V torek, 10. marca, sem skupaj z varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer sodeloval v oddaji Odmevi na temo družinske zakonodaje. Preden sem se po oddaji vrnil domov, sem dobil 50 SMS-ov.
Presenečen sem bil, da ljudi tema tako močno zanima. Večina mi je za nastop pred kamero čestitala.
Nemoč, razočaranje in jeza bodo otežili pogovor
Na Odmevih sem zagovarjal tezo, da so ljudje ob spreminjanju zakona po hitrem postopku čutili nemoč in zato potrebo, da se odzovejo.
Zaradi hitrega postopka bo žal mnogo več čustev, jeze in zamer na obeh straneh.
Ljudje so bili razočarani nad demokracijo in pravno državo, saj je bil nedolgo nazaj družinski zakonik po veliko javne razprave zavrnjen. Razočaranje pa običajno rodi jezo, zato smo videli tudi veliko jeznih ljudi.
Če se je državni zbor želel razpravi izogniti, se je uštel, saj bo s svojim ravnanjem izzval nov referendum, v katerem bo časa za razpravo veliko. Žal pa bo tudi mnogo več čustev, jeze in zamer na obeh straneh, kot bi bilo, če bi bila razprava pred sprejetjem zakona. S tem je državni zbor zelo otežil pogovor.
Vse te misli so se mi podile po glavi, ko sem razmišljal, zakaj sem tako hitro po oddaji prejel toliko SMS-ov.
Prepričani ali utišani
Isti večer so se mi odvijale še druge misli. Spomnil sem se fanta, ki je prišel k meni na pogovor, ko sem še študiral psihoterapijo v Rimu in mi rekel: »Pater, preden začneva pogovor, vam moram povedati, da sem ‘prepričan homoseksualec’«.
Rekel sem mu, da seveda razumem, da čuti istospolno naravnanost in da je to stvar čutenja, toda to, da je ‘prepričan’, ne sodi v čutenje, ampak v ideje, v ideologijo, da ga je v to nekdo prepričeval in prepričal.
So ljudje, ki čutijo istospolno naravnanost, ki nimajo oblikovane naravne spolne identitete in ne živijo v skladu z njo. Prepričani geji pa so aktivisti, ki homoseksualnost povezujejo z gejevsko kulturo, ki jo uveljavljajo tudi na silo.
Danes malokdaj slišimo mnenja istospolnih oseb, ki razmišljajo drugače od gejevskih aktivistov. Zato moramo ločiti med ljudmi, ki so »prepričani geji«, in ljudmi, ki čutijo istospolno in so mnogokrat utišani.
V prihodnje pričakujem, da se bodo vedno bolj pogumno oglašali samostojno razmišljujoči posamezniki, ki bodo svoje razmišljanje zastavili za razvoj stroke.
Definicija istospolne naravnanosti je bila v ZDA leta 1973 izločena iz diagnostičnega priročnika. Ne zaradi znanstvenih odkritij, ampak zaradi pritiska gejevskega lobija. Strokovno pa se vprašanje s tem ni zaključilo.
Nekateri homoseksualni ljudje ne čutijo potrebe, da bi zdravili svojo spolno naravnanost, mnogi tudi ne vedo, da je to možno. Toda med istospolnimi so ljudje, ki bi to radi storili, ki pomanjkanje v spolni identiteti čutijo kot motnjo v svojem psihičnem razvoju.
Zato so leta 1999 v ZDA potekale demonstracije homoseksualnih oseb, ki bi rade dosegle, da se homoseksualnost vrne v diagnostični priročnik, da bi jih psihologi in psihiatri spet vzeli resno. Kajti če je to stanje obravnavano kot normalno, se stroka ne posveča raziskovanju in zdravljenju osebnostne motnje.
Pričakujem, da se bodo v prihodnosti podobno kot v ZDA tudi pri nas pojavile podobne zahteve, saj je to naraven odgovor na problem, ki obstaja. Z ideološkim pritiskom se ga lahko za nekaj časa utiša, preusmerja pozornost, slej ali prej pa pride na dan.
Otroci se ne morejo razvijati enako, če so pogoji različni
V Odmevih je bilo omenjeno stališče psihologov, da so otroci ob istospolnih partnerjih enaki kot v družini z očetom in materjo. Otroci se res rodijo enaki. Toda pomembno je, da se vzgoja dogaja različno. Ne drži, da se enako razvijajo, če so pogoji razvoja različni.
Rojevanje osebnosti v odnosu med materjo in očetom je bistvenega pomena. Družinski terapevti to znajo dobro razložiti in jih pri tem pogovoru pogrešam. Prepričan sem, da se bodo čedalje bolj oglašali tudi psihoanalitiki Freudove tradicije, kot je denimo Roman Vodeb, saj gre za bistveno poseganje v razumevanje človeka in njegovega vedenja.
V Odmevih sem ponovil razlago Bogdana Žorža, ki trdi, da je istospolno usmerjeni oče lahko dober oče, ker je oče, da je lezbična mama lahko dobra mama, ker je mama; ne more pa biti homoseksualni moški dobra mama, ker to ni, ne more biti lezbijka dober oče, ker to ni. Če nečesa ni v naravi, pač ni. Zakonov narave se ne da spreminjati.
Revija Vzgoja je vprašnje družine in homoseksualnih zvez obširno obravnavala osrednji temi POMEN DRUŽINE že leta 2010. Vsi članki so zdaj prosto dostopni na: www.revija-vzgoja.si.
Žal v Odmevih ni bilo časa, da bi izpostavil vprašanje kolegom psihologom, na podlagi katerih raziskav trdijo, da so otroci enaki v enih in drugih družinah. Hkrati bi jih moral vprašati, katere raziskave so preslišali. Raziskave imajo svojo metodologijo, pomemben je vzorec raziskave, torej koliko ljudi je vključenih vanjo, raziskovalna vprašanja, kaj opazujemo.
V prihodnje pričakujem, da se bodo čedalje bolj pogumno oglašali samostojno razmišljujoči posamezniki, ki bodo svoje razmišljanje zastavili za razvoj stroke in ne bodo sledili modnim strokovnim trendom, ampak bodo iskali ustrezno strokovno utemeljitev.
Podobno pričakujem v prihodnje tudi aktiven glas učiteljev, ki jim tudi ne bo vseeno, kako odraščajo mladi.
Vprašanje redefinicije družine ni vprašanje človekovih pravic
Še eno temo smo načeli v Odmevih. Sogovornica je ponovila trditve, da gre pri redefiniranju družine za človekove pravice.
Moje gledanje je, da tu ne gre za človekove pravice istospolnih oseb. Vse, kar je tema človekovih pravic, bi bilo že lahko urejeno v zakonodaji, če ne bi predlagatelji vztrajali pri spreminjanju definicije družine. To razumem kot nasilno poseganje v stvarnost. Pojem družina ima svoj pomen in ga ne moremo spreminjati.
Človekove pravice enih ne smejo izpodbijati identitete drugih.
To je tako, kot bi rekli, da damo narodni manjšini Italijanov in Madžarov pravice, hkrati pa bi spremenili definicijo Slovencev. Slovenec je pojem zase in ga ne spreminjamo zaradi pravic drugih narodnosti.
Pogovarjamo pa se o spoštljivem in sodelovalnem odnosu med narodi. Ali bi morali zaradi pravic drugih Slovenci govoriti italijansko ali madžarsko, zakaj bi se Italijani ali Madžari čutili manj vredni, če Slovenci govorimo slovensko?
Človekove pravice enih ne izpodbijajo identitete drugih. Vprašanje človekovih pravic je torej drugo vprašanje in to naj zakonodaja, ki se dotika homoseksualnih parov, čim prej reši.
Družina kot pojav pa ima svoj pomen in ga ne smemo mešati z drugimi pojavi, za drugačne pojave iščimo primerne nove izraze. Družina je v splošni kulturi in v strokovnem izrazoslovju natančno opredeljena kot skupnost očeta, mame in otrok, zato te besede ne moremo drugače opredeliti.
Mag. Silvo Šinkovec je študiral defektologijo, filozofijo, teologijo in psihologijo. Je terapevt, voditelj delavnic in seminarjev, predavatelj, mentor prostovoljnega dela, voditelj duhovnih vaj in duhovni spremljevalec. Ureja revijo Vzgoja in skrbi za razvoj Duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani. Leta 2005 prejel priznanje Andragoškega centra Slovenije za posebne dosežke pri učenju odraslih.
Članek je bil prvotno objavljen v marčevski številki časopisa DOMOVINA.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
