudo”.

Najpomembnejše pri tem dogodku je, da si bila popolnoma sama. Če bi lahko šla k staršem in bi te objeli, rekli, da je to strašno in da te bodo zaščitili, travma ne bi pustila takih posledic. Primarna rana ni le dogodek sam, ampak občutek osamljenosti, pomanjkanja varnosti. Otroci, ki nimajo občutka varnega zavetja, so bolj ranljivi za zlorabo. In seveda, ko otroci ne spregovorijo zato, ker nočejo dodatno obremenjevati staršev, se ta osamljenost še poglobi.

Ob tem pa sem se naučila še nečesa – vedno sem čutila, da moram sama poskrbeti zase, nikoli nisem znala prositi za pomoč. Šele zadnja leta sem se tega začela učiti.

To je neposredna posledica travme. Dojenčki se rodijo z močnim nagonom, da prosijo za pomoč – jok, klic, stik. Če pa okolje tega ne sprejme, otrok potlači ta instinkt. To je bila tvoja zaščita: bolje se je bilo naučiti, da pomagaš sama sebi, kot pa ponovno doživiš razočaranje. Danes pa lahko ta vzorec ozavestiš in ga začneš spreminjati.

Torej so prvi koraki v procesu zdravljenja: prepoznati svoje trpljenje, ga sprejeti brez obtoževanja, potem pa si dovoliti radovednost in sočutje do sebe. In šele nato prositi za pomoč?

Točno tako. Najprej moramo prenehati bežati pred bolečino. Sprejeti, da je tukaj. Radovedno in sočutno pogledati: “Zakaj sem taka?” Ne kot obtožba, temveč kot iskreno vprašanje. In potem poiskati podporo, ker ljudje nismo ustvarjeni za to, da bi sami nosili vse breme.

Velikokrat poudarjate, da smo ljudje naravno ustvarjeni za veselje, igrivost in kreativnost, pa vendar to pogosto žrtvujemo. Lahko poveste več o tem?

Seveda. V Avstraliji je neka paliativna medicinska sestra napisala knjigo Top Five Regrets of the Dying, kjer je opisala obžalovanja ljudi, ki so prezgodaj umrli, pogosto zaradi raka. Edo izmed najpogostejših obžalovanj je bilo: “Preveč sem delal in se premalo igral.”
Igrivost je vgrajena v naš živčni sistem. Vse živali se igrajo – medvedki, levi, psički, mucki. Zakaj? Ker je igra ključna za razvoj možganov. Znanstveno gledano je pomembnejša za razvoj kot akademsko učenje. Prav tako igra povezuje. Ob igri lahko malo tekmuješ, a nisi sovražnik, ampak gradiš prijateljstva.

Igra je ključna za razvoj možganov. Znanstveno gledano je pomembnejša za razvoj kot akademsko učenje.

Omenili ste, da vas je k razmišljanju o igri navdihnila celo otroška knjiga?

Da. Eden mojih najljubših literarnih likov je Medvedek Pu. Na koncu knjige je prizor, ko mora Christopher Robin odrasti in oditi v šolo. To pomeni, da se ne bo več mogel igrati s svojimi živalmi. Knjiga se zaključi z besedami, da bosta fant in njegov medvedek v začaranem gozdu vedno igrala skupaj. Ta odlomek me kot odraslega gane do solz, ker se kot otrok nisem igral. Moja mama je bila namreč preveč prestrašena in depresivna. Igra se začne zelo zgodaj v otroštvu, že s preprostim ‘kukuc’. Je bistvena za duševno zdravje in razvoj možganov. Zato ljudje na smrtni postelji obžalujejo, da se niso več igrali.

Pa vi – ste se znali igrati s svojimi otroki?

Iskreno povedano, ne. Moja brata sta bila zelo igriva z majhnimi otroki, jaz pa nisem znal. Pri meni je bilo vse nekoliko togo. Bolj sem čakal, da bodo otroci dovolj odrasli, da se lahko pogovarjamo verbalno, ker tam se počutim domače. Na področju igre pa sem bil precej šibak. V resnici sem hlinil. Z vnuki pa bi se rad naučil igrati, a jih še nimam.

Mnogi odrasli pravijo, da se težko sprostijo pri fizični bližini. Ste tudi vi to doživljali?

Da, nelagodno mi je bilo pri objemih. Ko so se ljudje okoli mene objemali, sem stal ob strani. To je bilo posledica dejstva, da kot otrok nisem bil pogosto crkljan ali vzet v naročje. Vzpostavil sem zaščitni oklep: nisem se hotel odpreti in pokazati ranljivosti.

Katere vedenjske vzorce pri odraslih bi lahko razumeli kot znake nezaceljene otroške travme?

Pogosto so to lastnosti, ki jih družba celo nagrajuje. Na primer velik uspeh je lahko posledica travme, ker skuša posameznik svetu dokazati svojo vrednost. Tako sem sam postal zelo uspešen zdravnik, a znotraj sebe sem se počutil povsem drugače. Nekateri ljudje se trudijo biti nenehno privlačni, ker globoko v sebi ne verjamejo, da so sprejeti takšni, kot so. Zato se ob staranju pojavita panika in obupno iskanje mladostnega videza.

Drugi primer so odzivi v odnosih. Sam sem imel v zakonu težavo, da sem se ob vsaki najmanjši bolečini zaprl vase. To sem nezavedno ponavljal iz otroštva, ko sem po dolgi ločitvi od mame ob ponovnem srečanju več dni ignoriral njen pogled. Otroški možgani se namreč naučijo: “Ker si bil nekoč zapuščen, se ne smeš več odpreti.” Tako se v odrasli dobi ob vsaki manjši bolečini sproži stara rana in človek se umakne.

Kakšno bi bilo vaše zaključeno sporočilo za vse, ki se v tem prepoznajo?

Najpomembnejše je razumeti: ni tvoja krivda. Obstaja razlog, zakaj se tako odzivaš. Te rane je mogoče zaceliti in se jih da predelati. To je ključni korak k notranji svobodi.