Dr. Hans Zollner: “Če bi bila Katoliška cerkev enotna, bi se veliko ljudi duhovno zadušilo.”

Foto: Wikimedia

Dr. Hans Zollner je nemški teolog, psiholog in psihoterapevt ter vodilni strokovnjak na področju preprečevanja spolnih zlorab in varovanja človekovega dostojanstva v Katoliški cerkvi. V Rimu vodi inštitut za antropologijo na Papeški univerzi Gregoriana. 

Je človek z veliko začetnico, strokovnjak, ki bi si ga želela imeti vsaka država, in neutruden zagovornik integritete otrok. S svojo širino, znanjem in tudi drznostjo odpira marsikatera vrata, ki so bila, kot tudi sam pove, še do nedavnega zaprta.

Maja letos je dr. Zollner obiskal Slovenijo in takrat smo z njim opravili prvi del pogovora, ob izidu knjige Sledovi luči in teme pa še drugega. Ob jutrijšnjem Evropskem dnevu za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo ter molitvi za žrtve objavljamo celoten pogovor, v katerem se z dr. Zollnerjem dotaknemo marsikatere teme, ki še vedno ostaja v ozadju – pomanjkanje poguma odgovornih v Cerkvi, duhovne zlorabe, mesto žrtev, integriranje spolnosti in ničelna toleranca do zlorab.

Na letošnjem srečanju v Ljubljani, v atriju ZRC SAZU, ste govorili o pomanjkanju poguma in v mislih imeli predvsem škofe. Kakšen pogum jim manjka?

Da, takrat sem povedal, da je pogum Cerkvenih voditeljev to, da sprejmejo odločitve, ki niso popularne in ki prinašajo napetosti. Pogum v tem oziru pomeni: “Jaz, škof, v svoji moči poslušam in upoštevam dobre nasvete neodvisnih oseb.” In vedeti moramo, da mu tega nihče ne prepoveduje. Če škof reče: “V svoji škofiji uvajam odbor, ki mi daje iskrene povratne informacije o pastorali, financah in upravljanju,” mu tega nihče ne more preprečiti. To je pogum, ki postopoma spreminja strukturo. Kajti to bo pripeljalo do strukturne spremembe.

Če je toliko stvari v Cerkvi povezanih s strukturo, kje najdete motivacijo za nadaljnji boj proti zlorabam?

Žrtve so tiste, ki mi rečejo: “Ne ustavi se.” Imam tudi veliko podporo številnih ljudi, ki si resnično želijo delati za drugačno Cerkev in za resnične spremembe, ne samo za majhne kozmetične popravke. Pred nekaj leti sem bil resnično izčrpan od dela in tudi utrujen zaradi odpora s strani nekaterih kolegov na univerzi in nekaterih predstavnikov Cerkve.

Toda sčasoma so se stvari začele spreminjati. V zadnjih nekaj mesecih so se odprla vrata, ki prej niso bila odprta. Na primer: letos so vsi učitelji verouka (800 oseb) v rimski škofiji prejeli usposabljanje na področju zaščite otrok (ang. safeguarding). O tem želijo biti informirani. Prejeli smo še številne druge pobude, na primer Malteški vitezi so nas prosili za sodelovanje na mednarodni ravni. Pred enim letom tega ni bilo na obzorju. Prav tako nas je Dikasterij za evangelizacijo prosil, naj izvedemo tečaj za rektorje semenišč iz Afrike in Azije. Naši sodelavci, profesorji na inštitutu, ljudje, ki so zelo predani in delajo s srcem, mi dajejo moč, da kljub vsem odporom in nedejavnostim gremo naprej. Tudi srečanja, kot je bilo tukaj v Sloveniji.

V Sloveniji je Slovenska škofovska konferenca letos marca ustanovila tri delovna telesa za zaščito otrok, mladoletnikov in ranljivih odraslih pred spolnimi zlorabami v Cerkvi. Večina članov je duhovnikov, redovnikov in redovnic ter kanonskih pravnikov. Ljudje, ki so zelo blizu Cerkvi. Kakšna bi morala biti optimalna struktura teh teles za resnično neodvisno delo?

Pri takšnem delu mora biti mešanica obojih. Kajti res je, če so vpleteni samo ljudje od zunaj, ki ne razumejo delovanja Cerkve, tudi ne bodo razumeli mehanizmov, ki omogočajo zlorabe in njihovo prikrivanje. Po drugi strani pa je tudi res, da je vedno mogoče prositi za zunanje in neodvisne povratne informacije. Torej, prisotnost obojih bi bilo nekaj, kar bi bilo treba spodbujati.

Če pa se vse poskuša nadzorovati z imenovanjem “prijaznih” ljudi in če žrtve ostajajo izključene iz teh delovnih teles, to na koncu ne bo delovalo, ker ne bo verodostojno.

S čim žrtve pri takšnem delu največ prispevajo?

S tem, da spregovorijo o svojih izkušnjah zalezovanja (ang. grooming), zlorabe in zavrnitvije s strani družine, župnije, škofije ali redovne province. Tako bi vsi lažje razumeli, kaj je treba raziskati, kaj je treba spremeniti in kako je mogoče sprejeti in udejanjiti naslednje korake.

Govorili ste tudi o spremembi miselnosti, ki je povezana z ozaveščanjem o zlorabah. Kaj točno ste mislili s tem?

Pogum Cerkvenih voditeljev pomeni to, da sprejmejo odločitve, ki niso popularne in ki prinašajo napetosti.

Ko se v Cerkvi odpre razprava o vprašanju zlorab, ta tema v številnih državah pritegne pozornost medijev in širše javnosti. Vendar pa obstajajo primeri, ko zanimanje medijev in družbe za to problematiko ostane presenetljivo nizko. Takšna situacija se z nejasnimi razlogi odvija v Italiji, kjer novinarji tega vprašanja pogosto ne obravnavajo z zadostno resnostjo. Kljub podatkom, ki jih ima Dikasterij za nauk vere o številu obtožb zoper klerike, le peščica novinarjev in časopisov poroča o primerih zlorab ter z njimi povezanima tišino in prikrivanjem.

Zakaj je v Italiji takšna situacija?

Tam sta bili država in Cerkev 1500 let ena in ista stvar. Zato mnogi Italijani danes še vedno misljo, da če se “napada” Cerkev, se s tem napada tudi obstoj njihove države.

V Cerkvi obstajajo tudi duhovne zlorabe, o katerih se danes zelo malo govori. V Sloveniji je nedavno izšla knjiga na to temo in razkrila, kaj se je dogajalo v Gibanju fokolarov. Je duhovnih zlorab v Cerkvi veliko?

Tega ne vemo. Smo šele na začetku spoznavanja te resničnosti. Da so ljudje v verskih skupnostih utrpeli tovrstne zlorabe, je zelo jasno in očitno. Vendar je z vidika prava zelo težko odkriti in oceniti duhovno zlorabo.

Zdi se, da so se ustanovitelji verskih skupnosti, ki so kasneje dobile obliko sekte, velikokrat osredotočali na “umiranje sebi”, nato pa so te osebe sčasoma uničili. Kaj o tem “umiranju” pravzaprav pravi evangelij? Kaj je s tem mislil Kristus?

Da, strašljivo je, koliko ustanoviteljev “novih cerkvenih gibanj”, ki so se pred 30 leti zdela avantgarda in prihodnost Cerkve, je spolno, finančno in duhovno zlorabilo člane ali druge. Kot vidim v zadnjih mesecih in letih, sta prevelika moč brez zakonitega in učinkovitega nadzora ter kult osebe nekaj zelo nevarnega.

Dandanes smo pogosto zmedeni, kaj Cerkev dejansko uči, govori … Vidimo, da na različnih koncih sveta uporablja zelo različne pristope, korake, pastoralne odločitve …

Prihodnost Katoliške cerkve bo odvisna od tega, kako nam bo uspelo ustvariti občutek enotnosti in hkrati pustiti, da obstaja zdrava različnost.

Razumeti moramo, da Katoliška cerkev nikoli ni imela samo enega načina delovanja: v liturgiji, duhovnosti in dobrodelnosti je bila od vsega začetka raznolika. Pomislite samo na razlike in spore med svetim Petrom in svetim Pavlom.

Vendar pa imamo še vedno napačno podobo enotne Katoliške cerkve. V Katoliški cerkvi je 23 “vzhodnih” ali “orientalnih” Cerkva, ki obhajajo liturgijo, ki je zelo drugačna od našega latinskega obreda. Koliko je potem različnih verskih kongregacij, kot so jezuiti, frančiškani, lazaristi itd. Stara šala pravi, da tega števila ne ve niti Bog. Katoliški način spoprijemanja z zdravo in legitimno raznolikostjo je vedno bil ta, da je omogočal dihanje na široko. V nasprotnem primeru – če bi bila Katoliška cerkev enotna – bi se veliko ljudi duhovno zadušilo.

Tudi ideja, ki jo imamo o papeštvu, je šele s sredine 19. stoletja, zlasti od leta 1870 z dogmo o nezmotljivosti. Papeži postanejo javne osebnosti, ki so predstavljene vsemu svetu, in to se je začelo s papežem Janezom Pavlom II. in njegovimi potovanji.

Prepričan sem, da bo prihodnost Katoliške cerkve odvisna od tega, kako nam bo uspelo ustvariti občutek enotnosti in hkrati pustiti, da obstaja zdrava različnost. To je morda najpomembnejše vprašanje za prihodnost Katoliške cerkve.

Katere stvari v Cerkvi morajo imeti skupno podlago?

Obstajajo stvari, ki jih je treba centralizirati. Benedikt XVI. je na primer pozval vse primere zlorab pod okrilje Dikasterija za nauk vere. To je primer centralizacije. Šele takrat je bil vzpostavljen nek občutek skupnega standarda v postopkih. Vse to je del pogajanj znotraj Cerkve: kaj je treba poenotiti in kaj razvejati. O tem, kaj je standard in o čem se lahko odločate sami. Prav to je vprašanje, o katerem se je treba pogajati. Težava je v tem, da je tovrstnih pogajanj premalo.

Nekaj, kar moramo razumeti na splošno, je tudi ničelna toleranca do zlorab v Cerkvi. Ali menite, da škofje jasno razumejo, kaj pomeni ničelna toleranca?

Odslovitev iz kleriškega stanu morda ni najboljša rešitev z vidika zaščite.

Ne, ne razumejo. Zato me je letos junija ECA Global, svetovna zveza žrtev, ki so doživele zlorabo s strani duhovnikov, obiskala v Rimu in me prosila, naj jim pomagam oblikovati koncept “ničelne tolerance”, saj jo do sedaj vsak razume po svoje.

Mnogi menijo, da ničelna toleranca pomeni, da je treba vsakega duhovnika, ki je spolno zlorabil mladoletno osebo, odstaviti iz duhovniškega stanu. Kot smo razpravljali z omenjeno organizacijo ECA Global, odslovitev iz kleriškega stanu morda ni najboljša rešitev z vidika zaščite. Zakaj? Ker lahko odslovljeni duhovnik počne, kar hoče, Cerkev nad njim nima več nadzora. Zato sta lahko suspenz ali omejitev službe veliko bolj učinkovita pri varovanju ljudi pred znanimi storilci. To seveda ne izključuje odpustitve, vendar bi lahko poenostavljena rešitev – takoj ga izriniti iz duhovništva – povzročila nekaj, kar je v nasprotju z namenom.

Druga nevarnost, ki smo ji bili priča, je tudi, ko se duhovnost prepleta s spolnostjo, kot se je to zgodilo v skupnosti Loyola. Kako je mogoče, da se je kaj takega sploh lahko zgodilo? Ker je spolnost v Cerkvi še vedno takšna tabu tema, o kateri se ne govori in človek zlahka iznajde neko svojo interpretacijo, ki bo delovala samo njemu v prid?

Vprašanje je, kako se lahko naučimo govoriti o spolnosti na manj strašljiv način.

Da, skupnost Loyola je eden od takšnih primerov. Toda ni edini. Enako se je zgodilo tudi v skupnosti sv. Janeza, kjer sta dva dominikanca navdihovala ustanoviteljico skupnosti. Prav tako je obstajal celoten sistem zlorab. To je bila strašna zgodba o spiritualizaciji spolnosti.

Vprašanje je, kako se lahko naučimo govoriti o spolnosti na manj strašljiv način. Pred kratkim sem dobil pritožbo, zakaj Cerkev ni močnejša pri poučevanju o spolnosti, zlasti ob vsem, kar se dogaja v družbi: ideologija transspolnosti itd. Moj odgovor je bil: če Cerkev predstavi svoje razmišljanje in učenje, se mnogi ljudje razjezijo ali pa se smejijo in vprašajo: “Hočeš mi govoriti, kako naj živim svoje spolno življenje, ti pa greš proti svojim lastnim zapovedim? Kako si drzneš? Pusti nas pri miru.”

Najboljši primer tega je, ko so škofje v Avstraliji ali na Irskem prosili katoličane, naj na referendumih glasujejo proti istospolnim porokam. Kaj je storila večina katoličanov? Glasovali so za istospolne poroke, verjetno ne toliko zato, ker so bili prepričani, ampak ker so se tako uprli cerkvenim voditeljem, ki niso več vredni zaupanja.

Kakšna bi bila prava formacija za semeniščnike ali duhovnike, da se zlorabe ne bi več dogajale?

Da, na žalost se tovrstna formacija ne izvaja. To je spet primer, ko imamo vse napisano, a ničesar ne izvajamo v praksi. Že od leta 1992 imamo jasna navodila najvišje avtoritete – začenši s svetim Janezom Pavlom II – v pisni obliki. Sam sem leta 2016 v dokument o duhovniški formaciji vstavil odstavek, ki pravi, da mora biti varovanje človekovega dostojanstva del formacije duhovnikov in da je preverjanje kandidatov “izjemnega pomena”. Vse to je črno na belem. Zapisano. Toda v 90 % semenišč se tega ne držijo.

Ker jim manjkajo kadri?

Večina storilcev zlorab ni duhovnikov takoj po posvečenju, ampak ko so približno 15 let v tej službi, v povprečju stari 39 let.

Da, ker je na tem področju zelo malo dobro pripravljenih vzgojiteljev in ker škofje in provinciali pogosto ne vlagajo v tovrstno usposabljanje. Naj vam navedem primer. Kako dolgo pripravljate profesorja Stare zaveze? Približno 7 do 10 let. Kako dolgo pripravljate rektorja semenišča? Včasih 10 dni. Velikokrat sem od rektorjev slišal, da jim je škof rekel: “Ti si dober župnik, lahko postaneš rektor.” In zdaj, koliko duhovnikov je zapustilo duhovništvo ali postalo zlorabiteljev, ker se niso dovolj dobro naučili hebrejščine? In koliko jih je zapustilo duhovništvo ali postalo zlorabiteljev, ker jim ni bilo pomagano pri soočanju z njihovo spolnostjo? Res ne razumem, zakaj na to vprašanje ne odgovarjamo iskreno in ne prihajamo do pravih zaključkov.

Še huje, s tem vprašanjem se škofje sploh ne ukvarjajo. Večina spolnih predatorjev je pozneje povedala, da med njihovim oblikovanjem v semenišču nikoli ni bilo nobene pomoči za to področje. Kako živeti v celibatu? Ničesar ni bilo. Predpostavljalo se je, da bodo duhovniki sami ugotovili, kako živeti v celibatu. Prav tako so jim velevali, da v primeru težav na tem področju, lahko vedno gredo k spovedi. In za povrh, da bo posvečenje njihove težave rešilo.

Petnajst let sem usposabljal različne psihologe, ki so imeli nalogo preverjanja in spremljanja semeniščnikov. Osredotočil sem se na prva leta formacije. Vendar sem vedno bolj prepričan, da je enako pomembno nadaljevati formacijo tudi po posvečenju. Kajti prave težave se ne začnejo v semenišču, ampak po njem. Kot sem dejal med srečanjem v Ljubljani: večina storilcev zlorab ni duhovnikov takoj po posvečenju, ampak ko so približno 15 let v tej službi, v povprečju stari 39 let, ko so dosegli določen položaj moči, so notranje prazni, osamljeni in bi radi imeli nekoga, ki bi jim bil blizu, na razpolago in ki bi jih občudoval.

Vemo, da se sistem Cerkve ne bo spremenil čez noč, niti v desetih letih, in da bo še vedno veliko ljudi vstopilo v semenišče in iz njega izšlo nepripravljenih za stvari, za katere so bili poklicani …

Zavedati se moramo, da religija, verovanje ali skupnost ne preobrazijo osebe avtomatično. Zato moramo govoriti o tem, kako se evangelij živi v določeni kulturi, v določenem konkretnem kontekstu in v osebnem življenju. Spremembe se zgodijo, ko vsakdo stori, kar lahko, na mestu in v vlogi, v kateri je. Ostalo bo storil Bog.